Brtonigla Adventure trek 2014

V soboto, 15.2. smo se udeležili prvega trekinga za Alpe Adria Trekking Cup, v Istrskem kraju Brtonigla. Tovrstni daljši teki med vikendom mi odgovarjajo, že zaradi priprav na Istra 100 milj, katerega datum se tako naglo približuje, treninga je pa zmeraj daleč premalo. Zjutraj je budilka zvonila ob 5:00. Med tednom se mi je nabralo premalo ur spanca ter utrujenost od vseh obveznosti, zato sem Tonija želela prepričati, da zaspiva naprej in greva kasneje tečt po okoliških hribih. Na srečo je moje prošnje ignoriral in vonj po kavi me je spravil na noge. Vozim nekje okrog Postojne, opazujem prebujanje dneva, v ogledalu pa naenkrat zagledam žive barve prekrasnega sončnega vzhoda, kar mi povrne optimizem. Še zmeraj bi sicer vse drugo raje počela kot tekla. :) Prispeva v Brtoniglo, hitiva po kartonček in mapo. Majice ne dobiva, ker sva se prepozno prijavila. :( Ponavadi dajo na spletno stran karto s kontrolnimi točkami že večer pred tekom, tokrat so pa naredili kar nekaj sprememb. Objavili so vse karte razen v ultra kategoriji. Štartali bomo na kronometer, eden po eden, z deset sekundnim razmikom. Zjutraj pa nas pričaka še novica, da v mestu Koper dobimo dodatno karto mesta, kjer bomo morali najt tri kontrolne točke. Stvar se še bolj zakomplicira na avtobusu, ko ugotovim, da sem po neumnosti vrnila osebno izkaznico v denarnico, denarnico pa pustila v avtu. Iz Brtonigle so nas z avtobusom peljali v Koper, kjer je bil štart, nato smo pa tekli gori doli naokoli proti Brtonigli čez hribeke in dolinice. Prepustim se situaciji, bo kar bo. Prvo oviro preživim, na meji, na avtobusu namreč ne gledajo osebnih. Juhuu... mejo bo treba prečkati še enkrat, a do takrat je še daleč... bova že kaj pogruntala. Toni poda predlog, tak čisto v njegovem stilu - da bo "od meje tekel do avta in nazaj in pač zgubiva uro, dve uri, pa kaj". Seveda oporekam tej ideji. V Kopru nas postrojijo v vrsto, jaz štartam čisto ta zadnja, saj se tudi zadnja prijavim. Zelo zanimiva izkušnja, ta mestna orientacija, v začetku se je zdelo, da so s tem zakomplicirali stvar, a je bilo potem zelo zabavno. Do KT 4 smo šli še po cesti, pol pa se je začela trail avantura. Spet ni manjkalo blata, prečkanja potokov in luž in Speedcross-ke so spet dobro obnesle. Večkrat sva zabredla v trnje, ki se te je kar oklepalo, na komaj še prehodno pot. Zvečer sem videla, da imam čisto popraskane noge. Najtežje je pa bilo teči po premočenih zoranih njivah, ko se ti na vsak superg nalima najmanj kila blata. Pot je bila zanimiva, pestra, seveda ni šlo brez bližnjic, ki so se večkrat izkazale za ravno nasprotno. Od mokrote v supergu in nagrbančene kože na podplatu se mi je po kakšnih dveh urah naredil žulj in do konca ni popustila nadledžnost tega žulja pri vsakem koraku. A sem ga ignorirala in zdržala nadaljnih pet ur v takem stanju. Poleg drugega prečkanja meje brez osebne, ki je pravtako šlo skozi brez problema, brez izgovorov, saj nam tekačem niso gledali osebnih, je še adrenalinski del predstavljalo prečenje slapa v kanjonu reke Argile, v "bližini" kraja Momjan. Pohvale organizatorjem, saj so na obeh straneh imeli ekipo iz gorske reševalne službe, ki so nas budno opazovali, da smo vsi prišli čez reko živi in zdravi. Nato pa po zajlah v klanec.. pa je bilo konec luštnega. :) Od tukaj naprej sem se bolj ali manj še samo matrala, nisem več tekla z užitkom. Ampak ne more zmeraj biti vse najlepše in najlažje. Zmogla sem do cilja in bila neskončno happy... samo da je bilo konec in da sva v cilj prišla pred nočjo. Na poti sva tako bila 7 ur 10 minut, nabralo se je 1800 višinskih metrov, ter dobrih 50 km. Predolgo sva stala na mestu v ciljnem šotoru in Tonija je zazeblo do kosti. V avtu sva se grela, ne vem, pol ure, eno uro, dokler nama na šipo ne potrka Robert in reče, da sem zamudila podelitve nagrad in naj si grem iskat nagrado za 2. mesto v ženski kategoriji. Mi je bilo kar žal, da sem zamudila. Čestitke vsem tekačem! Sploh čestitke Meti, ki je prva v ženski kategoriji! Bravo!! Se vidimo čez slaba dva tedna, na pustno soboto, 1. 3. v Marčani (Istra)! 

REZULTATI

SLIKE

karta za mestno orientacijo za začetek trekinga

Titov trg, Koper, start

kakšno veselje, da sva brez težav prečkala mejo....:)

v cilju

Zagorje trekk, Zabok 2014

V soboto 8.2.2014 smo otvorili novo treking sezono v Zaboku - Zagorski treking. Trekinga se je udeležilo 513 ljudi, 42 nas je štartalo na ultra kategoriji. Če bi vreme bilo bolj ugodno, bi udeležencev bilo še precej več. Ampak vreme ni ovira. Zjutraj sprejmem vlogo voznice in kar preveč tiščim na plin celo pot do Zagreba. Ves čas dežuje. Toni mi pravi, naj samo sledim tablam za Varaždin. Sicer mi je blazno sumljivo, da predolgo traja vožnja mimo Zagreba, da bi zelo kmalu po meji morala zaviti za Zabok. Ampak ne: "Sledi tablam za Varaždin!" Ne preverim še enkrat na zemljevid, verjamem, da je že tako in vozim naprej. Malo pozno, šele ko obideva Sljeme, Toniju klikne, da res nekaj ni vredu s potjo. Vozila sva predaleč, po napačni poti in ni variante, da prideva pravočasno na start. Ampak je kar je.. in bo kar bo. :) Padla je odločitev, da čimprej ko bo možno obrneva in po isti poti nazaj, pa bova pač štartala kasneje. V 40-ih minutah sva v Zaboku, takoj najdeva prizorišče, jaz sem panično hitela po stvari - po kartonček, orientacijsko karto, Toni je pa ta čas parkiral. Ekspresno hitro urediva vsak svojo nalogo in tečeva na štart, kjer zagledam Gorana in ostale "ultraše". Čakaj malo, a niste že na progi? "Štart je malo prestavljen!" Kar ne morem verjeti, kakšno srečo imava. In tako smo treking startali vsi skupaj. :) Nobene panike, tudi deževati je prenehalo. Že v začetku je bilo jasno, da bo pot blatna in mokra. Kar "utapljali" smo se v blatu in nemalokrat sem morala cel superg potopiti v vodo pri preskoku večje luže ali potoka. Ampak se navadiš. Ko imaš enkrat vse premočeno, ti je pa itak vseeno kam stopaš. Obute sem imela Salomon Speedcross, ki so se za ta teren fantastično izkazali. Mogoče so mi malo preozke, a na blatni strmini pri teku v dolino sem se počutila zelo stabilno in varno. Veliko kontrolnih točk je bilo postavljenih na drevesih. Sploh KT 6 smo težje našli, kar nekaj časa smo v gozdu iskali pravo drevo. Na treh KT je bila živa kontrola z založenimi postojankami. Ljudje zelo prijazni in ustrežljivi, ponudba hrane in pijače precejšnja. Telefon sem imela zapakiran v nepremočljivi vrečki in se mi ga ni ljubilo dajat ven iz vrečke, zato nimam niti ene svoje slikce. Cela pot je bila precej tekaška, bilo je zelo malo klancev, katere bi hodila. Večinoma sva kar tekla. Orientacijsko pa je bilo zahtevnejše. Večkrat si imel možnost po krajši, bolj direktni poti, a midva sva ponavadi šla kar po daljši. :) Na koncu sva pretekla 50 km, nekateri so jih 5 manj. Naneslo je slabih 1700 pozitivnih višinskih metrov. Ampak tako je to na trekingu. Nekje pridobiš, nekje izgubiš minute in metre. S časom 6 ur 15 minut sva bila na cilju. Toni na 9. mestu, jaz na 2. mestu v ženski kategoriji. Imela sva se prekrasno, bila sva zadovoljna s samim tekom, naredila sva dober trening. Goran Lesjak, zmagovalec trekinga je prišel nenormalno hitro na cilj, 4 ure in 38 min, Čapeta zgolj tri minute za njim. Ostali so začeli hoditi v cilj šele dobro uro za njima. Jelena Brezak je s časom 5 ur, 47 minut bila tretja absolutno ter prva v ženski kategoriji. Bravo! V ciljnem šotoru, v Restoranu pri Golobeku je bilo že pestro, živa glasba, odličen pasulj z mesom, pa zasluženo Ožujsko. Počakava na podelitev, a kmalu po tem odbrziva domov. Teden je bil stresen, pravzaprav cel mesec, izpitno obdobje, služba, dežurstvo, premalo spanca, premalo počitka...samo še pod kovter sem želela čimprej in se naspat. Moj bioritem pa mi zgleda ne dovoljuje pretiranega spanca, saj sem se ob petih zjutraj že premetavala po postelji, ob sedmih vstala, si skuhala kavo in tako izkoristila "proste" urice dneva, preden sta se prebudila Toni in Zara, za pripravo na ponedeljkov izpit. Odlična organizacija, super izkušnja in prelep dan smo preživeli v Zagorju! Se vidimo v soboto, čez dva dni, na drugem trekingu letošnje sezone ter prvem za Alpe Adria Trekking Cup - v Brtonigli (Istra). 

REZULTATI

VIDEO

SLIKE

start

orientacijska karta trekinga s kontrolnimi točkami

zvončkov in noric neomejeno na poti...:)

zmagovalci vseh treh kategorij

zmagovalci kategorije ultra

2. TEKTONIK zimski 3-dnevni tek ULTRA 124

1. ETAPA: 22, 5 km, 520 m + (vas Krka, Polževo, Peščenik, Polževo, Malo Hudo, Ivančna Gorica)

Malo pred peto uro popoldan, po službi, smo se dobili v klubu Tektonik, da odtečemo 1. etapo zimskega teka Tektonik ultra 124 km, dolgo dobrih 22 km. Tudi letošnja zima je zaenkrat suha, brez snega, napovedano je bilo sicer nekaj dežja, a dnevne temperature so za ta, prav nič zimski čas, precej visoke, kar je za nas tekače sicer bilo idealno. Lansko leto sem se prav na tem dogodku spoznala s Tonijem in ostalimi: Uršulo, Drejko, Borisom, Matjažem, s katerimi smo ostali dobri prijatelji. Prav zaradi tega mi ta tek veliko pomeni in imam nanj lepe spomine. Iskrice z organizatorjem dogodka so rahlo zatlele že med vikendom, med tekom in se čisto razvnele kmalu v prihodnjih dneh v mesecu januarju. :) Me je kar malo skrbelo, kako bom letos celotno dolžino pretekla, saj sem še imela konkreten muskelfiber od novoletnega pohoda na Peco, pa tudi udeležencev je bilo letos manj, kot lansko leto.  Nekateri so se ustrašili vremenskih razmer, drugi niso mogli priti zaradi poškodb ali premalo pretečenih kilometrov v zadnjem času. Se nam je pa letos pridružila Ana, ki je z nami vztrajala vse tri etape. Dobri dve uri večernega teka sta zelo hitro minili in v dobri družbi smo nadaljevali večer v klubu Tektonik, sicer veliko bolj umirjeno kot lansko leto. Tradicionalni obisk v Flirt baru nam kljub temu ni ušel. :)

ekipa prve etape

na cilju prve etape

2. ETAPA: 52, 5 km, 1100 m + (vas Krka, Korinj, Ambrus, Bakrc, Ambrus, Pajčna, Valična Vas, Sela Šumberk, Radohova vas, Ivančna Gorica)

Toni vztraja, da se držimo ure starta ob osmih zjutraj. Precej težko vstanem, nakopiči se mi utrujenost prejšnjih dni, ampak hitro pridem v formo. Na štartu nas že čaka Ana. Luka in Jutra nas peljeta na start in sta nam celotno pot v nesebičen support z avtom, če bi kaj potrebovali. Hmmm... self supported race!? ;) Luštno je teči, pot že poznam in obujamo spomine na lanskoletno dogodivščino, ko so z nami bili še Kristi, Natalija in Urša. Imamo srečo z vremenom, res da je bolj oblačno in muhasto, ampak dežja ni. V Ambrusu rahlo rosi, nič hujšega. V Valični vasi, na 34-em km, nam pripravi topel sprejem sodelavka Nina z nekaterimi sovaščani. Speče nam novo preizkušen recept - Italijansko mesno pito, rumove kroglice ter sirovo pito. Na klopci je postavljenih 10 Laško Club in Coca Cola. Zelo lepo nas preseneti z vsemi dobrotami, še enkrat hvala Nina! Če nas ne bi tako hitro zazeblo, bi verjetno kar cel dan tam ostali in naročili taksi za domov. ;) Saj ne, tekači smo tapravi in nobeno ugodje nas ne more ustaviti pri dosegu cilja. Po tej postojanki me kar ponese naprej, tečem z največjo lahkoto. V Radohovi vasi, 5 km pred ciljem, se ustavimo še pri Draganu, ki pred tem ni pretekel več kot 20 km v kosu. Z nami je podrl že dva svoja osebna rekorda - petkovo ter celo sobotno etapo. Bravo Dragan! In hvala Vidi za topel sprejem in pogostitev. Pred četrto uro popoldan smo zaključili etapo v klubu Tektonik. Ta dan Toni praznuje 42.-i rojstni dan, midva pa imava obletnico enoletnega poznanstva. <3 Tudi ta večer ni tako buren kot prejšnje leto, a preživimo lep večer. Presenečenje uspe.

"A je ta za hodit?"

Krka

Ninine dobrote, samo za nas, lačne in žejne :)

kolaž slika 1. Tektonik Ultra 124

3. ETAPA: 46, 5 km, 930 m + (Radohova vas, Temenica, Višnji grm, Javorje, Obolno, Polica, Peščenik, Višnja gora, Ivančna Gorica)

Prejšnji večer se dogovorimo za kasnejši start - ob devetih. Zadnja etapa je pred nami, nikamor se nam ne mudi. Zjutraj smo zelo hvaležni tej odločitvi, saj po osmi uri še zelo dežuje, kasneje, ko mi štartamo,  preneha. Ta dan se nam pridruži Leon, tako kot lansko leto. Prinese svežino in diktira hitrejši tempo, da ga komaj dohajamo. Že po parih kilometrih v vasi Temenica imamo postojanko pri Dejanu in Nini, da si ogledamo njihove jaslice. Že večer prej nam je bil obljubljen kakšen kozarček "ta kratkega" in čaj pri njih, da bomo lažje tekli. Prvi dve uri sta bili precej tekaški, a sta hitro minili, potem smo šele začeli nabirati višinske metre in smo več hodili. V kmečkem turizmu Obolno si privoščimo daljšo pavzo, po srečnem naključju prideta v gostišče na nedeljsko juhico Grega in Damjana, ravno ob tej uri, kot da bi se dogovorili. Runde začnejo padati, klepetamo in kar težko se poslovimo. Grega nam ponuja prevoz z avtom, a mi se raje toplo oblečemo in stečemo v deževen dan, pred nami je še 22 km do cilja. Leon nam predstavi M - SOS - identifikacijski sistem osebne varnosti ter  WAII hlače in brezrokavnik iz posebno pripravljenega neoprena, idealna oblačila za hladnejše temperature. Celotno pot tečem bistveno lažje kot lansko leto, ko sem imela precejšnje bolečine v gležnju, a sem kljub temu tekla. Kasneje seveda plačala svoj davek, a se je splačalo. :) Tečemo proti naslednji postojanki, povabljeni smo namreč še k Ani na vroč čaj, a mi raje zaprosimo za mrzlo pivo (malo pa smo čudaki, a ne?). ;) Anina mama ponudi sveže pečen štrudelj. Kljub ugodju, ki ga ponuja topel dom, Ana teče zadnjih 5 - 6 km z nami do cilja - do kluba Tektonik in nam pokaže "bližnjico" do Ivančne Gorice. Toni pripravi narezek, pojemo preostanek torte, dobimo darila (Tektonik majčko in kapo občine Ivančna Gorica Prijetno domače) in se počasi poslovimo. Ne rečem, da je bilo najbolj enostavno, a kar ne verjamem, da se vikend izteka...da je za nami 124 pretečenih kilometrov. Bravo mi! ;) Nogice so ostale precej sveže, mislim, da bi se vsi z lahkoto postavili na start četrte etape, če bi bilo treba. Drugo leto spet ponovimo. Hvala za krasno družbo in nepozaben vikend!

start zadnje etape

jaslice, pri Nini in Dejanu, vas Temenica

na cilju