Kolesarska idila konec marca na Dugem otoku

1. DAN: Šentvid pri Stični - Karlovac - Slunj - Zadar (330 km) / trajekt / Brbinj - Saharun - Mala voda (35 km)

Od kratkega marčevskega kolesarskega popotovanja mineva skoraj en teden, a v zadnjih dneh sem vse sile namenila učenju za izpit, zato ni bilo časa za zapis. Sva pa preživela fenomenalen in tako polno doživet podaljšan vikend, da ga morem deliti z vami. V sredo zvečer sem se kuhala z 38 temp., naslednji dan cel dan pospravljala, pobelila steno in se popoldan dokončno preselila na Dolenjsko. Preostanek dneva spet pospravljanje v novem stanovanju, tako da sem zvečer čutila izčrpanost do zadnjega atoma. Že prej sva planirala vikend na morju, a do zadnjega nisva vedela, ali bova lahko šla, sploh pa s kolesom. Na srečo je vročina popustila, ostalo je samo še boleče grlo. Toni pride bolj pozno domov in reče: "Katka, ne upam si ti to pokazat!" "Kaj?" Bil je napisan seznam trajektov iz Zadra na Dugi otok. Mislila sem, da imava katamaran šele naslednji dan proti večeru in se imava čas dobro naspat, vozi pa tudi trajekt, sicer v Brbinj že ob 10:00. Me že dobro pozna in ve, da bom na vsak način želela na prvi trajekt. Skličeva krizni sestanek ob pivu, dopolniva seznam stvari, ki jih potrebujeva za na pot in počasi pričneva s pakiranjem. Ne vem na kak način so se izpraznjeni atomi obnovili, a ni bilo več ne duha ne sluha o utrujenosti. Sklep kriznega sestanka: najkasneje ob treh zjutraj je odhod proti Zadru! :)

Ob 3:20 se usedeva v avto in potujeva novim dogodivščinam naproti. "Ne samo novi dogodivščini Katka, novemu življenju greva naproti!" In ta vikend je bil res nepozabno prelepa otvoritev najinega skupnega življenja. <3

Zgodaj zjutraj prideva v Zadar, živa in zdrava, hvala Bogu! Zaradi zaspanosti sva se menjavala pri vožnji in je bilo na trenutke res precej utrujajoče vozit. Razen, da se nama je v prtljažniku polil kanister z vodo in zalil mojo torbo z vsemi cunjami in, da sva za las prišla na trajekt, saj je Toni v avtu pozabil set za prvo pomoč, v njem pa dokumente in ves denar in ga je šel nazaj iskat, avta pa itak ni v tako kratkem času našel, je šlo vse po planu. Set za PP je tako ostal v avtu, midva pa v upanju, da naju tam tudi pričaka, z vetrom v laseh, z zgodnjimi sončnimi žarki ter omamnim morskim vonjem via Long Island. ;) Na trajektu igrava Scrabble, imava 1 uro in 20 min. časa. Ne morem opisati sreče in odličnega razpoloženja, ko prideva na otok, daleč od celine, daleč od vsakodnevnih obveznosti in skrbi. Sproti se odločava, kam bova šla in kaj bova počela. Imava sprintan podroben zemljevid, zavijeva za Malo vodo, čeprav to pomeni 150 višinskih metrov razlike, da prideva nazaj na glavno cesto, če nama tam ne bo všeč. A najdeva raj na zamlji. Odpreva pivo, se uleževa na obali, ura je šele poldne, petek je, ljudje so še v službah, midva pa tukaj, v raju! Na obali je naplavljenih nekaj smeti in vse naokrog ležijo spužve. Ker sva doma pozabila viledo za pranje posode, Toni obreže spužvo, ki nama nato cel vikend služi namesto vilede. Jaz se več nočem premaknit nikamor, a Tonijev nemirni duh naju vodi dobrih 10 km naprej proti Saharunu, kjer si je zamislil, da bova prespala. Saharun naju razočarala, precej ribičev je okrog, full smeti in nikjer mesta za postavit šotor na samem, sami kamni. Odločiva se, da greva nazaj v najin raj, v Malo vodo. Zvečer sem resnično izčrpana, dan je bil dolg 36 ur. Bučanje valov naju zaziba v spanec kmalu po sončnem zahodu, ki pade v morje. Romantika. :)

iz Brbinja, iz trajekta do prvega križišča, kam naprej?

Saharun

Mala voda

sušenje mokrih cunj

ravna in mehka podlaga za šotor

spužva, gobica za umivanje posode

sunset

2. DAN: Mala voda - Luka - Sali - Park prirode Telašćica (45 km)

Večinoma vstajam zgodaj in potem v povprečju kakšno uro porabim za to, da zbudim še Tonija. Vmes popijem svojo, nato še njegovo kavo. Je pa največkrat to tudi edini čas v dnevu, ko lahko v miru berem knjigo. Oblečem se za tek, a ker tukaj ni dobrega ulova (ribe nobene vabe niti ne povohajo) se odločiva, da se premakneva, greva naprej s kolesom do Salija, se hitro nekam namestiva in grem raje popoldan tam tečt. Vožnja je lepa, avtomobile lahko preštevava na prste rok, tako da res uživava v raziskovanju in občudujeva otok. Povprečje vožnje je 15km/h, imava polno naložene torbe. Toni vozi 6 litrov vode, najmanj deset pločevink piva, 4 ribiške palice in veliko škatlo z ribiškim priborom + ostale nujne stvari. V Sali prispeva zgodaj popoldne, zelo je vroče, zato je čisto brez pomena pisati kako sva happy, da končno najdeva eno odprto trgovino z hladilnikom in mrzlo pijačo. V pristanišču se "zasidrava", Toni nabira dagnje (je treba zamenjat vabo za ribe). Dobrih 10 km imava do Nacionalnega parka Telašćica, kjer bova prespala. Tako uživam v lenobnosti, sončku in brezdelju, da je vsak prevožen km odveč. :) Telašćica naju preseneti, nikjer ni žive duše. V sezoni bi težko tukaj postavila šotor, v tem obdobju pa nisva srečevala nobenih ljudi nikjer, razen ribiči so se oddaljeni od obale vsake toliko s čolni vozili mimo. Res odmaknjeno območje, na robu z Nacionalnim parkom Kornati. Takoj, ko prispeva, še razgreta od vožnje, segrejeva vodo na gorilniku, zlijeva toplo vodo v plastenke in se med neštetimi postavljenimi možiclji iz kamenčkov stuširava. Mi več na misel ne pride, da bi šla še tečt, raje sem se zleknila na pečine, Toni je lovil ribice, jaz sem brala knjigo, dokler ni sonce tudi danes "padlo" v morje. ;) Ponoči se super spi v spalki, pri 12-ih stopinjah me nič ne zebe.

umivanje posode

150 višinskih metrov do glavne ceste

Rava in Pašman v ozadju

Luka

v Sali-ju nabiranje dagenj, vabe za lovljenje rib

Sali

Park prirode Telašćica

še 1 km okrog slanega jezera do najinega raja

klifi ...

... in magarci na otoku :)

Slano jezero

tuširanje

... nato počivanje, daleč v ozadju Kornati

še eno sonce, ki pade v morje ;)

nočni ribolov uspešen

3. DAN Park prirode Telašćica - Brbinj (35 km) / trajekt / Zadar - Plitvička jezera (145 km)

Rana ura, zlata ura. Spet vstanem zelo zgodaj, še ura se pomakne in je še skoraj tema, ko kuham kavico. Porabim eno uro, da zbudim Tonija, spet spijem vso kavo, eno morem zlit vstran, ker mi je v plastenki skisalo mleko. Za drugič vem, da ne bom mleka prelivala v manjše plastenke. Pospraviva šotor, ker mi je kar zoprno, če bi prišli kakšni ljudje, saj sva v osrčju nacionalnega parka, a skrbi so odveč, tukaj ostaneva do treh popoldne in ne pride noben človek na obisk. :) Zjutraj končno grem tečt, po štirih dnevih. Prehlad me je malo zdelal, full sem zadihana, noge so pa tudi težke kot beton. Tečem bolj turistično in se razgledujem na vse smeri, grem do klifov in zelo uživam, dokler ne začnem srečevati kač, saj je teren full skalnat. Po trekersko grem po ozki stezici, da bi čimprej prišla nazaj do Slanega jezera, saj me je strah kač, a te ozke poti kmalu zmanjka in komaj se še prebijam čez zaraščen gozd, da pridem do jezera. Ves čas pa samo čakam, da zagledam kakšno žival. :) Raje tečem še par krogov po 2,2 km dolgi urejeni poti okrog jezera. Dokler tudi tukaj pred mano ne švigne gož in se skrije pod skalo, potem imam pa dovolj solo tekaške dogodivščine in grem nazaj k Toniju. Sonce žge, midva pa brez sončne kreme. Prvič sama lovim in se naučim ravnat z ribiško palico. Ujamem tri bukve, ki so sicer majhne, ene najpogostejših jadranskih ribic, a sveže pečene so zelo okusne. Popoldan dve uri kolesariva do Brbinja na trajekt, 25 kn na osebo in 25 kn za kolo. Na kolesu imaš res minimalne stroške, sploh če ne plačuješ prenočišča in spiš v šotoru, v naravi. Vse in največ kar naju je stalo, je bencin do Zadra in nazaj. V Zadru se zapeljeva do morskih orgel in Pozdrava soncu, poiščeva avto in se zapeljeva do Plitvičkih jezer, kjer prespiva, v kombiju. Noč je mrzla (4 stopinje) in se celo noč tiščiva tesno drug k drugemu, da naju ne zebe. 

najin šotorček, zlit z naravo :)

zajtrk, mešanica musli-jev, nato preliti z vodo

jutranji tek

parkrat okrog Slanega jezera, en krog dolg 2, 2 km

ujela tri bukve

celoten ulov, za kosilo in večerjo bo dovolj 

večje ribe niso šle v "potovalno" ponev :)

4. DAN Plitvička jezera / tek 12 km / - Karlovac - Novo mesto - Šentvid pri Stični (180 km)

Zgodaj vstaneva, na srečo, kajti praznovali so obletnico incidenta Krvavi Uskrs (31.3.1991), ko je padla prva žrtev državljanske vojne - Josip Jović. Cele Plitvice so bile polne policajev, vojakov, črnih dobrih avtomobilov. Prišla sva v pravo osje gnezdo. :) Že zjutraj, pred njihovim shodom sva odtekla 12 km, po Plitvicah, ob jezerih in slapovih, srečala na vsej poti zgolj 4 turiste. Spet ne morem opisati svoje evforije in počutja ob misli, kakšno srečo imam doživeti Plitvička jezera, turistično zelo oblegano mesto v sezoni, na tako intimen in edinstven način. Naredila sva samo dva prekrška ta dan: vstop v nacionalni park, ki je pod zaščito Unesca, po trekersko, brez vstopnine ter v parku nabrala čemaž za k ribicam. 

Hvala Toni, za to prekrasno izkušnjo in tako perfekten podaljšan vikend! <3

jutranji tek, Plitvička jezera

je res bil medvedek tukaj ponoči?

po trekersko, ne upoštevajoč znakov:

nabiranje čemaža

zapora ceste, spomin na Krvavi Uskrs, prve žrtve domovinske vojne

Ultrabericus trail 2014, Vicenza

naša ekipa pred startom

V soboto ob štirih zjutraj smo se Tilen, Miha, Simon in jaz odpravili proti Italiji, v Vicenzo, na 65 km dolgi tek z 2500 višinskih metrov - Ultrabericus trail. Napovedan je bil lep vikend, 20 stopinj, zato smo par dni prej rezervirali hostel, da še nedeljo izkoristimo za izletek, za potep po mestu. Ob pol osmih zjutraj smo že bili sparkirani 200 metrov vstran od prizorišča. Najprej dvignemo štartne številke, nobene gužve, smo zgodnji. Super, vse je šlo kot po maslu. Imamo še čas za kavo in večkratni obisk sanitarij. ;) Gremo nazaj do avta, da se preoblečemo in pripravimo za štart. Kar naenkrat čas prehitro beži, jaz pa imam še kup dvomov: katere nogavice obut, kateri bidon vzet, ali enega ali dva, kaj od hrane... Miha že zrihtan, nas priganja, jaz pa imam še kup "problemov". :) Prvič sem vzela Tonijev Raid Light bidon in do zadnje minute sem se spraševala, če je to vredu odločitev, ali me bo motil tulec, ki štrli iz bidona. :) Sedaj, po testni probi, ga lahko samo pohvalim. Kamele ne maram

Raid Light bidon

najbolj, ker je treba snemat ruksak pri polnjenju in ker preveč klokota voda v njej. Navaden bidon je traba vsakič jemat iz žepka in se mi včasih kar ne ljubi, zato manj spijem. Ta bidon je pa super, ker ga ni treba sploh jemat iz žepka, skoz po malem lahko piješ, isto kot iz kamele in samo odpreš pokrovček za dolivanje na postojankah.
Na štartnem prostoru se takoj najdemo z ostalima dvema članoma naše družbe, Matjažem in Romanom ter Ano, ki ju spremlja. Izkoristimo priložnost za skupno slikco, nato pa v štartni prostor. Z Mihatom greva bolj naprej, ostali se ne želijo gužvat, a sigurno jim je kasneje bilo žal. Že midva sva za moje pojme bila preveč odzadaj, saj sem prvi dve uri tekla v preveliki koloni, večina poti je bila ozke in smo sploh v klanec počasi hodili en za drugim. Po eni strani mi je odgovarjalo, da sem šla počasi, z nizkim pulzom in šparala energijo, po drugi strani pa sedaj vem, da sem šla prepočasi in so mi na koncu "manjkale" te minute. Prvi dve uri sem zelo uživala, trasa mi je bila prijetna, po poljih, med vinogradi, po čudoviti zeleni travi... omamno dišeč čemaž na parih odsekih, sijal je sonček, mi smo tekli. Kaj si želiš lepšega? :) Ne vem kje se mi je zalomilo, najprej po prvi postojanki, ko sem napolnila bidon, pozabila pa sem pit na sami okrepčevalnici in sem razmišljala ali bom imela dovolj tekočine do naslednje, 12 km oddaljene okrepčevalnice? A ni blo problema, sem imela dovolj vode. Na drugi okrepčevalnici spijem veliko coca cole in dotočim vodo. Čez par sto metrov ugotovim, da sem si dotočila mineralno vodo, saj mi kar vre iz bidona. Naslednjih 12 km sem primorana pit vodo z mehurčki. :) Na 35, 5 km sem bila s časom 4 ure 20 minut, kar me je spravilo iz stanja zasanjanosti. Začela sem kalkulirat kaj pomeni ta moj čas in sem ugotovila, da bom težko prišla skozi v osmih urah, ki mi je nekako bil zadan cilj. Šaltala sem v drugo prestavo. Postojanke so bile zelo dobro založene, od pomaranč, banan, piškotov, pit, pršuta, sira, kruha, coca cole, mineralne vode, vode, piva... Pot je bila izredno lepa za tečt, določeni vzponi zelo strmi, prav tako strmi  spusti v dolino. Zelo dober trening pred Istra 100 milj, ki je 11. aprila, čez 25 dni. Tudi po petih, šestih, sedmih urah mi tempo ne upade, noben me ne prehiteva, jaz počasi lovim enega za drugim oziroma tečemo s parimi fanti kar nekako enakomerno ves čas. Na 57 km, pri zadnji okrepčevalnici, medtem, ko hodim v klanec, naposled pokličem Tonija po telefonu. Nekako sem naveličana monotonosti proge, ko bi vsaj bil kje kak razgled na morje ali visoke hribe. :) Takoj, ko je dvignil telefon, sem bila kar naenkrat brez težav. Samo, da sem ga slišala. <3 (zaradi Istre bo z Mobitela prišel enormen račun, ker bom skoz na telefonu ;)) Čakala me je še ena ura teka do cilja. Naprej sem šla bistveno lažje, tudi v klance sem počasi tekla, zelo malo hodila. Aleluja, kmalu zagledam Vicenzo pod seboj, po številnih stopnicah dol do mesta, še par ovinkov po mestnih ulicah in prikazal se mi je ciljni prostor. Full je bilo navijačev in so pričarali res krasno vzdušje. V cilju je že čakal Miha. Sem bila prepričana, da je tam že najmanj pol ure, pa mi reče, da sem samo slabih 5 minut za njim prišla in rekel "Vidiš smotka, bi lahko skupaj laufala!" :).  Tek ni bil ravno lahkoten, a v cilju sem bila tako neskončno happy. Vse je bilo pozabljeno. :) Ura se je ustavila na 7 ur 49 minut 49 sek, kar je zadostovalo za 8. mesto v ženski kategoriji. V ciljnem prostoru so nudili neomejeno količino piva in z Mihatom sva si postregla. :) Šla sva se preoblečt in nazaj čakat naše fante. Prvi je prišel Matjaž, dobro uro za nama, nato Roman in Tilen, še dodatno uro kasneje ter kmalu še Simon. Luštno smo se imeli, vse skozi smo se hecali, vsi fenomenalno razpoloženi. Žal so nas Dolenjci hitro zapustili, mi pa naprej - na obilne in odlične testenine ter pivo. Glede hrane in pijače so se res potrudili. Medalj pa letos niso delili v cilju. Precej smo bili utrujeni, zato smo preskočili žur do jutranjih ur. Kot klade smo popadali v postelje, jaz sem si izbrala svoje mesto zgoraj na pogradu, a ko je bilo treba po ozkih stopničkah zlezt gor, mi je bilo silno žal, sploh pa ko je bilo treba zlezt dol....auč...noge so bile kar utrujene, boleli so me nohti na nogah, najmanj dva se bosta spet kmalu poslovila. Pri tekačih nohti na nogah pač niso ravno najlepši del telesa. ;) Ob šestih zjutraj smo vsi že bedeli, dovolj nam je blo počivanja, hitro na zajtrk in na sprehod po mestu. Center je spet bil poln tekačev, saj so imeli neko krajše tekmovanje, mislim da 5 in 10 km ter pohod. Na poti domov smo se ustavili še v Izoli, se malo sprehodili ob obali ter se okrepčali z  odličnimi picami v Primaveri. Res perfekten vikend v prekrasni družbi! Hvala vam!

REZULTATI

Vicenza, štartni prostor

pred startom

tekma naslednji dan