torek, 1. november 2016

JADRANJE 2016: Peroj - Vis - Peroj



Po lanskoletni izkušnji z enotedenskim jadranjem tik po najini poroki sva se tudi letos odločila delček dopusta preživeti na tak način, ki Toniju pomeni zelo veliko. Ker sem že takrat relativno dobro prenašala valovanje morja na jadrnici in ker so prvi štirje meseci nosečnosti potekali brez kakršnih koli težav ali slabosti, sem predvidevala, da bo to spet ena nova super dogodivščina in top izkušnja, tokrat dolga cela dva tedna. Jadrnica je majhna (8,5 m) in stara nekje toliko kot sem jaz ali še več. Takšnih je bolj malo na morju - večino imajo vsi velike, luksuzne, z večjo posadko. Midva sva bila sama in največji stres mi je predstavljal privez - na bojo, mooring, pomol ali sidranje .. karkoli, vedno sem imela kar pomembno vlogo, znanje in izkušnje pa zelo skromne. Štartala sva v soboto, prvi vikend v septembru, vreme je bilo napovedano krasno, prve dni sicer nekaj burje, zato se nama je mudilo prečkati Kvarner. Prvo noč sva se sidrala v zalivu Vognišče na Unijah. V pomoč pri iskanju zalivov je bila nepogrešljiva knjiga 888 pristanov in zalivov: atlas pristanišč in sidrišč, ter Tonijeve bogate izkušnje iz časov, ko je imel še svojo jadrnico. Zaliv je bil skoraj poln, a sva vseeno našla dobro mesto za sidranje. Noč je bila izredno mirna, jadrnica se ni nič zibala, tako mirno morje je bilo. Toni je nalovil 13 ribic, med njimi sta bili celo dve oradi, jaz sem pa brala knjigo Mirana Tepeša: Z vetrom. Naslednji dan sva nadaljevala proti otoku Silba, kjer sva ostala dve noči, saj se je vreme poslabšalo, nekaj je bilo tudi dežja in neviht. Takoj pri privezu nama je en starejši možak, ki že celo poletje vozi turiste s svojo jadrnico po Jadranu povedal, da noben ne pobira denarja za privez, saj je potekla koncesija in še niso sklenili dogovora za naprej. Super! Za kosilo smo spekli vse prejšnji dan nalovljene ribe in si jih delili s posadko sosednje jadrnice. Slabo vreme sva izkoristila za potepanje po Silbi. Ponoči sva šla prespat v šotor na obalo na zunanji strani otoka, saj je bilo v pristanišču preveč razburkano morje in mi ni bilo prijetno biti na jadrnici. Silba je prekrasen otok, brez prometa, srečaš lahko samo kak mali traktor. Ta čas je bilo izredno malo turistov.
Naslednje jutro sva ujela ravno pravo uro, ko je burja malo popustila, da sva krenila iz pristanišča, sicer bi še dodatna dva dni morala ostati na Silbi, saj je ob burji zelo težko nadaljevati pot proti jugu iz tega zaliva. Naslednja destinacija je bila Sakarun na Dugem otoku. Prekrasen zaliv z bojami (160kn), kjer sva bila že lansko leto, morje kristalno čisto in turkizne barve. V zaliv sva prijadrala "v velikem slogu", kot se je izrazil Toni, izključno z jadri, motor sva prižgala čisto na koncu, ko sva že bila tik pri bojah. Zanimiva izkušnja, želel me je naučiti, kako zgleda jadranje na regatah. :) Ta veliki slog sva zaključila v malo manj velikem slogu, saj nisem mogla takoj ujeti boje. V drugo sem jo sicer imela, a je hitrost jadrnice bila prevelika in je nisem mogla zadržati, bila sem brez rokavic (pa skoz me je Toni opozarjal, da so rokavice in dobra obutev obvezna oprava pri privezu) in olupilo mi je sredinec leve roke. Naslednjič je šel Toni in jo ujel, sama sem ostala za krmilom. Nato pa solze, povijanje krvavečega prsta in ihtenje. Toniju dopovedujem, da so sigurno krivi hormoni. ;)
Nekako rutinsko sva preživljala popoldneve in večere: skok v morje, tuširanje, priprava kosila ali večerje (beri: ribe in pečen krompir), ribolov, kartanje remija ali branje knjige.
Naslednji dan sva prispela na otok Žirije, po dolgotrajni in vznemirljivi vožnji čez Kornate. Iz ene smeri veter, iz druge valovi, pred seboj sva videla, da greva direktno v deževen oblak. Veter ni bil več tako ugoden, zato sva pospravila jadra in naprej motorirala. Zazeblo naju je in plovba naenkrat ni bila več prijetna, k sreči sva se pravočasno oblekla v nepremočljivo  jadralsko opremo in gumjaste škornje, tako da vreme res ni moglo pokvariti najinega razpoloženja. Naenkrat sva se kljub dežju spet dobro počutila. Na Žirijah sva plačala bojo (150kn), ponovno se je pokazal sonček, namočila sva se v morju in rutinsko preživela preostanek dneva. Sredi noči sem ponovno šla spat v kokpit, saj mi je bilo noter prevroče, napadali so me komarji, na sosednji jadrnici pa so imeli žur do jutranjih ur. Komaj sem čakala, da bo jutro!
Naslednje jutro sva z gumenjakom veslala do obale in šla tečt po otoku. Sama sem pol poti bolj prehodila, ker me je vse tiščalo okrog trebuha, Toni je pa uspel narediti par intervalov. Prišla sva do trgovine in s tem do svežega kruha, sadje pa sva narabutala - fige in grozdje. Ta dan sva imela kratko plovbo, odjadrala sva na južnejši del otoka Žirij in se tam zasidrala. Iz Žirij sva naslednji dan motorirala v smeri otoka Jabuka, a sem po kakšni uri ali dveh protestirala, da mi resnično dol visi za Jabuka, kjer ni nobenega življenja razen galebov, ki nama bodo srali po glavi in da želim direktno v Komižo na Visu - vožnja mi ni pasala, bila sva na odprtem morju in kljub brezvetrju je bilo zelo razburkano morje. Kasneje mi je priznal, da ga je malo zaskrbelo zame, zato je seveda brez ugovarjanja sprejel moje prošnje, saj sva imela 6 ur vožnje po morju brez kakšnega otoka vmes in bi bilo zelo neugodno, če bi se moja slabost še stopnjevala. Sicer mi ni bilo slabo, samo en neprijeten občutek nemoči, ki te rahlo onesposobi, tako da ti je vsako premikanje po jadrnici odveč. Skoraj ves čas plovbe sva za seboj vlekla panulo in ravno tukaj, na odprtem morju, naju je iz tega klavrnega vzdušja predramil zvok role na ribiški palici. V trenutku se je odvilo več 10 metrov laksa. Toni je poln adrenalina pograbil palico in počasi pričel zategovati. Potreboval je vsaj deset minut, da je ribo počasi privlekel do jadrnice. Vmes mi je dajal napotke kaj moram narediti: najprej zmanjšati hitrost jadrnice na minimum, pospraviti kokpit (ker ko bo riba gor, bo vse krvavo), v eni izmed ribiških torb poiskati podmetalko in kavelj, obuti superge, natakniti rokavice... Ribo mu je uspelo potegniti zelo blizu, bila je cca. 5 kg težka mečarica. Na žalost se nama je zaradi starega rjavečega trnka strgala iz plastične vabe. Škoda, še jaz sem obžalovala to mečarico, ker še nikoli nisva ujela skupaj tako velike ribe. Bila je pa zanimiva izkušnja.

Proti večeru sva po, za moje mnenje najbolj naporni vožnji, prispela v čudovito Komižo, nisva se privezala na pomol, kjer so želeli 310kn, temveč na bojo (150kn). Obekla sva se in odveslala z bay boatom na kopno, morje je tudi v zalivu bilo kar precej razburkano. Na kopnem so se mi kar majala tla pod nogami. V iskanju restavracije za kakšno lahko kosilo (na jadrnici naju itak spet čakajo ribe za večerjo) sva naletela na Gulash festival. Že prej sem Tonija opozorila, da se sigurno kaj dogaja, saj je neverjetno dosti hipijev po mestu. In res - brez da bi preverjali vstopnice, sva uletela na festival. Toniju je full dogajalo, vživel se je v sceno, jaz sicer malo manj, saj sem bila zelo lačna in zato tudi malo tečna. :) Pozno zvečer sva le prišla do slastne pice in sladoleda za posladek.
Zjutraj sva šla po otoku, želela sva do Titove špilje, a je bila precej zaraščena, neshojena pot. Toni je opravil trening po svoje, jaz sem malo tekla, malo hodila in končala v mestu v slaščičarni. Nadaljevala sva do Paklenih otokov nasproti Hvara in se sidrala v zalivu. Ravno sem prebrala knjigo Mož po imenu Ove in cel popoldan bila nekam melanholična in tudi ta privez je bil zame stresen. Nisem razumela kaj mi želi Toni rečt (priznam, nisem ga niti dobro poslušala) in sem narobe krmarila, ko sem pa končno prav zapeljala, pa on ni pravočasno spustil sidra (medtem mu je ugasnil daljinec in potreboval 2 minuti, da je ponovno začel delovati). Skratka polomija in sva ene dvajset krogov prevozila, preden sva se uspela zasidrati, jaz pa spet v jok. Ampak drugače sploh ni bila takšna polomija, ker ko sva opazovala ostale, ponavadi jih je bilo 6 ali več v posadki, so velikokrat pravtako po trikrat metali sidro, povozili bojo ali jo tudi po petkrat zgrešili s čaklo. Jaz sem imela občutek, da imava probleme pri privezih, ker me je zmeraj bilo malo strah, zaradi odgovornosti, ki sem jo imela, ampak v bistvu nama je pa šlo zelo dobro, glede na to, da sva bila sama. Problem je bila tudi jadrnica, sploh rikverc, ker ni dobro prijelo krmilo in sem jo težko obvladala. Toni je vedno želel, da se sidrava točno pod določenim kotom, glede na smer vetra, ki je bila predvidena za ponoči. Tudi, če sva prišla v zaliv že popoldan, ko je še pihal zahodnik, sva se sidrala v smeri predvidenega severovzhodnika. Ostale jadrnice v zalivu so to le redke upoštevale. Res da ni bilo napovedanih močnejših vetrov, ampak vseeno je v primeru, če sidro popusti, lažje ukrepati pri bolj številčni posadki. Vreme sva imela sicer glede na napoved kar lepo in toplo, sva pa v srednjem Jadranu skoraj vsak večer videla bliske in slišala oddaljeno grmenje.
Toni je kar naprej preračunaval razdalje in glede na razmere čas predvidene vrnitve čez Kvarner v Peroj. Načrtovala sva še obisk Omiša pri ekipi organizatorjev Dalmacije ultra traila, ki je bil v mesecu oktobru, vendar bi nama bilo kar iz poti in bila bi še bolj na tesnem s časom. Tudi na Braču sva načrtovala obisk pri mojem očetu, a se nama tudi to ni izšlo. Nazaj grede sva še enkrat sidrala na Žirijah, nato pa jadrala čez Kornate po zunanji strani otokov in se zasidrala na otoku Lavdara, nasproti Salija.
Naslednji dan je bil največji projekt iti do črpalke v Zaglavu na Dugem otoku, da nama ne zmanjka goriva. Na črpalki so nama pomagali se privezati, prav tako potem na bližnji pomol. Privezala sva se zraven enega slovenskega para z 10 mesečnim fantkom. Toni je imel veliko skupnih tematik z gospodom, jaz pa z mamico, tako da sva kar tam ostala do naslednjega jutra, pa še zastojn privez je od meseca septembra naprej. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, pred nama je bila dolga pot, a so naju ustavile višje sile - na morju je bila tako huda megla, da nismo videli par deset metrov pred seboj. Megla se ni dvignila vse do desete ure, zato smo morali čakati, bilo bi prenevarno nadaljevati pot, ribiči so poročali, da je zunaj na morju še hujša vidljivost. Toni je izkoristil čas za hiter trening. Kmalu po deseti uri sva pognala motor in na dolgo pot proti Susku. Po pol urah plovbe sva ponovno padla v pas megle, a sva počasi vozila tik za veliko ladjo (očitno ni imela radarja, zato je vozila tako počasi).
Na Susku sva se privezala v že poznani natrpan zaliv in si privoščila sprehod po prekrasnem mestecu ter sladoled. Toni je nehal loviti ribe, ker jih nisem več mogla jesti - totalno sem se jih prenajedla. Mi je pa žal, da tukaj nisva šla lovit lignjev, opazovala sva domačine pri ribolovu. Zjutraj kljub dogovoru, da vstaneva zelo zgodaj, saj je pred nama spet dolga plovba, Tonija nisem mogla zbuditi, zato sem sama šla na jutranji jogging v kombinaciji s hojo po otoku. Susak je peščen otok in ima krasne stezice. Nekje sredi poti me pokliče Toni in se odpravi na svoj trening, intervale po stopnicah. Po treningu se mi pridruži pri zajtrku in kavi na jadrnici, nato pa kreneva v smeri doma.
Popoldne uspešno prečkava Kvarner in se priveževa v Uvali Valmižeja za par ur, na obisk prideta Joli in Miha, ki delata potope na bližnjem Kamenjaku. Preživimo res super popoldan, malo se kopamo, veliko smejimo in se dogovorimo, da naslednji dan gremo jadrat iz Peroja proti Brijonom, če slučajno njima odpade potop. V zahajanju sonca epsko odjadrava iz zaliva proti Peroju, kjer se priveževa šele po deveti uri zvečer, v trdi temi. Že naju čakata Bojan in Alison in gremo na pivo, jaz brezalkoholno. :) Zelo dolg dan je za nama, zato na smrt utrujena zaspiva pozno ponoči.
V petek, zadnji dan potovanja, zaključimo z dvournim jadranjem okrog Peroja proti Brijonom.  Pridružijo se nama Alison in Bojan ter Miha in Joli, ki jima zaradi slabšega vremena res odpade potop, vsi so prvič na jadrnici. Sama prevzamem pobudo nad krmilom, Toni in Miha pa nad jadri. Ostali se nam prepustijo in se trdno držijo ob nagibanju jadrnice. Izkoristimo veter in jadramo, motor prižgemo šele zadnje minute pred privezom. Vso znanje v zadnjih dveh tednih imam priložnost pokazati naši posadki in končno se počutim samozavestna. Še sama spoznam, kako veliko lažje je, če je posadka številčnejša. S Tonijem sva res carja, da sva popolnoma sama prejadrala celotno pot. Pravzaprav največji car je moj Toni, tako sposoben, natančen, preračunljiv in iznajdljiv, da mu lahko samo popolnoma zaupaš. <3 Hvala vam prijatelji za tako lep zaključek jadralskega popotovanja in Alison ter Bojanu za zaključni piknik v kampu Pineta!

selitev na jadrnico



otok Silba


Silba



Jabuka :)



poškodba pri delu :)



Kornati

otok Žirje

narabutane dobrote narave
na jedilniku vsak dan :)
nočni ribolov

ko se prenaješ rib...palačinke! :)


spet ribice za kosilo... :)
Gulash festival


Gulash festival

Komiža, VIS




NK Svoboda, Žirije


otok Susak


v najboljši družbi <3



 



zaključni jadralski krog iz Peroja proti Brijonom

 

četrtek, 27. oktober 2016

Dalmacija ultra trail 2016


Organizatorji prvega Dalmacija ultra traila (DUT) s ciljem v Omišu, so bili prisotni na postojanki Champex Lac v Franciji, kjer je Toni odstopil na UTMB-ju že tretjič v svoji karieri, čeprav so le-ti rekli, da izgleda najbolje od vseh. Ni jim bilo čisto jasno zakaj bo odstopil. Tudi meni ne v tistem trenutku, a glede na lanskoletni dober rezultat (27 ur, 36. mesto) in dobrim počutjem med tekom, bi bil težko zadovoljen z letošnjim usihanjem že od tranzicije v Courmayerju naprej in s tem par ur slabšim časom od lanskoletnega. Ponovno so oba lepo povabili na njihovo premierno ultra tekmo. Jaz sem že od začetka navijala, da greva v Dalmacijo, natančneje v Omiš, Toni malo manj, saj je vedel da to pomeni še ena 100 milj dolga izkušnja, nobena druga razdalja ga ni zanimala (110km, 60 km ali 20 km). Ponujali so nama namestitev v hotelu in lep podaljšan vikend, in naposled je Toni le pristal na prijavo na 100 milj prve izvedbe DUT. 
V službi sem koristila zadnje nadure, dopust je ves šel že v začetku septembra za dvotedensko jadranje, tako da do porodniške, katero nastopim v začetku leta 2017, bo treba še pridno delat. Na pot smo šli v sredo po službi s Kristijem, sproti sva doma v Šentvidu pobrala Tonija, ki kot po navadi še ni bil pripravljen in je po hiši iskal stvari in pakiral, meni pa so lasje šli kar pokonci. Vožnja je potekala mirno in hitro, tako da so pred deveto uro zvečer že nazdravljali s pivom v mobilni hiški v avtokampu Galeb pri Mateji in Branetu. Medtem naju je klikal Roko, ki je pravkar pospremil Marjana Zupančiča v hotel Plaža in čakal, da tudi naju pospremi do hotela Damianii, dva kilometra oddaljen od centra mesta. Totalen šok, ko smo prispeli do hotela z 4 zvezdicami. Vsi zelo prijazni in gostoljubni, razkazali so nama sobo in midva sva bila kar brez besed. Za naju, ki sva vajena svojega naloženega in običajno nepospravljenega kombija, je bil to predsedniški apartma. :) Nekako sem še nabrala moči, da sva šla na večerjo, stregli so do 23-ih. Pasala mi je samo goveja juha in čaj, nato pa sem po tušu kar padla v mehko posteljo in zaspala kot na oblaku. Bil je preveč naporen dan zame, zato mi naslednji dan niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šla raziskovat bližnjo okolico ali se povzpela na kak okoliški hribček. Tiščalo me je v trebuhu, zato sem ves dan bila v postelji in oba sva počivala do poznega popoldneva. V takšni lepi sobici, to sploh ni bilo težko. Toni je še čutil utrujenost od Valamar traila (72km), kjer je zmagal pred tremi tedni, ter od fizičnega dela zaradi odprtja fitnesa na novi lokaciji. Upala sem, da bosta zadnja dva, trije dnevi počitka dovolj, da se bo na štartu počutil spet močan in sposoben pretečt tako dolgo razdaljo. Zvečer sva dvignila štartno številko, malo poklepetala z znanci, jaz pa naredila okviren plan avtomobilske vožnje od postojanke do postojanke. V drugi mobilni hiški tik ob morju, pri Kristiju in Markovičih so popili pre race beer, nekateri kar več pirčkov, najedli smo se pečenih kostanjev, ki jih je nabrala Meta Trampuž, spekla pa Tjaša na obali. Toni se je po večerji v hotelu malo pripravljal na tekmo, šival hlače, pisal časovnico, mene je pa odneslo v deželo tižulemižule, ne da bi se sploh zavedala kdaj. Zjutraj sem šla sama na zajtrk, da se je Toni lahko dobro naspal, nato še zadnji opravki in odhod v center Omiša na štart, ki je bil v petek ob 13-ih. 

Na vseh razdaljah je startalo 349 tekačev, na najdaljši razdalji 65 tekmovalcev. Imela sem Tonijev plan teka, ki je nakazoval, da bo razdaljo 165 km in dobrih 6000 višincev premagal v 19ih urah. Po pogovoru z organizatorji bi čas prihoda v cilj lahko bil celo boljši. Nisem imela čisto jasnega načrta potovanja od kontrolne točke do kontrolne točke, saj sem v tem okolišu bila prvič, to je laufalo kar spontano. Že na prvo KT do Jesenic, sem parkrat morala obrniti, saj je šlo za neoznačeno cesto in brez navigacije bi imela večje probleme najti pravo pot. Takoj smo se spoznali z dvema Kranjčanoma, ki sta spremljala Benjamina Žumerja ter z bratom Francoza Lionela. Srečala sem se tudi s Katarino, ženo  Marjana Zupančiča in njunim sinom Markom, skupaj smo potovali in suportirali že na Valamar trailu. Toni je na prvi KT za vodilnima (Marjanom in Lionelom, ki sta se prve ure držala skupaj) zaostajal že 12 min. Na hitro mi je uspel rečt samo, da sta z Benjaminom za par minut zgrešila traso, saj je manjkalo trakcov, nekdo jih je snel. Lionel Trivel je Francoz s štartno številko št.1, favoriziran za zmago, po ITRA točkah daleč v ospredju pred ostalimi. Proti naslednji KT - Solin, sem sledila Vitoju, a sem ju na glavni cesti izgubila v prometu, tako da sem se sama znašla čez Split do Solina, z aplikacijo na telefonu to ni bilo težko. Vito in Katarina sta bila že tam, vse do KT 7 (Kostanje), smo potem bolj ali manj potovali skupaj. Na okrepčevalnicah sem Toniju predala že zmešan napitek in predvideno količino gelov, tako da se ni rabil veliko ustavljati. V Solinu sem dobila celo poljubček, za katerega nama je zmanjkalo časa na štartu. :) Izpustila sem samo KT 3 (Putalj), vse ostale kontrolne točke sem bila z avtom ob pravem času na okrepčevalnicah. Razen bolečin v križu, sem vožnjo in vso avanturistično pot zelo dobro prenašala. Na tranziciji v Gati (83,8 km) je Marjan vodil s skoraj pol urno prednostjo, Lionel pa je bil pred Tonijem 14 minut. Pred tem je padel in si grdo ranil desno koleno. Oskrbeli so mu rano in s tranzicije se je odpravil 7 minut preden je prispel Toni. Tukaj sem dobila naročilo, naj skušam do naslednje okrepčevalnice zašiti jermenček na palici, saj se je strgal. Zasilno je vzel eno drugo palico, ki je pa bila kar nekaj centimetrov krajša od druge. Šele doma sem po pogovoru izvedela, da tega sploh ni opazil. :) Do naslednje KT - Kostanje, na 101 km se je zgodil velik preobrat. Palico sem seveda uredila, s pomočjo Daliborke. Tukaj sem ponovno srečala Jeseno, Tonijevo oboževalko. Punce so si privoščile Stezičarja, jaz pa sem nestrpno čakala na Tonija. Pred prihodom me je poklical, da ima eno težavo: baterije! Teren je zahteven in svetilko ima prižgano na polno in ni prepričan, da imava dovolj rezervnih baterij, polnilne so že precej nezanesljive. Naredila sva plan baterij, jaz bom sicer še skušala kakšne dobiti, a ura je bila 1:45, sredi noči. Pol pa, da ima še eno dobro novico, je rekel, naj ugotovim, na katerem mestu teče?! "Tukaj se nekaj hecajo, da ti vodiš, ampak ne vem...saj si bil še prej 24 minut za Marjanom." "Ja, prav imajo, lihkar sem kar padu mimo Marjana, Lionela sem dohitel že prej, očitno bo odstopil, ker ga boli koleno, prihajam, pripravi mi rezervne baterije!" :) Juhuuu. Prišel je trenutek, ko je konkurenca omagala, moj Toni pa preklopil v naslednjo prestavo, tudi počutil se je odlično. Takoj po srečanju se odpravim naprej na KT8 - Slime, kjer bo čez dobro uro. Okrepčevalnica je bila lepa, svetlikale so se novoletne luči, prižgali so radio, vzdušje je bilo super. Popila sem topel čaj. Na cesti sem pred tem srečala srnico in zajčka, ki je skakljal čez cesto. Vozila sem se kar  nekje, bila je trda tema in zvezdice na nebu, to je pa vse, kar sem videla, škoda da se tukaj nisem vozila podnevi. Toniju sem sporočila pravzaprav slabo novico, da sta na KT 7 odstopila oba - tako Marjan, kot Lionel. 
Sedaj ni več imel takšne motivacije, razen zborbati še zadnjih 60 km in prispeti v cilj. Pot se mu je začela vlečti, čas prihoda na okrepčevalnice se je vse bolj podaljševal, tudi teren je bil po pripovedovanju zelo zahteven - "Katka, da vidiš ti ta teren, ma kaka Istra, to je huje kot Velebit!" :) Malo pred peto uro ponoči me je prijela strašna zaspanost. Čeprav so mi ponudili prenočišče v šotoru, sem si uredila mesto v svojem avteku in se za 40 minut ulegla. Bilo je zelo mrzlo. Tekačem sicer ne, ampak mene je pa prezeblo do kosti, verjetno bolj zaradi utrujenosti in negibanja. Ko je Toni šel iz okrepčevalnice, sem tudi sama pojedla malo juhe in testenin, ter se odpeljala do morja, v Brelo. Tudi tam sem se ulegla za 45 minut, in dokler je prispel na KT, je bil že dan! Toni je vzel napitek in si preobul mokre nogavice. Plan je bil, da bo od Brele potreboval dobre 3 ure do cilja, vendar se je to raztegnilo na 5 ur! V Pisku sem ga pričakala sredi idilične potke med hišami, nato pa zaradi nepazljivosti pri speljevanju po višjem zidanem robniku popraskala svoj novi avto. O groza, polna sem bila enih emocij, kar jokala bi, Toni se več ne počuti dobro, avto sem popraskala ... Nič.. s tem se bom ukvarjala kasneje, zapeljala sem se do Lokve Rogoznice, kjer sem neskončno dolgo z Jeseno Platišo čakala na Tonija, nato pa se končno odpeljala zadnji etapi naproti, na cilj v Omiš. Tukaj sem izgubila še telefon, ampak sem mislila, da sem ga verjetno po pomoti dala v Tonijev nahrbtnik, medtem ko sem mu odstranjevala smeti iz žepov. Kasneje sem ugotovila, da ga ni imel Toni, ampak sem ga vozila s seboj zataknjenega za brisalec na sprednji šipi. :) Ostala sem torej brez navigacije, zgrešila isto pot za nazaj, naenkrat mi je bila pot čisto nepoznana, a smer taprava, tako da sem po naključju vseeno prispela do glavne ceste za Omiš. Sparkirala sem na ciljnem prizorišču ter se povzpela čez center mesta proti Fortici, kjer je njihova zadnja kontrola pred ciljem. Fortica je trdnjava cca. 300 m visoko nad mestom s prekrasnim razgledom. Tik pred vrhom sem se srečala z mojo ljubeznijo, bil je tako umirjen in lepo počasi je hodil, idealen tempo za moje nosečniško stanje, tako da sva se skupaj povzpela do vrha Fortice, se razgledala na morje, Omiš in oddaljene otoke, naredila par slik ter se skupaj počasi spustila proti cilju. "Jaz sem pa mislila, da bova danes šla še na zajtrk!"sem rekla. "Ojoj, klko je pa ura, a je že 11?" Hihi. "Pravzaprav je že pol 12 in sva zamudila zajtrk, da." :) Skupaj sva stekla čez mesto proti cilju. Čestitke Toni za zmago! Čas 22:39:24 je bil mnogo daljši od pričakovanega, a vseeno je bilo veselje na cilju nepopisno. Tudi zame je bila pot kar naporna, predvsem pikica v mojem trebuščku je že protestirala, da je skrajni čas za počitek. :)

Zvečer, po popoldanskem počitku, sva ponovno šla do ciljnega prostora, da smo pričakali Braneta iz njegove prve 100 km razdalje, Robija in Lauro iz 20 km, Kristija in Mateja iz 100 milj. Vsi so zborbali! Vsa čast in iskrene čestitke vsem! Zjutraj naslednjega dne sta v cilj prispela še Simon in Leon. Nazdravili smo v bližnjem lokalu, nato pa sva šla na večerjo. Ostala sem brez zajtrka, brez kosila in zdelo se mi je, da si bi pa že zaslužila nek topel obrok. :) V hotelu so Toniju vsi čestitali za zmago. Hotelir je prišel sporočit, da lahko na račun hiše naročiva karkoli iz menija (jastoga, ribe in ta dražje stvari sva namreč imela limitirane, ni spadalo v sponzorski paket:)). Midva loleka, ki nama hotel res ni domač, sva bila čisto izgubljena, kaj pa bi sploh jedla? Seveda nisva komplicirala, sva pa si privoščila ribjo ploščo za dve osebi. Dobila sva tako veliko porcijo, da me je takoj minil apetit. Vsak ribo, zrezek tune in kalamare na žaru ter cel kup blitve in krompirja, pa še dodatno pomfri. Za sladico so mu pripravili presenečenje in mu prižgali tortico s številko ena. :) Oba sva bila kar ganjena, res lepo! Bilo je že pozno in bila sva sama v jedilnici. V sobi naju je čakal jacuzzi, meni topla voda ni odgovarjala in sem hitro šla ven, Toniju je pa očitno dobro delo, saj se naslednje jutro zbudil praktično kot nov. Spala sva kot angelčka, še zadnjo noč v tem prekrasnem hotelu. <3

Naslednji dan so bile razglasitve rezultatov, druženje z najinimi prekrasnimi prijatelji ter slovo od prelepega bivanja v čudovitem hotelu Damianii. Čeprav sva prenočila štirikrat, se mi je zdelo, kot da sva bila na dopustu vsaj en teden. Tako umirjena nisem bila že dolgo. Hvala organizatorjem za povabilo in za namestitev, takšne prijaznosti še nisva bila deležna nikjer! Vložili so ogromno truda v ta event, odlično označili traso, odlično založili okrepčevalnice ter maksimalno dobro poskrbeli za tekmovalce! Vse pohvale in se zagotovo vidimo prihodnje leto!  




sprejem v Omiš, hotel Damiani ****
Bili & Roko, top ekipa!

i djeca ga vole ;) by: Nikola Perlic
prvi pre race beer
...še en pre race beer in kostanjev piknik :)
najina sobica v hotelu Damianii




start 

Matej, Miha in Kristi na prvi KT - Jesenice
Marjan in Lionel Trivel

KLIS
poslavljanje dneva nad Splitom
Stezičar fan club na KT Kostanje

Omiš, zadnji spust iz Fortice




z Jeseno Platišo

večerja za zmagovalca :)
presenečenje hotela.... in tortica za zmagovalca :)

najboljši na 20km, 60km, 110km ter 100 milj
zmagovalci 100 milj, vsi trije Slovenci! :)