Krožna pešpot PRIJETNO DOMAČE v enem dnevu

markacije krožne poti PRIJETNO DOMAČE

V četrtek 1. maja, na praznik dela sva s Tonijem pretekla krožno pot Prijetno domače, okrog občine Ivančna Gorica. Okrog občine smo tekli že dvakrat, na Tektonik ultra 124 prvi vikend v januarju 2013, kjer sva se s Tonijem tudi spoznala. Letos istega termina smo zadevo ponovili, v treh dneh smo ponovno etapno pretekli 124 km, v spomin na lanskoletni nepozaben vikend. Krožna pot Prijetno domače je bila povsem drugačna izkušnja, saj je speljana predvsem po planinskih poteh. Zaradi večkrat vnete pokostnice se v zadnjem času izogibam asfaltnim cestam. Izziv sva vzela za trening, z zavedanjem, da sva tako blizu doma, da se lahko kadarkoli ustaviva, če bi bilo karkoli narobe. Bila je dobra izkušnja za prihajajoče tekaške dogodke: junija sem prijavljena na Lavaredo ultra trail - 119 km po Dolomitih, konec avgusta pa UTMB - 100 km okrog Mont Blanc-a. 

Krožna pot je povezovalna pot med dvanajstimi krajevnimi skupnostmi občine Ivančna Gorica. Temelj predstavlja dvanajst informativnih središč s tablo turistične infrastrukture občine ter unikatno izdelana klopca v neposredni bližini.  Ta središča so mi nedvomno pomagala k lažjemu dosegu cilja, saj sem si celotno pot, dolgo dobrih 100 km, razdelila po etapah. Cilj je bil vsako naslednje mesto z žigom, in ne zgolj končni cilj, ki se je zdel tako neskončno oddaljen. Razdalje med krajevnimi središči so bile dolge od 5 - 17 km. Najkrajša je bila smer Muljava - Krka (4,9 km), najdaljša pa Metnaj - Višnja Gora (16,9 km). Za to pot sva se odločila praktično zadnji dan, prvotno sva nameravala na morje, a je bila precej slaba vremenska prognoza. Priprave so bile temu primerno bolj površne in sva pozabila na kartonček za zbiranje žigov. Sva se pa zato pri vsaki tabli slikala v dokaz! ;) Štartala sva pozneje, kot sva nameravala, sem pozabila vključiti budilko. Na srečo me je notranji bioritem prebudil 15 minut pred šesto zjutraj. Ohjoj: "Čez 15 minut je štart!" ;) Seveda se nisva obremenjevala s časom. Končno imam prost dan, kdaj se bova vrnila domov naju pa tudi ni skrbelo, imava dobre naglavne svetilke in ostalo potrebno opremo za tek ponoči. Informativni izračun je pokazal, da bi lahko za vseh 100 km s krajšimi postanki vred potrebovala 14 ur. Štartala sva doma, v Šentvidu pri Stični. Po dveh pretečenih kilometrih se Toni vrne nazaj domov in mojo pasno torbico zamenja za tekaški nahrbtnik - tega sem vajena, pasne torbice pa ne in bi me samo živcirala celo pot zaradi opletanja sem in tja. Toni tako preteče dodatne 4 km. Ob pol osmih zjutraj končno zares štartava s celodnevnim tekaškim popotovanjem, z najino tekaško dogodivščino izpred domačih vrat. Iz Šentvida do naslednje postojanke pri Turistični info točki Stična, blizu najstarejšega samostana na današnjem slovenskem ozemlju (ustanovljen leta 1136), je 5,2 km. Do Turistične kmetije Grofija se precej loviva glede poti in parkrat zgrešiva. Nadaljujeva do izvira Virskega potoka, kjer je menda bila prva najdena človeška ribica. Pot naju vodi do Stične, kjer se že zbirajo pohodniki prvomajskega Romanovega pohoda. Od Stične naprej nama šele dobro zalaufa, ta etapa je dolga 6,8 km. Tečeva po znani poti na Gradišče (519 m) in naprej proti Pristavi (658 m). Po krasni gozdni poti od cerkve Sv. Lamberta naprej prispeva do najine 3. turistične info točke - Metnaj. Nadaljujeva do naslednje info točke, ki je tudi najbolj oddaljena, in sicer 16,9 km - do Višnje Gore, čez Obolno, kjer srečava pohodnike Romanovega pohoda v najini nasprotni smeri. Do tu so se prepletale Lavričeva, Romanova in Viridina pot, tik pod prekrasnim vrhom Kucljem (748 m) pa sva se pridružila še Poti dveh slapov, ki naju je pripeljala vse do Višnje Gore. V Višnji Gori imam malo psihične krize. Razmišljam, da se bo težko še ponovila tako krasna pot, kot sva jo imela do sedaj. Za nama je šele 30 km (Toni pravi, da ŽE 30 km ;)), še ne tretjina poti, cilj se mi zdi neskončno daleč. Tudi vreme se začne malo spreminjati, iz jutranje sopare in že skoraj vročega dneva nastane oblačno nebo, začne grmeti in pade par kapljic dežja. Pašejo mi vzponi, da me ne zebe. Pred točno enim mesecem sem se preselila k Toniju v Šentvid. Moram priznati, da sem prve dni prav pogrešala Rožnik, kjer sem brezskrbno tekla. Tukaj me je enkrat napadel petelin, drugič pes, tretjič sem se zgubila in vaščane spraševala po pravi poti. Ta tekaška izkušnja mi je pokazala toliko novih možnosti in me navdušila nad Dolenjsko. 

Iz Višnje Gore nadaljujeva po Jurčičevi poti - proti domačiji Josipa Jurčiča v Muljavi (10,2 km). Pri Hotelu Polževo naju pozdravi Tonijev oče, ki prikolesari mimo. Zmenimo se, da se dobimo v Dobu, enkrat proti večeru. Po levem robu smučišča se vzpneva do cerkvice Sv. Duha (630 m). Pot je čudovita, vzameva si čas za video posnetke, za slikanje. Polovica poti proti Muljavi teče v dolino, dobim novo svežino v noge, povrne se optimizem. Zgolj 4, 9 km naju loči iz Muljave do izvira Krke ter Krške jame. Prečkava visoko zaraščen travnik, tako da si z nesigurnostjo v pravo pot spet malo popestriva tekaško popotovanje. ;) Krožna pot Prijetno domače je v celoti markirana, vendar ne tako dobro, da ne bi parkrat zašla. Če si pohodnik, imaš več časa za opazovanje, med tekom se ti pa hitro zgodi, da kakšno markacijo spregledaš. Toni je imel gps sled poti, brez katere ne bi tako gladko prišla skozi, že itak sva zgrešila 2 km na celi razdalji. Iz Krke do Ambrusa, oddaljenega 10,9 km poteka zelo dobro markirana pot. Izbereva krajšo in lažjo variano, ki pa je letos tudi uradna pot - ob Krki in ne na Ciganov Vrh (731 m) - le-ta je najvišji vrh na poti Prijetno domače. V Ambrusu imava daljši postanek za malico, Toni natoči vode na bližnjem pokopališču. Postanki nama vzamejo tudi več kot 20 minut, čeprav se vsakič sprašujem, kam neki je šel ta čas? Zdi se, kot da je minilo le 5 minut. Iz Ambrusa naju vodi prekrasna gozdna pot proti Zagradcu. Ta del se mi kar vleče, odsek je dolg 16 km. Greva tudi mimo Valične vasi, kjer nas je letos sodelavka Nina letos na Tektonik ultra 124 pričakala s kamnito mizo obloženo z domačimi dobrotami. Naposled enkrat le zagledava najino 7. turistično info točko - Zagradec. Bližnja soseda nama natoči sveže vode. Ponudi nama tudi malico, vendar sva s hrano dobro preskrbljena, Tonijev ruksak je težek 6 kg!  Sledi naslednjih 10,6 km do Doba, kjer naju čaka support, Tonijeva mama in oče. Ne vem od kje imam energijo, ta del poti tečem z največjo lahkoto. Toni ima pa malo krize in me skoz ustavlja, predvsem teža ruksaka in premalo zaužite hrane sta vzrok. Menda tečeva po območju medvedov, a imava srečo tudi na tem področju - nobenega ne srečava. V Dobu, po 85-ih km se počutim fantastično, le žulj na desnem podplatu me precej boli. Od doma sva oddaljena zgolj 3 km, po cesti, a najina pot gre še malo naokoli. Obiskati morava še dve turistični info točki - Temenica (5, 7 km) in Sobrače (6, 1 km) ter nazaj do Šentvida. Kmalu se znoči. Gozdne poti so dobro označene, po poljih se pa loviva in zanašava na track v uri. Pri prečkanju travnikov sem vsakič čisto zmočila superge in nogavice, skeleča bolečina in pekočina na podplatu pod palcem zaradi žulja je zato zadnjo uro še toliko bolj moteča. Samo še na to čakam, da zagledam tablo Šentvid in vržem superge daleč vstran. Toni zadnji dve uri čisto oživi, teče spet brez težav, z največjo lahkoto. Hrana je bila bistvenega pomena! Prazen žakelj ne more stati pokonci, kaj šele teči! Naj sem si še tako želela v cilju najprej sezuti superge, sva prej šla v sosednji lokal Salon nazdravit z mrzlim pivom. To sva si pa res prislužila! ;) Za celotno pot sva potrebovala 15 ur 52 minut (25 min. bi bilo manj, če se Toni ne bi po dveh km vrnil domov),  102, 5 km, 3041 +/- višinskih metrov, 1 ura 39 minut postankov, 17 minut za iskanje prave poti, neto čas teka 13 ur 56 minut.

Krožna pot Prijetno domače je začrtana, markirana, namenjena vsem, da obiščejo njene številčne znamenitosti. Ni važno, na kak način, ali pohodniško, ali s kolesom, ali z avtom po določenih destinacijah... midva sva jo pretekla, v enem dnevu. Predvsem sem spoznala čudovite kotičke mojega novega doma in odkrila številne prekrasne tekaške poti. Hvala Toniju za vodstvo in idejo! Vse pohvale občini Ivančna Gorica in ostalim sodelujočim krajevnim skupnostim za krasno zamisel in izpeljan projekt! Bil je nepozaben dan!

start: ŠENTVID

izvir Virskega potoka, najdena prva človeška ribica

STIČNA, zbor pohodnikov na Romanovem pohodu

z Gradišča

METNAJ

Stiški potok, okrepčevalnica z vodo

Poljane

Obolno

na Gradišče nad Višnjo Goro

slapovi Kosce

VIŠNJA GORA

simbol Višnje Gore - polž priklenjen na verigi

Polževo 

po Jurčičevi poti...

...do domačije Josipa Jurčiča v Muljavi

MULJAVA

izvir Krke in Krška jama 

KRKA

AMBRUS 

južni rob občine Ivančna Gorica - na Pajčni

Valična vas

ZAGRADEC

Kitni vrh

DOB PRI ŠENTVIDU

TEMENICA

SOBRAČE 

cilj: ŠENTVID

IškAAdventure trek 2014

Preteklo soboto se je odvijal drugi treking Slovenske treking lige, zelo blizu doma, okrog Krima, start pri hipodromu v Vrbljenah. Še zjutraj sva bila neodločena ali bi sploh šla, ni bilo pravega razpoloženja, utrujenost in neprespanost se mi vlečeta iz dneva v dan, a vedela sem, da sta po teku dva prosta dneva, namenjena za družinske obiske, prenajedanje velikonočnih dobrot ter predvsem počitek, zato je odgovor bil na dlani - tudi lansko leto smo se na tem trekingu imeli tako super, da bi bilo škoda izpustiti tak dogodek. Ob pol osmih zjutraj sva "panično" začela pakirat, ob deveti uri je bil že štart. Teden pred tem sem se udeležila sedaj že tradicionalnega Istra 100 milj. Pretekla/prehodila sem 82 km, 3800 višinskih metrov, nato pa, torej šele na polovici poti, na okrepčevalnici v Buzetu, odstopila. Še zdaj ne najdem pametnega razloga zakaj. Halucinirala sem že prvo noč, kajti čisto neprespana in nespočita sem šla na štart tako dolgega teka. Posledično nisem uživala, ni bilo nekega veselja. Vse vzpone sem šla prehito, srček je prehitro utripal. Doline so mi začele predstavljati problem, tekla sem kot po jajcih, bolelo me je levo koleno od vseh teh neštetih kamnov. Teren je res težek. Nisem bila še toliko fizično utrujena, problem je bil, da glava ni bila na mestu. Lahko bi vztrajala naprej, a sem se bala, da se bom prepočasi premikala še v drugo noč. To se mi pa preprosto ni dalo. Sedaj mi je mogoče žal, šele zdanilo se je, pa sem že odstopila. Lahko, da bi dan prinesel novo energijo in veselje. :) A je, kar je. Tako dolge razdalje zahtevajo določene izkušnje in preudarno razporejanje energije, tega sama še ne obvladam in se sproti učim. Upam pa, da se s tega tudi kaj NAučim, kajti spadam med tisto vrsto ljudi, ki radi večkrat gredo na led. ;)

Slovenska ekipa na Istra 100 milj, na startu v Labinu

Naj se vrnem na treking IškAAdventure. Letos zemljevid ni bil objavljen večer prej, kot je običajno, temveč smo ga prejeli tik pred štartom, ob prijavi. Štartalo nas je 18 tekačev v ultra kategoriji, skupno nas je bilo okrog 100. Nižja udeležba na tem trekingu kot sicer, tudi zato, ker se je na isti dan odvijalo več tekaških dogodkov - 8urni Formaraton v Tivoliju ter Najlepši Najtežji polmaraton v Škofji Loki. Na začetku so napovedali malo drugačne pogoje, težji treking, a presenetljivo dobro nam je šlo, vsaj v ultra kategoriji. KT 7 ni bilo, ker se menda medvedka z mladičem že par dni sprehaja tod okrog. :) KT 14 ni bila vrisana in smo na KT 9 dobili navodila kje bomo našli točko - moral si vrisati azimut med točkama. Na krajši razdalji so malo pojamrali, da so težko našli KT, veliko bluzili, višincev pa nabrali skoraj toliko kot mi na daljši razdalji. Do 16-ega km smo vsi tekli bolj ali manj skupaj, malo smo se ločili, spet smo iz različnih smeri prišli skupaj. Sem imela občutek, da bomo cel treking kar skupinsko odtekli. A med iskanjem KT 14, v gozdu pred Rakitno, sva dobila priložnost, da pobegneva ostalim, prva sva našla jaso in pašnik, na kateri je bila naša nevrisana kontrolna točka. Od tukaj naprej sva bila v vodstvu, čeprav sem vedela, da ostali niso daleč za nama. Vse nama je šlo zelo tekoče, čeprav nisem imela občutka, da sva hitra, da nama gre dobro. V klance sem čutila precej težke noge, verjetno še posledica prejšnjega vikenda na Istra 100 milj. Zgrešila sva pa predzadnjo KT, šla predaleč naprej od linije daljnovoda, ne bi ga pa smela prečkati. Tako sva izgubila dobrih 10 minut, bilo je potrebno nazaj v strmi klanec. V tem času sta naju prehitela Ana in gospod Stanko, kar izveva na živi kontroli, KT 20: "Kakšno minutko pred vama sta dva šla mimo!" reče gospa. Toni se je na vse zagnal naprej, jaz pa za njim, čeprav sem že čutila pošteno utrujenost. Kmalu sva ju ujela, pa še nekaj prednosti sva imela zaradi kronometerskega štarta, a kljub temu je bil zelo napet finiš. :) Bili smo zgolj še kilometer pred ciljem. Na srečo sem kmalu zagledala preljubi hipodrom - ciljni prostor. Prišla sva prva v cilj, po 37-ih km, 1600 višincih, s časom 4 ure 50 minut. Luštno smo se imeli. Po zaključku in razglasitvi rezultatov ter okrepčilu s krožnikom odličnih testenin, sva se dobro razpoložena zapeljala še v Tivoli, kjer so ravno zaključevali 8urni Formaraton. Naša ekipa Never give up je zasedla drugo mesto z skupno pretečenimi 513 km, zmaga je spet šla v roke Tekaškemu forumu. Super je bilo videt prijatelje na kupu, nekatere po dolgem času, smo iz vseh koncev in se težko zberemo vsi skupaj. Čestitke vsem, za vsak pretečen krog! Tudi spoznavni družinski obiski na Koroškem in v Prekmurju so bili uspešni. Preživela sem čudovit vikend. V ponedeljek sva šla na krajši trening ob Muri. Seveda ne po moji standardni poti, je treba kako ušpičit, ko sva skupaj. ;)

REZULTATI
GALERIJA SLIK

briefing

oba bila izžrebana za ogled filma v Koloseju

Tivoli, Formaraton