četrtek, 12. april 2018

Katka.run

Moj blog Los dos Rozinas se z današnjim dnem seli na spletno stran: http://katka.run/
kjer lahko naprej prebirate predvsem moje zgodbe iz tekaških prireditev.
Hvala za spremljanje!

Katka

sreda, 11. april 2018

100 milj Istre 2018

Slovenska ekipa v Umagu
Foto: Iztok Deželak

Na letošnji Transgrancanarii sem imela večja pričakovanja kot 14. mesto med ženskami, zato sem se že na poti s Kanarcev prijavila na Istro 100 milj, kot nekakšen popravni izpit. Verjamem, da se to sliši noro ... ponovno 125 km plus še en maraton... a tako zgledajo popravni izpiti? :) Dobro, da imam podobno norega moža, ki me pri teh stvareh več kot 100% podpira. Moji mami sem samo namignila, da razmišljam o nastopu na Istri, že se je ponudila, da si bo vzela dopust in te tri dni preživela pri nas v Šentvidu s Hani, midva pa naj brezskrbno opraviva s tekmo. Seveda bi jo raje imela ob sebi, a dogodki so se odvijali v smeri, da sva se proti Umagu res odpravila sama in sem prvič bila za toliko časa ločena od svoje male princeske. Po Transgrancanarii sem bila kar lep čas precej povožena, tako, da so treningi v zadnjem mesecu bili bolj kratki, v mesecu marcu sem pretekla zgolj 258 km. Rekordno število mesečnih kilometrov sem dosegla v januarju, in sicer 450 km, sicer pa povprečno tečem krepko pod 400 km mesečno. Ko se pogovarjam z drugimi, v večini trenirajo veliko več. Kaj se bo zgodilo na 100 miljah Istre z menoj, mi je bila neznanka, saj sem se prvič podajala na tako dolgo pot. Misli na tako dolgo preizkušnjo so me spremljale ves mesec in bolj se je bližal dan D, bolj so mi poletavali metuljčki v trebuščku. V službi me je par ljudi vprašalo, na koliko kilometrov grem, a si nisem upala odgovoriti, sem rekla, da povem, ko preizkušnjo prestanem, ker 168 km in 6500 višincev pretečt, je razdalja, ki je marsikomu nepredstavljiva, na nek način je bila nepredstavljiva tudi meni.  
Istra 100 milj iz leta v leto raste, uvrstili so se v Ultra Trail World Tour serijo, kot ena izmed 19.-ih tekem po celem svetu v ultratrailu. Na štirih razdaljah se nas je letos udeležilo 1652 tekmovalcev (Yellow = 41km, Green = 67km, Blue = 110km ter Red = 168 km).  Sama sem izbrala rdečo, najdaljšo razdaljo, z 6500 višinci. Na startu v Labinu nas je bilo v petek popoldne ob petih 373 tekmovalcev. 

V Umag sva prispela v četrtek pozno popoldne, na prevzemu startnih številk pa je že bila taka kolona, da se je čakalo vsaj eno uro. Šla sem zvečer tik pred uro zaprtja, a kljub temu čakala 50 minut. Je pa čas izredno hitro minil ob prijetnem kramljanju s Klaro, Alenko in Matjažem. Moj namen je bil, da se čimbolj spočijem in se dobro naspim, zato sem hitro padla v horizontalo in tako ostala vse do pol desetih dopoldne, ko je sonce začelo močno pripekati v kombi. Sredi noči sem sicer imela še par seans  karbolovdinga. Sledil je dolg zajtrk s Čampatovo ekipo, opoldne pa sva se počasi premaknila proti Labinu, kjer bo ob petih popoldne start. Tako mi je pasalo počivat, zato sem skoraj uro in pol dolgo vožnjo prestala leže na postelji v kombiju in opazovala oblake ter pokrajino in se relaksirala... težko opišem stanje, kako sem se počutila. Pojma nisem imela v kaj se podajam in občutila veliko strahospoštovanje pred potjo, ki me čaka.
Šele v Labinu sva začela pripravljati moj nahrbtnik, a razen prve pomoči, nepremočljive jakne, naglavne svetilke, pravzaprav ničesar nisem potrebovala. Toni me bo pričakal na vseh okrepčevalnicah, razen na Prodolu (25-i km), tako, da hrane nisem jemala s seboj, WINFORCE napitke in gele bom dobivala sproti. Nahrbtnik ni bil težak, sem pa skoz nosila 1,5 litra napitka, saj so razdalje med okrepčevalnicami zame v povprečju pomenile okrog dveh ur. Na startu je bilo ogromno poznanih ljudi, zaželeli smo si srečno pot, postavila sem se v drugo vrsto in si samo še želela, da se avantura prične. Imela sem štartno številko 12, na hrbtno stran s profilom pa mi je Toni začrtal časovnico za 23 ur.

Start je bil hiter, težko sem se bremzala, a vedela sem, da se moram, saj pred nami je neskončno dolga pot in prehiter start res ni pameten. Pridružila sta se mi Beli in Žiga X in kar lep delček poti smo pretekli skupaj. Več ljudi je navijalo zame ob poti, kar mi je dalo vsakič nov zagon in me kar poneslo naprej, hvala vam moji navijači! Prvič sva se srečala s Tonijem v Plominu, kjer je bila super okrepčevalnica s polno glasnih navijačev. Oskrbel me je s polnimi bidoni, saj se vse do Poklona na 41 km ne bova videla. Ko se je začelo nočiti, sem začutila rahlo zaspanost, najraje bi šla kar spat, za nami pa še 3 ure teka niso bili. Skušala sem odmisliti zaspanost, sicer se mi slabo piše ponoči, noč bo res dolga. Po petih urah (kot običajno) dohitim Teškya, pred njim navkreber hodi Roko, Belija pa kar odpihne naprej. Z Rokojem nadaljujeva skupaj vse do vrha Učke, Vojaka, nato pa odbrzim naprej. Par sto metrov pred vrhom oblečem jakno, saj je zelo vetrovno in mrzlo, sicer je pa nič ne potrebujem, mi je celo noč prijetno toplo. Potrebujem nekaj samote, saj sem do sedaj skoz bila v družbi. Na Poklonu je tako krasno vzdušje, glasno navijanje, pa še Oskar in Borut sta tam. Toni mi preda mp3. Sledili so izjemno tekaški kilometri, ujela sem svoj ritem in uživala v teku. Toniju sem prepovedala, da mi omenja karkoli o moji uvrstitvi, zaostankih, nič nočem vedeti, samo v svojem ritmu preživeti noč. Sporočim mu, da gre vse super, nič me ne boli, ni nobenih težav, le stegenske mišice so že kar utrujene, ni neke lahkotnosti. Glede na to, da vsi zmrzujejo in da sem v kratkih hlačah, mi svetuje, da si gor potegnem nogavčnike, ki sem jih sicer ves čas tekme imela spuščene na gležnje. Morda bodo s tem mišice bolj sveže, če jim bo toplo. Na Orljaku nas popiše prostovoljec s postavljenim šotorom in zakurjenim taborniškim ognjem in mi pove, da sem tretja ženska. Vau, sem bila namreč prepričana, da sem približno šesta, koliko sta pa pred menoj, pa še zmeraj nisem vedela. Ure minevajo in minevajo, čas si tokrat krajšam z glasbo. Določene pesmi me tako dvignejo, da kar poplesujem zraven in prepevam v temni noči. Ponoči imam za par ur priklopljeno uro na usb polnjenje, da se mi bo ohranila kontinuiteta celotne poti. Še v temi pridem v Buzet, kjer me čaka presenečenje, za sosednjo mizo zagledam drugouvrščeno Alenko. Bila sem prepričana, da ima več prednosti, a mi je kasneje Toni rekel, da sem bila več okrepčevalnic za njo zgolj par minut. Noge več niso najbolj sveže in misel, da sem šele na dobri polovici poti je smrt za psiho! Sicer še nimam nobenih težav in razen, da mi blatni deli poti pošteno najedajo živce, sicer zelo uživam v vzponu na Hum, kjer je 100-i km! Pri večkratnem prečkanju potoka, dvakrat v celoti stopim čez gležnje visoko v vodo. Dokler sem prišla do Tonija, so se mi že posušili, zato se nisem preobuvala, kar je bila napaka, saj sem kasneje pridelala nekaj žuljev na račun mokrote v supergah. Na Humu prvič zagledam v avtomobilu moža od Francesce Canepe, ki me opazuje. Očitno ni tako daleč naprej. Toni mi sporoči, da sem se ji približala na 20 minut, in, da je zaznala nevarnost in očitno "stopila po gasu". Jasno mi je bilo, da nimam nobenih možnosti za zmago, a že to, da je začela bežati pred menoj, je bil dober občutek. :) Je svetovno znana trail tekačica in ima 100 ITRA točk več od mene. Dolgih 16,7 km do naslednje okrepčevalnice v Butonigi se vlečejo in vlečejo v neskončnost. Naenkrat zagledam v daljavi zeleno majico, ki šiba proti mostu in si mislim, to je sigurno Ivi! Na tej točki so se nam prekrižale poti iz krajših prog. Pospešim, da bi ga ujela in ga vsaj na hitro pozdavila, a mi uide za kakšni dve minuti. Dobim pa objem od Matjaža in Drejke team-a! V Butonigi zadnja leta kot prostovoljki že standardno skrbita za utrujena tekače Uršula in Drejka. Končno ujamem še Belija in Franceskoja. Pred nami je še 50 km in skoraj 2000 višincev, moje psihično počutje pa čisto počasi leze navzdol ... že Beliju in Frenku pojamram, da se mi enostavno več ne ljubi tečt. Odštevam kilometer za kilometrom, na srečo si okrepčevalnice sledijo pogosteje, da se vsaj kaj dogaja, ker sem že tako naveličana vsega. Za mojo psiho postaja nepredstavljivo, kako dolga pot je že za menoj in kako daleč še pred menoj ... večkrat si ponovim, da na 100 milj več ne grem nikoli! Ok, v istem zamahu vem, da se bom sigurno slej ko prej prijavila na UTMB, sedaj, ko imam končno spet dovolj točk. :) Glasba mi več ne paše. Malo se zamotim z opazovanjem ta hitrih tekačev iz Green proge, ki me prehitevajo vse od Butonige. Tudi s krajših prog kmalu zahodijo, občasno kakšen hitrejši steče mimo, sicer pa kar sledim tempu ostalih. Zadnjih 21km je bolj ali manj tekaških. Hoja mi paše, ampak tek... ojooj, kdaj bo že ta cilj! :) Vmes enkrat se stresem na Tonija, ker čutim, da me priganja, da se približam Franceski, a jaz imam voljo samo do cilja, v tempu, ki ga pač trenutno zmorem in nič več ... na koncu tečem še komaj dobrih 9 km/h, več pač ne morem iztisniti iz sebe. Zadovoljna sem, ker vem, da mi bo uspelo do cilja, o uvrstitvi pa sploh ne razmišljam. Po mojem smo zmagovalci vsi, ki smo prečkali ciljno črto! Kar ne morem verjeti, ko mi mama po telefonu pove, da sem 15. absolutno. Tudi Toni mi poroča, da množično odstopajo, naj samo zdržim po svoje in bom super uvrščena. Ko že zagledam sredi neskončnih polj ciljni prostor in zastave v Umagu, se mi ulijejo solze. Blizu sem, pa še vedno tako daleč. Upam, da me pričakuje Hani, čeprav dvomim v to. Ko si jo zamišljam, kako spokojno spančka doma v svoji posteljici, jokam kot dež. Večkrat mislim na mojo princesko in vsakič se mi orosijo oči. Mama me sprašuje, zakaj potem hodiš na take stvari, če se potem cmeriš? :) Ja, težko je odgovoriti na to vprašanje. Sledim svojim sanjam, ker vem, da bom le na ta način lahko dobra mama, dobra pač po svojih najboljših zmožnostih. V cilju me pričakajo moj Toni, prijatelji, znanci. Pričakata me Anita in Živa, hvala!! Neskončno sem vesela, ker mi je uspelo, ker sem uspešno premagala to dolgo, neskončno lepo pot iz Labina v Umag. Za celotno pot sem potrebovala 23ur 25 minut , dosegla 2. mesto v ženski kategoriji ter 13. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 261, odstopov je bilo 112, kar je zelo veliko! Vsekakor se bomo vračali, naslednje leto je sicer na vrsti Toni! ;) Hvala Vesni za vroč tuš v njihovem hotelu. Zvečer se me je lotila takšna utrujenost in zaspanost, da sem še komaj stala pokonci.

Čeprav se mi je že mudilo k moji Hani, sem po premisleku in posvetovanju z mamo vseeno ostala v Umagu do naslednjega dne in počakala na razglasitev. Hani se je imela čisto super s svojo babi. Zjutraj smo se sprehodili do centra na kavico z razgledom na morje. Sledila je analiza Slovencev ... zavzeli smo skoraj cel parking, toliko nas je bilo. Verjetno je prav to tisto, kar nas vsebolj vleče na tovrstne dogodke ... v družbi tako izjemnih ljudi je vedno biti lepo. Vsak je spisal svojo zgodbo. To šteje v življenju. Bogatejša sem za izjemno izkušnjo, hvala Toniju, da me pri temu podpira in moji mami, da mi omogoča. Končala sem brez večjih težav, v naslednjih dneh se mi je malo zagnojilo pod nohtom palca, ki bo odstopil in to je najhujša posledica. Verjamem, da mi je pomagala krema Akilein NOK in Akileine losijon za učvrstitev kože, s katerima sem mazala noge zadnja dva tedna. Ko sem na cilju sezula nogavice, sem sicer imela par žuljev, a med tekom jih nisem čutila. Mišice so presenetljivo super. Naslednji dan sem skoraj normalno hodila in v ponedeljek normalno šla v službo. Par dni pač ne bom šla peš v 8.nadstropje in izjemoma ta teden koristim dvigalo. Ponovno se se mi obnesli Winforce napitki in geli, ki so mi dajali energijo skozi celo tekmo. Dobro tudi, da sem se odločila za kratke hlače in kratko majico ter nogavčnike in rokavčnike. V dolgih hlačah bi mi bilo vsekakor prevroče.
Doma me je pričakal najlepši prizor na svetu ... moja mala princeska, ki je hodila po dvorišču in mi podarila najlepši nasmeh, ko me je zagledala. Za objem skoraj že ni bilo več časa, saj mi je morala pokazati, kako je napredovala v hoji v zadnjih treh dneh, in naprej važno postopala po dvorišču. :) 

REZULTATI

zajtrk
Labin, v ozadju Učka
Slovenska ekipa

start





Butoniga 117-ikm
cilj



prve tri, Franceska Canepa, jaz in Klara Bajec




 slike: Drejka team in Toni

sobota, 3. marec 2018

Transgrancanaria 2018



Potovanje na Gran Canario smo načrtovali že jeseni 2017, ko sem se prijavila na meni že poznano tekmo Transgrancanaria 125 km in 7500 višincev. Tri leta nazaj sem odstopila. Zara je že večkrat izrazila željo, da bi rada potovala nekam z letalom, tako ji je Božiček letos uresničil željo in prinesel letalsko karto njej in njeni sestrici Hani. 

Zadnje tri mesece sem prvič v življenju trenirala bolj sistematično, sicer manj kilometrov, a zato bolj intenzivne. Po Knap trailu v  začetku januarja sem bila čisto sesuta, konstantno utrujena. Kontrolirala sem določene krvne parametre in ugotovila skrajno nizke zaloge železa in Hb. Takoj, ko je Toni dobil nazaj višinski šotor, sem dobra dva tedna spala v šotoru in si še ravno pravi čas pred tekmo izboljšala kri. Se je pa pojavila druga težava ... zvečer na dan praznovanja Haninega prvega rojstnega dne me je klical Matjaž, da nisem več na seznamu tekme, saj očitno nisem poslala zdravniškega potrdila. In res ... spregledala sem opozorilni mail, da je do 1.2. treba poslati potrdilo. Dva dni sem čakala na odgovor, če mi lahko oprostijo to mojo neumnost. Na srečo sem v torek, dva tedna pred odhodom dobila odobren odgovor. Neskončno hvaležna, hvala! Hvala Matjažu za opozorilo! In hvala Ajdi za pripravljenost in dobro besedo. Ko je izgledalo, da se mi je končno vse poklopilo, sem na zadnjem ravninskem intervalnem treningu po asfaltu šla malo prehitro za svoje sposobnosti in naslednji dan začutila bolečino v desnem gležnju, ki me spremljala ves teden. 

V torek 21.2. ob pol enajstih zvečer smo se odpeljali proti Milanu, od koder smo zjutraj imeli let. Hani je lepo prespala vso pot, ob treh zjutraj pa na letališču bila budna kot čuk in opazovala dogajanje ter od veselja vriskala na Zarine norčije. Prva ura letenja je bila čista katastrofa, Hani je bila preveč utrujena in je vreščala kot zmešana in se obema zvijala v naročju. Ne pomnim kdaj je nazadnje tako jokala. Ni želela ne čaja, ne mleka, ne druge hrane, ne dude...NIČ! Ko so se že meni začele solze nabirati v očeh od obupa, je končno omagala in zaspala. Nato je spala skoraj celo pot, slabe tri ure, na meni, jaz pa ves čas v skoraj nepremičnem položaju, da se nebi ponovila zgodba od prej. Na Gran Canarii smo na letališču prevzeli Škodo Fabio (Goldcar) in se opoldne že vozili proti Vecindariu v apartma, 14 km oddaljen od letališča ter 17 km do Maspalomasa, prizorišča Transgrancanarie. Čeprav me je bolela glava za znoret in sem bila utrujena, sem najprej šla na kratek iztek 6km, da preverim kakšne so moje noge in predvsem gleženj. Gleženj sem še vedno čutila, zato sem klicala Tonija, da imam vsega polno glavo, naj mi vrže kakšen evro čez okno, da nama grem po mrzlo pivo v trgovino. Kakšnega pa lahko spijem! ;) Skuhali smo testenine, začela sem se spraševati kdaj neki pride Ivi in v isti sapi je pozvonilo na vratih .. glej ga, Ivija, s prve nas je našel! Zaradi spleta okoliščin smo si apartma delili z njim. Skupaj smo šli na kratek sprehod po mestu, potem pa domov jest, z Ivijem nama morajo makaroni z ušes začet gledat! ;) Naslednji dan smo opoldne šli po štartno številko, Ivi je šel malo preteknit nogice, mi pa na sprehod po sipinah v Maspalomasu. Hani se je plazila po pesku in neskončno uživala. Jok in stok, ko smo jo dvignili iz peska. Ob štirih popoldne smo se dobili z ostalimi Slovenci, bilo nas je kar lepo število udeleženih na tekmi + njihovih družinskih članov/spremljevalcev (tekačev: 1 na 360, 11 na 126km, 1 na 65km, 10 na 42km in 1 na 17km). Ob prijetnem druženju je čas prehitro minil in že smo doma kuhali večerjo .. ponovno testenine, kakopak, najedla sem se pa tako, da sem se komaj premikala. Toni mi je računal plan. Predvidel je 18 ur 45 minut.


profil proge z okrepčevalnicami

Helena nas je v petek zvečer ob 21:30 peljala na štart v Las Palmas. Ceste so bile zalite od celodnevnega deževja in tudi vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, naj bi ponoči bilo zelo mrzlo in od treh do osmih zjutraj deževalo. V Las Palmasu je bila popolnoma drugačna zgodba, ceste suhe, temperature prijazne in vsi v kratkih hlačah. Še hiter skok na wc ter se zrinit v prvi boks, po ITRA točkah so me dodelili med prvih 100 tekmovalcev. Imela sem štartno številko 81, sicer nas je bilo na startu preko tisoč. Priznam, da sem bila precej napeta in samo želela sem, da se vse skupaj že začne. Štart je bil epski, pospremljen z ognjemetom na plaži de las Canteras v glavnem mestu Las Palmasu. Precej časa smo tekli po peščeni obali ob valovanju morja z številnimi navijači ob poti. Noro! Sama sem sicer ves fokus usmerila na podlago, da mi slučajno pesek ne pride v superge. Še na četrtem km se pozdraviva in zaželiva srečno pot z Ivijem, kar me navda najprej z skrbjo (kaj hudiča delam z Ivijem ob boku, a grem morda prehitro?) potem pa z navdušenjem - čutim, da je Ivi v vrhunski formi, njegov počasen začetek me spominja na Tonijevo taktiko in prepričana sem v njegov rek: "In zadnji bodo prvi!" Ivijeve besede, da nas bo pot sama razvrstila tja kamor pašemo, me je pomirila. Ne glede na vse okoliščine, tako bo kot mora biti in nič ne morem sedaj spremeniti. Skrbelo me je, da bom ponovno odstopila, saj so se takoj v začetku začele pojavljati težava za težavo. V začetnem delu je bil en res grd kamnit odsek in sem naredila par čudnih korakov in vsakič me je zabolelo v gležnju. Z lepšim terenom se je situacija izboljšala a nenehno sem bila pozorna samo na korak, da slučajno ne bi stopila napačno. Vmes so me dohiteli in prehiteli že naši Jan, David, Tešky, Dušan ... Čeprav je Tešky napovedoval, glede na to, da imava istega "serviserja" Oskarja ponoči, da se me bo držal in šel z menoj, mu je bil moj korak prepočasen in je takoj odšibal naprej. Pred drugo okrepčevalnico sva se razšla z Dušanom, pasala mi je njegova družba čeprav za kratek čas, saj sem že bila v agoniji zaradi slabosti v trebuhu. Nič mi ni pasalo jest ne pit. Po štirih urah sem dohitela Teškya, (ponovitev zgodbe iz Dalmacije) z upanjem, da me bo zabaval s svojim humorjem, a na žalost se je tudi on boril s slabostjo in ni bil ravno pri volji za štose. Višinci so se po začetnem tekaškem delu kar nabirali in čeprav so me v začetku zelo skrbeli, mi je hoja v hrib vse do konca zelo ugajala. Želela sem si, da bi me konkretno stisnilo na veliko potrebo in si olajšala napetost v trebuhu pa da bi končno lahko začela piti in jesti po planu, saj sem do sedaj vse zamujala. Morda je bil kriv zadnji energijski shake uro in pol pred startom, ali pa pitje vode iz pipe (menda voda res ni pitna!). Prvič v življenju sem se soočila s prebavnimi motnjami in slabostjo. Ponoči je še nekako šlo in tudi Tonijev plan sem skoz presegala za okrog pol ure, proti jutru pa je šlo rapidno navzdol, kar naprej sem iskala grmiček, kamor bi se lahko skrila. Zmanjkalo mi je robčkov. V Tejedo na 73 km sem prišla čisto obupana. Toni je rekel, naj se ne sekiram: "samo počepni ob poti, briga te!". Ampak nisem mogla se ne sekirat. Skoz me je tiščalo na wc, samo da sem naredila en požirek ali karkoli pojedla. Na vzponu proti Roque Nublu se za menoj usuje horda hitrih tekačev na 65 km. Kakor sem bila navdušena nad njimi in njihovem tempu, sem bila tudi jezna, saj sem se vsakomur mogla umikat. Moje spremstvo me je zamudilo na okrepčevalnici v Tajedi, kar me je za trenutek razžalostilo. Toni vse počne zadnjo sekundo in me zato zamudi, ampak sem se hitro pomirila, saj pravzaprav ničesar ne potrebujem, zakaj bi jim oteževala pot!?  
Smo se pa videli v Garanonu, na 84km, prva okrepčevalnica, kjer sem konkretno zaosatajala za planom. Toni mi je po telefonu govoril, kako pomembno je, da sedaj čimveč pojem, sicer bom čisto upočasnila, ampak resnično nisem prenesla ne winforce gelov, ne napitkov, ničesar, samo vodo. Sprijaznila sem se, da je zame tekma izgubljena, želela sem priti med prvih deset, a glede na situacijo, bom zadovoljna samo, da zagledam cilj! Nisem se več obremenjevala z vnosom kalorij, če mi ne paše, mi pač ne paše, bom pa na vodi prilezla v cilj, pa čeprav po vseh štirih! In začela sem uživati ... in kilometri so leteli ... počasi a vztrajno ... ne da bi se zavedala kdaj, sem bila na zadnji kontrolni točki, kjer smo se videli s Tonijem, Zaro in Hani, 16km do cilja. Noro, vedela sem, da to zadnjo etapo bom pa pregurala, ne glede na vse. Zanimivo, da nisem čisto zahodila glede na pomanjkanje vnosa hrane, hiter tempo v klanec in lahkoten tek okrog 8km/h odvisno od terena, sem še vedno brez problema zmogla. Zadnjih 10 km ob suhi rečni strugi po kamnitem terenu je bilo res ubijalskih, a z vsakim korakom sem bila bližje cilju in celo ponovno sem bila znotraj Tonijevega plana ... to mi je dalo novega zagona. V cilju so me čakali moji dragi spremljevalci, Toni mi je dal Hani v naročje in skupaj sva premagali zadnje metre. <3 Nor občutek! Po 18ih urah in 25 minutah, 14. v ženski kategoriji, sem bila v cilju te hudičevo težke preizkušnje. Hvala vsem za navijanje! Hvala ŽigaX za poslan sms sredi noči, čeprav nisem odpisala, pomenilo je veliko!!


Ostali so še polni trije dnevi za raziskovanje otoka v turističnem duhu... seveda so minili čisto prehitro. Na otoku večne pomladi nam je vreme kar lepo mešalo štrene. Ko smo se vozili čez gorat sredinski del otoka, da bi podoživela določene kraje iz tekme, sta nas spremljala megla in dež.

Ko je Toni napovedal moj čas tekme 18 ur 45 minut, sem samo vzkliknila, da to je pa sanjsko in če se njegova napoved uresniči, bom presrečna. Tekla sem še bolje od te sicer čisto orientacijske napovedi, pa vseeno nisem najbolj zadovoljna. Zadnje ure me je prehitelo preveč tekmovalcev. Najbolj pa obžalujem, da nisem tako uživala v progi, kot bi sicer lahko, saj teren je bil res neverjetno lep, raznolik, drugačen, ob kaktusih. Na Gran Canario se verjetno več ne bom vrnila, vsaj kmalu ne, ker bi rada videla še toliko drugih pokrajin, mi je pa celotno potovanje ostalo v prelepem spominu. Leteti in potovati z majhnim otrokom ni noben bav bav ... sem prepričana, da je Hani zelo uživala. Čeprav sem sprva imela pomisleke, da bi stanovali skupaj z še kom zaradi prilagajanja, sem neskončno vesela, da je bil ravno Ivi ta, ki je bival z nami. Imeli smo se super, vse je klapalo brez posebnega prilagajanja. Upam, da še kdaj spišemo skupno zgodbo z vsemi, s katerimi smo bili skupaj na Kanarcih. Čeprav sem imela v planu spet bolj intenzivno treninat in ne tekmovat, me je vseeno premamila 100 milj Istre ... upam, da v tretje gre rado... ;)

ob 4ih zjutraj na letališču v Milanu


po štirih urah prispeli na Gran Canario

moja št. 81, Ivijeva 49

Slovenci na Kanarcih

proti sipinam v Maspalomasu s pogledom na Atlantski ocean




prvi stik s peskom <3
kaj lepšega, kot se plaziti po mehkem pesku ...
prerace beer, z Ivijem sva na vodi :)
start v Las Palmasu ob 23ih



Ivi med deseterico najboljših


analiza v našem apartmaju
Playa de Mogan





Puerto Rico
Palmitos park






Las Palmas
Playa de las Canteras, Las Palmas






na letalu :)