S kolesom okrog Kamniško-Savinjskih Alp

sobota 2.7.2011 : Ljubljana- Kamnik- Črnivc- Luče- Logarska dolina (93km)

Že v petek sva spakirala torbe za na kolo (tokrat brez šotora in kamp opreme :)), da sva lahko zgodaj zjutraj šla na pot. Težko je karkoli napisat, toliko sva doživela v enem samem dnevu. Štartala sva iz Ljubljane, od Kamnika do Črnivca (902m n.m.), oz. do izhodišča na Veliko Planino sva imela kar nekaj vzpona, potem pa še samo spust do krasne vasice Luče in naprej po čudoviti poti ob Savinji. V planu sva imela Panoramsko cesto od Solčave skozi Podolševo, kjer se nahaja najvišje ležeča kmetija v Sloveniji (Bukovnikova kmetija, na višini 1327m), a sva po dveh kilometrih precejšnjega vzpona obtičala na koci v travi s pogledom na Raduho. Obrnila sva in si to pot prišparala za drugič. Ob štirih popoldan sva tako že bila v Logarski dolini, s tem da sva se vsake toliko ustavljala in se čudila lepotam narave. Proti večeru sva prevozila 7 km dolgo dolino in šla še peš do slapa Rinke. Kako blagodejna je hoja po celem dnevu kolesarjenja! V gostilni na Orlovem gnezdu sva spila pivo in se spustila na začetek doline, v čudovito kočo s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Lačna kot volk, sva pojedla vse domače dobrote, kar jih je bilo na mizi, se stuširala in kot ubita zaspala. Preživela sva krasen dan. 

Savinja

Savinja

slap Rinka z Orlovim gnezdom

Logarska dolina

Logarska dolina

pogled iz balkona sobe

nedelja 3.7.2011 : Logarska dolina- Pavličevo sedlo- Jezersko- Šenčur- Trbojsko jezero- Ljubljana (80km)

Zbudila sva se zgodaj, polna energije, spočita, pojedla obilen zajtrk, spet samih domačih dobrot in kmalu po osmi uri zjutraj štartala iz Logarske doline (759m n.m.) proti domu. 8 km konstantnega klanca do Pavličevega sedla (1339m n.m.), kjer sva se ustavila, saj je danes potekal 130 km dolg kolesarski maraton Alpe. Dobila sva majčke kolesarskega maratona in čisto premražena počakala prve kolesarje. S takšno hitrostjo so prigonili v klanec! Spet se je v meni prebudila želja po dirkalnem kolesu. Ni se pa prebudila želja po udeležbi kolesarskega maratona. Midva se voziva počasi in uživava v naravi. Iz Pavličevega sedla oz. malo naprej je sledil 8 km dolg spust in nato spet 5 km vzpona po čudovito speljani ovinkasti cesti in ob krasnih razgledih na okoliške hribe ter Savinjske Alpe. Kmalu sva zagledala mejo, ki je pomenila samo še spust na Jezersko. Krasni kilometri ob Kokri, kosilo pred Kranjem, bližnjica čez Šenčur (da sva se izognila prometu čez Kranj) do Trbojskega jezera (ledena kava, ki naju je spet spravila v pravi pogon po obilnem kosilu) in še zadnji kilometri čez Smlednik, Tacen do doma.

brrrr...je mrzlo na avstrijski strani :) 

kolesarski maraton Alpe

postojanka za maratonce 

od tod pa le še spust do Jezerskega 

Pozor, hudo zavarovana oseba:)

Kamniško Savinjske Alpe

Jezersko

Ko sva se vozila po Celovški cesti do doma, sem razmišljala, da sva šele prejšnji dan zjutraj vozila po tej cesti, a v nasprotni smeri. In sedaj sva tukaj, doma, tako malo ur je minilo, pa toliko doživetij in lepih trenutkov je za nama. To je čar kolesa! V tako kratkem času se ti zgodi tako dosti! Pa še povsod prideš zastojn (v tem primeru vstop v Logarsko dolino, ki za avto stane 6 eur :)) in ne onesnažuješ okolja :). In sedaj sledi nov delovni teden, prodajanje sebe osem ur dnevno za svobodne trenutke prostega časa. 

InMUSIC je že tradicija!

Naša družba se je T-Mobile InMusic festivala udeležila tretje leto zapored. Prvo leto je bilo nepozabno, saj smo se spoznali z Mihatom in Špelo in se totalno ujeli že v štartu. Noreli smo na Yeah Yeah Yeahs, Editorsih, Trickyu, Franz Ferdinandih in drugih... V Ljubljani je deževalo, kar smo pričakovali tudi za Zagreb, ampak na Jarunu je sonček sijal na polno in že prvi dan nas je ožgalo, mi pa brez kopalk, da bi se v jezeru tudi namočili. Špelin sprej proti komarjem za tropske kraje je prišel še kako prav. Lansko leto je bilo prav tako nepozabno, kamp smo zamenjali za hostel zaradi slabe vremenske napovedi. Triperesna deteljica - Tina, Simon in jaz smo bili sami (+ Miha tretji dan), čez dan smo obiskali živalski vrt in tavali po mestu, zvečer pa smo v hostlu gledali tekmo svetovnega prvenstva v fuzbalu SLO:ZDA in se po porazu Slovenije odpeljali s tramvajem v bataših na prizorišče. Tekma nas je razburila in pretresla, ampak smo hitro pozabili nanjo, saj je sledil še bolj razburljiv večer. Ko smo se ponoči vračali v hostel, so nas v bus naložili tako, da smo bili kot sardelice v konzervi, zato nam je vsem bilo tako slabo, lovili smo še zadnje atome kisika preden smo prišli do postaje za tramvaj. Ta vožnja nazaj je bila res ubijalska in neskončno dolga. Line up: Caribou, LCD Soundsystem, New Young Pony Club, Massive Attack, Alice in Chains, Billy Idol, The Flaming Lips in drugi.. In v tretje gre rado. Celotna InMusic ekipa + Majč, odlična vremenska napoved, zato spanje v luštnem mini kampu in kopalke! Super line up (Arcade Fire, Jamiroquai, Grinderman, Cypress Hill, Goribor, Gentleman...), največje presenečenje pa absolutno TV on the RADIO! Čez dan sonček, v kopalkah in bosih nog okrog Jaruna, plavanje v jezeru in ležanje na plažici, zvečer pa henganje, pivičke in super muzika! Naporen, a super preživet dopust. Letos je bil tale festivalček sploh perfect, saj so spremenili lokacijo kampa, ki je bila znotraj festivalskega dogajanja in si imel 5min. do glavnega odra! Res pohvalno za tako ugodno rešitev problema prejšnjega leta. Letos sem se nameravala vsak dan voziti na festival in zjutraj hoditi v službo. Ampak sem brez problema dobila dva dni dopusta (po mesecu in pol dela:)), tako da smo lahko v našem stilu preživeli festival.

Prednosti InMusica so: bližina (Zagreb) in lepa lokacija (jezero Jarun), nizka cena (55 eur za dva, lansko leto 3 dni), nizka cena hrane in pijače, hud line up! Minusov je pa bolj malo: prekrivanje bandov, kar je bilo letos obupno in teženje na vstopu (vzeli so nam kruh!) Kruh!?!

In še naslednji festivalski plan: Terraneo festival v Šibeniku. 

Prva maratonska razdalja

Dober teden je že od maratona v Radencih, a nisem imela priložnosti opisati vtisov, saj sva v novem stanovanju še brez interneta. Kar sicer sploh ni moteče. Brez računalnika kvalitetno preživljava skupne popoldneve. In zelo lepo je živeti v "svojem" stanovanjčku. Naj se pa vrnem k bistvu. Tako dolgo sem omahovala s prijavo na maraton (42 km), da sem zamudila prvi rok prijave in zato plačala polno ceno. Napovedovali so visoke tempareture, izkušeni tekači so nama ta maraton za prvič odsvetovali, v prvih treh tednih maja sva skupno pretekla samo 54 km, kar bi naj bila tedenska razdalja, ne pa tritedenska. Preveč je bilo pritiska iz vseh strani- nova služba, selitev, maraton. Ampak kljub vsemu temu, notranji občutek ni bil pomirjen ob misli na polmaraton, ki sem ga točno leto dni nazaj prvič pretekla. Za novo leto sem si zadala cilj maratonsko razdaljo, zato sem na vsak način strmela k temu. In občutek me tudi tokrat ni prevaral. V soboto je bil peklensko vroč dan in ne ravno enostaven za tek, ampak čudovit in prave energije. Zgleda, da nama je pomagal tudi Lošinjski maraton, da sva se adaptirala na kakšno stopinjo več. Prvič sem tekla maraton, zato nisem vedela kaj naj pričakujem. In je prišel ta dan. Prvi krog sem odtekla brez težav, brez bolečine, totalno lahkotno. Že na osmem kilometru naju je čakala prijateljica z mrzlim pirom :). Prvi krog je bil ogrevanje, drugi je pa šel zares. "Težave" so se pa pričele na 35-em. Čeprav sem imela še 7 kilometrov do konca, sem pa v bistu že videla cilj, vedela sem, da ga bom zagledala, kakorkoli že bo. Zadnje kilometre sem začela hoditi in se ustavljati, kar ni bilo ravno pametno, saj je bila prava misija spet spraviti telo v tek. Pred mano so hodili, za mano so hodili, redko kdo je še tekel. Zaradi 27-ih stopinj in asfalta je bil ta maraton precej težek, marsikdo je po prvem krogu šel kar v cilj. Več ljudi mi je reklo, da če sem pretekla tega, bom druge še lažje. Malo krize je bilo zadnje kilometre, ampak je bil kakšen tek že težavnejši. Sicer sem šparala moči, v enakomernem tempu, nisem šla na polno, se na vsaki postojanki močila, polivala z vodo in pila ogromno tekočine. Pri 2:01 sem obrnila v naslednji (isti) krog. To mi ni delalo težav. Pravijo da je psihološko full bolj naporno se podat v krog, ki si ga že enkrat pretekel in veš kaj te čaka. Jaz sem bla full vesela, da sem šla v še en krog, mogoče zato, ker sem šla prvič, mogoče ker sem domačinka, ne vem, meni je bil fenomenalen občutek. Na poti sem srečevala nekatere znance, ki so se vračali v cilj polmaratona in šele ko se je pot v Petanjcih odcepila in nas je ostala še samo peščica, sem prižgala mp3. Točno dve leti nazaj na 29.maratonu treh src, ko je Simon tekel na 10 km, sem se nekako zaljubila v tek (in v Simona :)). Ko sem ga v cilju čakala, sem občutila željo po teku in ko sem ga po 10-ih km videla naspidiranega in fenomenalne volje, sem začutila, da bi tudi sama rada tekla. Takrat sem mi je ena ura neprekinjenega teka zdela nekaj nedosegljivega in mogočnega, o maratoncih sploh nisem razmišljala, ker to ni bilo v mojih mejah razumevanja in dojemanja. Še isti popoldan sva v Prvo ligo šla kupit moje praktično prve tekaške adidaske. In tako sem počasi začela. Prvi tek je bil 2,5 km dolg krog okrog Vodnikove in Celovške, neprekinjeno sem ga pretekla menda v 15ih minutah in to je bil zame neverjeten uspeh. Simon je imel idejo tečt svoj prvi polmaraton na Ljubljanskem maratonu, pa sem ga izzivala, da če gre on na 21 km, pa grem jaz na 10. Sekunda, dvajset in že sva bila zmenjena! In ko sem jeseni to desetko pretekla v 47.-ih minutah (še kot redna kadilka), me je tek prevzel in postal del mojega življenja.

Po štirih urah in osmih minutah so me v cilju pričakale moje drage prijateljice. Full sem bila srečna, zadovoljna, na cilju je vladalo nepopisno veselje. Kmalu se nam je pridružila še S., spet z mrzlim pirom (neskončno hvala!:)) in  čakali smo še Simona. Tudi on je zagledal cilj maratonske razdalje, še prej sva se močno objela, tako sem bila srečna, da nama je uspelo. Simon me je navdušil za tek, jaz pa njega za večje razdalje. Po teku sva šla spočit mišice v Terme Radenci in srečala Špelo, Petra in Roberta (hvala za nasvete oskrbe žuljev in za prijetno družbo!), zvečer pa sva še poslušala koncert Kreslina. 

na cilju, čila, zdrava in srečna :)

Hvala dragi moji za vzpodbudo in navijanje ter za nepozaben dan!

nekateri v cilj, drugi v še en krog

na cilju

Simon v cilju

zadnji objem pred ciljem :)

Včeraj se žal nisva mogla udeležiti 24 urnega Teka sreče v Grosuplju, naslednji plan je pa sigurno A jh uhka 10 v enem dnevu? (25.6., 10 krogov okrog Blejskega jezera).

Potovalno kolesarjenje po Kvarnerskih otokih

Kar težko je opisati najinih zadnjih 10 dni, toliko vsega se je zgodilo. Za nama je letošnji večji dopust, ki ga bom čez poletje le stežka še dobila, zato sva izkoristila praznične dni in se odločila za kolesarjenje. Na low budget, torej po Hrvaški. 

Še v petek, dan pred odhodom, sva bila prepričana, da greva s kolesom od doma (od Simona, iz Vrhnike) proti Rijeki oz. najbližjemu kampu. Pakiranje in planiranje je vzelo kar nekaj časa, zato je načrt kmalu propadel in naju zjutraj Vili odpeljal do meje - do Babnega polja, da se izogneva prometu čez Ilirsko. In klancem naproti, juhuu:) Prvič sem šla potovalno kolesarit, malo večje nestabilnosti kolesa zaradi prtljage sem se navadila zelo hitro. Na meji so naju gledali, kot da sva padla iz Marsa:) 

1.dan: Babno Polje-Prezid-Crni Lug-Gornje Jelenje-KRK-Omišalj (96km)

Najlepši je bil spust iz Gornjega Jelenja, iz 880 n.m. proti Krškemu mostu po kar hudičevih neskončnih klancih (letos sva oba bila na kolesu samo enkrat). V Omišalju (vsi kampi še niso delujoči, vsepovsod pa sva bila edina z šotorom) naju je pričakal tuš na prostem z mrzlo vodo, kot se za kamp z eno zvezdico spodobi, a lep razgled na morje in Rijeko v daljavi. Skuhala sva juhico in testenine in napol ubita zaspala.

start iz Babnega polja

2.dan: Omišalj-Malinska-Valbiska (trajekt)-Lopar-RAB (51km)

Najino gorivo na poti: EuroOžujsko za 11 kun:). V Malinski sva se na hitro odločila, da ne greva v Baško, ampak kar na Rab in sva za las ujela trajekt do Loparja, ki vozi le dvakrat dnevno. Lep kamp v mestu Rab - Padova III, kjer sva prišla do vročega tuša in mladega domačega lüka na Velikonočni ponedeljek. Uskrsni doručak tako to leto preskočila.

Krk

kamp Padova III

3.dan: mesto Rab (12 km)

Dan počitka in branja knjige. Od ležanja na plaži sva bila proti večeru čisto munjena in brez energije, zato sva šla malo tečt ob lepi poti do mesta in po čudovitem parku, cca 6km.

Rab

4.dan: Rab-Mišnjak (trajekt)-Jablanac- Prizna (trajekt)-Žigljen-Novalja (54 km)

Slabo vreme, burja, klanci po Jadranski magistrali, dež. V kampu Straško postavila šotor par metrov od morja. Čudovit razgled. Mirno. V Novalji srečala znance, ki so tekli mimo in se samo za glavo držali, da sva s kolesom iz Slovenije in da greva še naprej. To nobenemu na kraj pameti ne bi prišlo, da bi bli kje drugje kot v nadstandardnem apartmaju. Nama je pa v šotorčku bilo prav toplo. Ptički so naju zbujali že ob svitu in že sva kuhala kavico in se prepuščala poti in dogodivščinam novega dne.

Žigljen

kamp Straško

5.dan: Novalja-PAG- Zadar (trajekt)-Preko-UGLJAN (96km)

Iz čudovitega lagodja, čudovitega kampa spet proti burji, rahlim dežnim kapljam in klancem. V mestu Pag se okrepčila s čevapčiči in stalnim gorivom, kar nama je dalo zagon, da ne ostaneva na celini, ampak do šestih ujameva trajekt iz Zadra na Ugljan. Cesta se je precej zravnala, vsaj za en čas. Ker so bile Rozine skoz z mano, nama je seveda vedno vse zastavljeno tudi uspelo:) Na Jadroliniji v Zadru slučajno prideva do informacije, da v petek vozi trajekt iz Zadra do Malega Lošinja, kar naju odreši vožje nazaj po sicer lepi, a težki Jadranski magistrali. V sončnem zahodu sva prispela v majhen kamp v mestu Ugljan. Zelo lepo, zelo mirno, nabito z pozitivno energijo, po tolkih kilometrih zvečer utrujena, a polna energije.

mesto Pag

Pag

ob sončnem zahodu prispela v Ugljan

6.dan: Ugljan- Preko- PAŠMAN- Preko-Ugljan (78km)

Ugljan je čudovit otok, premalo sva ga raziskala in se nespametno podala proti Pašmanu, ki je sicer še bolj miren, manj poseljen. Ta dva otoka povezuje čudovit most. Ugljan ponuja čudovite razglede iz vrha s trdnjavo Sv.Mihovila na Dugi otok in Iž. Pristaniško mestece Preko in sosednje mestece Kali pa na otoček Ošljak in Zadar v ozadju. Prvič sem čutila poklapanost, da greva naprej, tukaj bi kakšen dan še z veseljem ostala, brala knjigo in se spočila. Ampak zaradi trajekta (enega in edinega cel teden na tej relaciji) sva morala naprej.

Ugljan

iz Pašmanskega mostu

Pašmanski most

7.dan: Ugljan-Preko-Zadar (trajekt-ustavil na otokih: Ist, Olib, Premuda, Silba)-MALI LOŠINJ (24km)

Medtem ko sta se poročala princ William in Kate, sva midva 8 ur presedela na trajektu, brala knjigo in se stiskala. Berem Tri skodelice čaja po resnični zgodbi Grega Mortensona, prijetno branje in fantastična zgodba, kako je na poti na drugo najvišjo goro na Zemlji - K2 zabredel v skrajno revno vasico, med dobre ljudi, ki so ga tako ganili, da se je odločil jim zgraditi šolo in vse posvetil tej misiji. Miši se spet potrudi, da bom lahko zjutraj pila kavo s pogledom na morje, zato šotor postaviva na razgledni točki v kampu Poljana na Malem Lošinju. Polna energije načrtujeva jutrišnji polmaraton, ki se nama slučajno poklapa z mestom in časom in vsem. Tudi spočita sva.

Mali Lošinj

8.dan: Mali Lošinj- Veli Lošinj (Lošinjski polmaraton-21 km) (21 km s kolesom)

Dan kolesarskega počitka sva izkoristila za tek. Kolo sva potrebovala le kot transportno sredstvo do prizorišča maratona v Velem Lošinju in za kruzanje ob obali. Čudovit tek ob morju. Zjutraj nama je skoraj burja odpihnila šotor, saj nisva mogla zabiti klinov zaradi kamenja in deževalo je. Kmalu po startu pa nas je osrečil še sonček. Teklo nas je samo nekaj čez 80 in kljub začetnemu občutku, da bo vse potekalo bolj po balkansko (od št. 80 naprej nas ni imelo čipov, ker niso pričakovali take udeležbe), je na koncu izpadel kot fenomenalno organiziran maraton. Dali so vse od sebe in se maksimalno potrudili. Organizator je bil zelo zadovoljen, saj so tekli reprezentanti Srbije, Bosne, Madžarske, naš Primož Kobe (ki žal ni prišel do cilja), dva Etiopijca...skratka močna udeležba, kljub majhnemu številu ljudi. Opazila sem tudi slovenskega ultramaratonskega tekača Lojzeta Primožiča. Dobili smo majčke in medalje že ob prijavi. Na prvi tretjini poti, ko smo tekli čez center Malega Lošinja so imeli postavljen oder in muziko in celo fešto. Brali so naša imena in štartne številke, ko smo tekli mimo in navijali za nas in nas vpodbujali. Omg, noro je blo. In potem naprej v klančke ob obali Čikata. Najlepši tek v mojem življenju, brez muzike, ker mp3 je ostal doma in bilo je super. Kljub klancem in progi, težji od Sežane, sem v cilj prišla 1:49, kar je moj najboljši rezultat. Simon pa samo minutko za mano. Zelo sem bila zadovoljna. Zastojn so točili pivo, vino, brezalkoholne pijače, delili domač štrudelj, limone in pekli slastne ribe na žaru ter testenine in jagnjetino. Vse zastojn. Noro dobro vzdušje. Ogromno Slovencev. In ker je teklo zelo malo žensk, sem bila počaščena še z zlato medaljo v ženski kategoriji do 30 let. S tako slabim časom se mi je to lahko zgodilo samo tukaj:) Ampak je bil nor feeling in pogum za naprej. Mogoče sem se zato včeraj prijavila na Maraton treh src in sicer na 42 km, kot je bil prvoten plan. :)

kamp Poljana

Veli Lošinj, start in cilj polmaratona

9.dan: Mali Lošinj- Osor- CRES- mesto Cres (54km)

Najhujši kolesarski dan, kar sem jih kadarkoli doživela. Po teku bi kakšen dan bilo treba počivati in sprostiti mišice, midva pa sva se  iz čudovitega Lošinja mogla podati v klance, tako težke, pa ne vem a so bili res, ali se mi je samo zdelo zaradi utrujenih mišic, jaz sem jih v glavnem komaj prevozila in bila na robu, da stopim s kolesa in ga zabrišem v prepad. S solznimi očmi sem preklela cel svet. V mišicah me je peklo in bila brez moči. A nekako sva prigonila do spet čudovitega spusta do mesta Cres, kjer sva prenočila v kampu Kovačine, zelo urejenem, tik ob morju, a z nedelujočim wc-jem, zato sva se tuširat in na wc vozila kar s kolesom (a brez prtljage:)), ker je bil oddaljen 600m.

Cres

Narezine, Mali Lošinj

10.dan: Cres-Porozina (trajekt)- Brestova-Lovran (54km)

Podoben dan od prejšnjega. Lovila sva trajekt ob enajstih, ker so naju v Lovranu že čakali starši. Zaradi številnih klancev sva ga komaj ujela. Cres nama je ponudil zelo lepe razglede, ampak tudi veliko neprijaznosti, saj je vsak ovinek prinesel nov klanec. Iz Brestove ni bilo veliko lažje, pa še v desnem kolenu me je začelo špikat, ampak razgled je odtehtal svoje. V agoniji, pri tablah 9 %, 11 % in spet 9 % klanec, eden za drugim, sva si pela in prirejala pesmi po svoje. In kjer je klanec, je tudi zaslužen spust. Ob morju še toliko bolj čudovit. Pot do Lovrana pa je sploh bila krasna.

Na cilju se mi je obrnil tritisoči kilometer, ki sem jih prevozila z mojim Stevensom v dobrem letu in pol. Oktobra sva kolesarila po Toskani (kakšnih 400 km), ampak sva bila z avtom, v hotelu ali apartmaju in se vsak dan vračala do avta, kar je lahko zelo omejujoče. Ta način, da greš naprej in se nikamor ne vračaš in prideš do kam prideš, mi je definitivno mnogo bolj všečen...in najljubši način potovanja. Na kolesu se v enem dnevu zgodi toliko stvari, prevoziš toliko idiličnih panoram, da se ti prejšnji dan zdi, kot da se je zgodil prejšnji mesec, sploh ne veš točno kje vse si že bil in kaj se je dogajalo. Še dobro da imava skupni Travel diary, kamor ob priložnosti sproti zapiševa par stavkov o dogodkih tekočega dne. 

Komaj čakam naslednje ture. Kupljen imava zemljevid Španije (Camino s kolesom), kolesarski vodnik Irske in velike želje po Siciliji... toliko zaenkrat :)