ponedeljek, 13. november 2017

Tek Treh Vrhov

zmagovalke Teka Treh Vrhov, 28 km
Na prvo izvedbo Teka Treh Vrhov (Škabrijel, Sveta Gora, Sabotin) sem se z radovednostjo prijavila med prvimi, kajti okolica Nove Gorice mi je čisto nepoznana. Razen, da sem se parkrat peljala mimo, še nikoli nisem bila v tem delu Slovenije in čutila sem, da se nam obeta en lep tek. Nisem se zmotila, zelo žal bi mi bilo, če se ne bi pojavila na startu. Proga je bila posebna tudi zato, ker smo tekli po poteh prve svetovne vojne. Noge po 100 km Dalmacija ultra traila še niso najbolj spočite, prisotna je neka splošna utrujenost, kar se pozna tudi na treningih,Transgrancanaria se pa približuje s svetlobno hitrostjo.
  
Nočno vstajanje in skrb za Hani je prevzel Toni, kar mi je res največ pomenilo, da sem se lahko vsaj dobro naspala. Start je bil ob deveti uri pri Kajak centru v Solkanu. Sama sem bila prijavljena na 28 km s skoraj 1700 višinci, startali pa smo skupaj z udeleženci na 12 km. Začetek je bil hiter, zame skoraj prehiter in prve pol ure sploh ni bilo časa niti za požirek vode. Na vzponu na Škabrijel sem se skušala malo umiriti, popila napitek, kajti na 9. km (Prevala), sta me čakala Toni in Hani, da zamenjamo prazen bidon s polnim. Toni mi je na Prevali sporočil, da je Mihaela pred menoj 2 minuti, kmalu za njo pa še  Tajda. Ko sem zagrizla v klanec proti Sveti gori, nisem prav nič razmišljala o uvrstitvi, samo da preživim do cilja, kajti noge so bile že tukaj težke, do cilja pa je še 18km! Skušala sem čimveč popiti in odprla še en gel Winforce, da mi ne zmanjka energije. Pot je bila zanimiva, sploh 300 m čez kaverno, kjer smo potrebovali naglavno svetilko. Na Sveti gori so navijali in oskrbovali ekipa Podbro Trail Running Festivala z bogato založeno mizo domačih dobrot. Jaz nisem žal nič poskusila, samo pomahala in šibala naprej. Na vrhu hriba sem pred seboj zagledala drugouvrščeno Tajdo. Sledil je tehnično zahteven in dolg spust ponovno mimo Prevale ter po kolesarski downhill progi do Soče. Tekla sem z rezervo, saj nisem želela reskirat padca. Me je pa trasa polnila z adrenalinom, tako krasne so bile stezice in tako prijetno vzdušje je bilo na trasi. Pri kajak centru sta me ponovno čakala moja dva sončka, Toni s polnim bidonom napitka in informacijo, da sta Mihaela in Tajda v enem raftu pred menoj. Hani je spančkala v vozičku. Minuto vožnje z raftom sem uživala in počivala, nato pa gasa po asfaltu kakšne 3 km in še "samo" vzpon in spust iz Sabotina je do cilja. Sliši se malo, a pravzaprav ni bilo, na uri je manjkalo še 600 višincev in dobrih 10km. Na asfaltu se je dalo tečt kar hitro in tukaj sem dohitela obe punci pred seboj. Malo me je skrbel vzpon na Sabotin, kajti klanci so moja šibka točka, a očitno so tudi ostali že bili utrujeni. Ujela sem en lep hiter pohodniški korak in vztrajala vse do vrha, pravzaprav z užitkom, brez večjega matranja. Spust sem pa itak komaj čakala. Žal ni bilo razgledov z vrha, zajela nas je megla, a navijačev se tudi tukaj ni manjkalo. Zadnji del proge mi ni delal težav in kar naenkrat sem iz Solkanskega mostu zagledala ciljni prostor. Andrej Zaman bi rekel "čista uživancija" in ja, tako sem se tudi jaz počutila... celotna trasa je bila pravzaprav ena sama uživancija - označeno super, ljudje super, dodatek plezanja čez kaverno in vožnja z raftom vmes pa najbolj super... skratka vse je bilo perfektno! Skozi ciljno črto sem šla z mojo malo princesko v naročju, ki se je tako kot v Dalmaciji smeškala in z zanimanjem opazovala kaj se dogaja. V cilju sem bila s časom 3ure 28min (Toni je napovedal 3:20, še bo treba trenirat! ;)), prva v ženski kategoriji in 21. skupno. Tekmovalo nas je 190, kar je za prvo izvedbo teka res zavidljivo število. Hvala Toniju in Hani za spremstvo in čestitke organizatorjem za tako krasno izpeljan dogodek! Hvala Valentina za kakije in otrobe! :) Pohvale prostovoljcem in navijačem, bili ste čudoviti! Sem prepričana, da se bomo vsi radi vračali v te konce, sploh pa na Tek Treh Vrhov. Čeprav smo tudi tokrat šli Vencljevi domov med zadnjimi, pa vseeno dovolj zgodaj, da sva še ujela odprto volišče in oddat svoj glas. Tašča me vsakič po zmagi vpraša, če so bile kakšne lepe nagrade. Ja, nagrada je notranje zadoščenje in preživet čudovit dan v družbi pozitivnih in navdihujočih ljudi. <3
Slike so snete iz FB (Mestna občina Nova Gorica).







foto: Zdravko Čufar



sreda, 25. oktober 2017

Dalmacija ultra trail 2017




Po prekrasni izkušnji iz prejšnjega leta, tudi naša letošnja udeležba na Dalmaciji Ultra Trail v Omišu ni bila vprašanje. Vprašanje je bilo le, kdo od naju bo tekel in kakšno razdaljo. Lansko leto je Toni zmagal 100 milj in že takrat napovedal, da bom naslednje leto tekla jaz. Glede na njegov TDG v septembru, odstop na Valamar trailu in trenutno tekaško pavzo, je naposled sklenil, da njemu res nima smisla tekmovati. Ponovno sva bila na dogodek povabljena in čakala nas je nastanitev v čudovitem hotelu Damiani, tako da, na nek način sem se čutila dolžno, da letos jaz povrnem gostoljublje dalmatincev s svojim uspešnim nastopom... o odstopu ni bilo govora! :) Prijavljena sem bila na 100 km, a sem do zadnjega razmišljala o prepisu na 60 km, še pri prevzemu startne številke sem Tonija ves čas spraševala, a ne bi bilo bolj pametno na krajšo razdaljo? 

Na pot smo šli že v sredo, po Tonijevi službi. Sledi ista zgodba okrog pakiranja, kot vsakič, in sploh ne bom izgubljala besed, je bilo pa že na tem, da sploh nikamor ne gremo. Hani je bila že zelo zaspana in orto tečna, Toni pa s pakiranjem ni napredoval nikamor. Konec dober, vse dobro… malo pred peto uro popoldne nam je le uspelo speljati iz Dolenjske, Hani je pa spala vse do Šibenika in tudi naprej ni bilo težav, ji je bila zanimiva nočna vožnja, lučke in pojoče igračke. Ob pol desetih zvečer smo bili nastanjeni v isti sobici, kot lansko leto in Hani je že čakala postavljena prenosna otroška posteljica v sobi. Osebje v hotelu Damiani je res pozorno, prijazno in ustrežljivo. Hani je morala preplaziti še celo sobo, raziskati vse kotičke, nato pa zaspala kot ubita.
Zjutraj zajtrk s pogledom na morje, nato pa sprehod ob obali in kavica. Sanjarila sem o kakem lepem izletu, preden gremo popldne na prevzem startnih številk, a mi je Toni zabičal počivanje. Šla sem edino malo potečt, da sem videla kakšne noge sploh imam – zadnje tri dni nisem nič tekla, ker je Toni imel preveč dela in ga nič ni bilo doma. Sem pa nosila Hani dva dni zapored po uro in pol v ruksaku na Pristavo, kar je tudi dober trening, punca je vse prej kot lahka. Po pretečenih 6 km sem bila malo bolj optimistična, noge so bile vredu, ni bilo sicer neke lahkotnosti, a do starta je še več kot en dan.  

Morem priznati, da sem bila kar živčna – 100 km in 4000 višincev, takšne razdalje nisem premagala že zelo dolgo, a je sploh realno, da zdržim do konca? V petek popoldne ob treh smo šli na start 155km, nato pa pakirat v sobo za moj start ob polnoči, na zgodnjo večerjo in ujet še skromno urico spanja, Medtem je Toni previl, nahranil in uspaval Hani ter meni napolnil uro, telefon, naglavno svetilko, popravil paske na palicah, pripravil napitke in gele ter mi zračunal časovnico s končnim časom 15 ur 40 minut. Preden sem odšla, sem si načrpala dobra dva dcl mleka in upala, da tekma ne bo zame tako dolga, da bi morala ponoviti postopek že med tekom. :)

Ob desetih zvečer smo imeli avtobus iz Omiša v Klis. Tam pa eno uro in dvajset minut čakali na start. Zadebatirala sem se z Srečkotom, Adijem in Marjeto, tako da smo pozabili iti na toplo v lokal in malo pred startom sem bila ledena kocka… tako zeblo me ni že dolgo. In naposled še skupinska slika, zaželeli smo si srečno pot in gasa…juhuu…Toplo mi je bilo že po dveh minutah teka. Po dolgem času sem tekla s palicami in se počutila kot en štor…ampak itak sem se venomer prepričevala v glavi, da moram zelo zelo počasi začeti. Malo sem gledala pulz na uri, pretežno pa se ravnala po občutku in skušala ujeti en miren tempo, da se ne matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekli skupaj z Meto Trampuž, na prvi okrepčevalnici Gornje Sitno pa se razšli. Čas je nenormalno hitro mineval in tudi lajež psov iz daljave mi ni bil nič strašen v njeni družbi, sicer bi morda bilo malo scary. Pogorišča letošnjih požarov smo obšli ponoči, tako da nisem videla škode, ki so jo naredili požari na to pokrajino. Ponekod se je še vonjal pepel. Ves čas sem vedela, da je pred menoj še vsaj Marjeta Gomilšak, če ne še katera, ampak se nisem nič obremenjevala, počutila sem se dobro, zato upala, da se bova slej kot prej srečali. To se je zgodilo v Gati okrog štirih zjutraj, na 30.km, šla je iz okrepčevalnice, jaz pa ravno prispela. Zmešala sem napitek v bidon in šla naprej, kmalu sem jo dohitela. Imeli sva nekako isti tempo in skupaj tekli vse do jutra ter se pogovarjali, ponovno je čas mineval, ne da bi vedela kdaj. Iz KT Slime na 52 km sem nekoliko pojačala tempo in odšla naprej. Dan mi je dan neko novo energijo in svežino, počutila sem se odlično. Naglavna svetilka Led Lenser mi je zdržala celo noč, brez menjave baterij!

Bili smo že čez polovico proge, zdaj pa lahko malo stopim po gasu, pa tudi teren je postal bistveno grši kot do sedaj, ne prav tekaški in le-ta mi odgovarja. Končno malo uživam v samoti in upam, da bo tako ostalo naprej, že me dohiti en Hrvat, po imenu Nenad, in se me prime kot klop, pravi, da si je dvakrat zvil gleženj, da potrebuje družbo, da ne ve kako bi zmogel teči sam. Nekaj časa se pogovarjava, z zavestjo, da se bova slej kot prej razšla, če ne prej, na tranziciji. Tam ima namen preobut superge, se najest ipd., jaz pa niti tranzicijske vrečke nimam in se ne mislim zadrževati. Na vse okrepčevalnice imam lepe spomine in se veselim vsake posebaj, saj sem lansko leto na njih pričakovala Tonija na 100 miljah, s trebuščkom. V Zadvarju, na naši 6. okrepčevalnici in tranziciji, sem tako kot na vsaki natočila en bidon in zmešala energetski napitek Winforce ter odšla naprej. Tonija in Hani sem pričakovala že v Zadvarju, a glede na to, da sta se šele ob pol osmih zbudila, se bomo srečali šele v Breli. Mislim, da nisem sama pretekla niti kilometra, ko za seboj slišim glas. Bil je Nenad. “Kaj pa ti tukaj?”rečem. Hitel je za menoj, potem mi pa razlagal, da se mu je zdelo kar malo prehitro zapustiti tranzicijo. Po mojem niti superg ni preobul. Pri sebi sem razmišljala, zakaj hudiča mi sledi še naprej, a očitno nikakor ne želi ostati sam. Ker sem nabrala samo 10 minut prednosti pred drugouvrščeno, prešaltam še eno prestavo više, Nenad stoka za menoj, da trpi  in komaj sledi tempu, a popušča pa ne in sledil da mi bo, dokler bo pač šlo. Kasneje sem se navadila, da je nekdo stalno ob meni, nekaj časa pa mi je pošteno najedalo živce, kajti res imam rada svoj mir med tekom. Komaj sem čakala Brelo, to bo pomenilo, da do cilja tečemo z razgledom na morje zadnjih 25 km,  čeprav sem vedela, da se bo kalvarija začela šele takrat, zaradi vročine. Sonce je pričelo neusmiljeno nažigat, jaz pa prav pogrešala nočno svežino. Bilo je čarobno, krasno in res super teči ponoči. V Breli me je pričakala “osebna” okrepčevalnica – Toni je zložil vse na klopco, kar bi lahko potrebovala. Vzela sem čiste vode, s katero se bom polivala po glavi in polupčkala mojo malo princesko, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje. Čeprav sem vratolomni spust do Brele šla previdno, sem vseeno kar nabila noge. Po asfaltni ravnini ob morju sva prva 2 km tekla okrog 10km/h. Nato sem pa začutila, da noge več niso iste, vročina me je začela zdelovati. Veliko lažje mi je bilo, da sem se na vsake par minut močila z vodo po obrazu in glavi. Odslej naprej sta me na vsaki KT pričakovala moja dva srčka. Do Piska je šlo vredu, čeprav se je teh 8 km začelo vlečt v neskončnost. Vmes sva se srečala s Simonom. “Ponosen sem nate, Katica! Super ti gre!”je rekel, kar mi je dalo krila. Kdor pozna najino zgodbo, ve, da je samo človek z velikim srcem zmožen takih besed. V Pisku mi je Toni na hitro pomasiral stegenske mišice s konjsko kremo in že sem oddrvela proti zadnjo KT. Vmes sem dobila sporočilo od mame, da ne rabim več nazaj gledat, ker daleč za seboj nobene ženske ne bom videla. :) V Breli sem pred drugouvrščeno imela nekaj več kot pol ure prednosti, v Pisku sem prednost še povečala. Makedamska cesta, ki se z minimalnim naklonom rahlo vzpenja do Lokve R. kar nekaj kilometrov, je na celotni trasi bila najhujša. Sonce je sijalo neusmiljeno, ni bilo sapice. Pot, ki bi se jo v celoti z lahkoto preteklo, se jo po 90.-ih km za seboj, v večini lahko samo še prehodi. Z Nenadom sva sicer lep delček poti tekla, z vmesnimi intervali hoje. V Lokvi Rogozdnici me pričakajo moji sončki z Anito in Živo vred. Zelo sem ju vesela, zadnjih 8,5 km me samo še ponese, sicer z za umret bolečimi podplati. V Breli bi morala preobuti premočene nogavice in superge, tako pa se mi je od vlage nagubala koža. Na srečo je bolelo samo čisto na koncu poti. To bom pa že zborbala! Nenadu je očitno moč povrnila panceta, ter googlanje po Stotinki.hr, kjer je videl, da je prvi Hrvat in da se mu obeta res dober rezultat, ki ga še v sanjah ni pričakoval. Zadnjih par km mi je ušel naprej. Prehitela sem še Gorana in sledil je zgolj še spust do morja in cilja! Ne morem verjeti…uspelo mi je, pretekla sem 100 km z 4000 višinskimi metri s časom 14 ur! Prvo mesto v ženski kategoriji in 7. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 78 tekačev, 9 je bilo odstopov. Toni je imel dovolj časa, da se je poigral z FB live stream prenosom in moj prihod v cilj posnel. Čeprav ob tej uri še ni bilo dosti ljudi in navijačev, je za nas bilo vzdušje prekrasno in tudi za nekatere moje bližnje, ki so gledali od doma. Tudi meni stopijo solze v oči, ko gledam svoj prihod v cilj s Hani v naročju. Bilo je epsko <3
Hvala organizatorjem, hvala prostovoljcem za brezhibno označeno traso, za dobro vzdušje na vseh okrepčevalnicah, za odličen dogodek! Bilo je nepozabno. Hvala osebju v hotelu Damiani za prijaznost, za odlično postrežbo! Hani je bila glavna zvezda, smeškala se je vsem. Ponovno smo neskončno uživali v Dalmaciji, srčno upam, da bo dogodek izpeljan tudi prihodnje leto. Čestitke vsem tekmovalcem, bilo nas je kar precej iz Slovenije in v nedeljo smo preživeli krasen dan skupaj, do podelitev nagrad in še naprej ... seveda, kajti "nikoli še nismo šli, ne da bi še enega spili" ;) 



prihod v sobo hotela Damiani

Dobro jutro :)

zajtrk


jutranji sprehod <3



bazen v hotelu
na balkonu <3
start 155 km

START OB POLNOČI, KLIS
Brela - Pisak
tranzicija: ZADVARJE, 63.km
razglasitve
prve tri na 100 km
zmagovalci
skupinska Slovenci v Dalmaciji:)

četrtek, 05. oktober 2017

Valamar trail - Where the hills meet the see


Že četrto leto ob približno istem času na istem mestu - v Rabcu na Valamar trailu. Prvi dve leti sem tekla na dolgi razdalji, 73 km, lansko leto sem bila spremstvo Toniju, saj sem že bila noseča, letos sem se pa odločila za maratonsko razdaljo - 42 km in 1100 višincev. Že to mi je predstavljalo dovolj velik izziv, saj nimam pojma kje sem trenutno s formo, sploh pa kaj je z mojo vzdržljivostjo. Tečem že od četrtega meseca po porodu, vendar krajše razdalje, nekako maksimalno 12 km, večkrat delam stopnjevanja ali kak krajši intervalni trening, bolj v smislu fartleka. 
Prijateljici Aniti se je že zelo luštalo morje in predlagala sem, da gremo par dni prej v Rabac. Res nam je v ponedeljek pozno zvečer Anita bookirala apartma in v sredo po zajtrku smo se punce same odpeljale proti Rabcu. Toni me je zapeljal do Ljubljane in komaj smo zložili vso prtljago in oba vozička v Anitin avtek. Hani je zmanjkalo šele okrog Postojne, obe z Živo sta nato spali vse do Rabca in se nismo rabile ustavljat vmes. Pred poldnevom smo že bile nastanjene v krasnem, novem apartmaju z veliko teraso in razgledom na morje. Živa je rojena dva dni pred Hani, to bo še zanimivo... dve mamici in dve osemmesečni punčki .:)
Imeli smo se čudovito, druženje je preseglo vsa moja pričakovanja. En dan je kuhala ena, drug dan druga za naju in za malčici. Enkrat je ena pomila posodo, drugič druga, enkrat ena šla malo tečt, drugič druga. Brez kakšnega posebnega dogovarjanja in prilagajanja, je vse steklo. Ponavadi smo dvakrat na dan šle na sprehod, ves popodan pa preživeli na plaži. Anita obožuje plavanje in se je res večkrat dnevno vrgla v morje, jaz pa v vseh dneh niti enkrat. Menda ima morje okrog 20 stopinj, a meni je to daleč premalo, da bi se opogumila za v vodo. 
Bila sem precej živčna zaradi maratona, "tekmovala" nisem že, hm, kakšno leto in pol. Toni je prišel za nami v petek popoldne z namenom skrbet za Hani, medtem ko bom odsotna. Med vožnjo v Rabac se je spomnil, da bi morda tudi on tekel, če bi imela kakšno varstvo za Hani. Že med pogovorom z njim, je Anita ugotovila njegove namene in se ponudila, da komot s Klemnom poskrbita za Hani. Zaupam jima maksimalno, ampak ju za okrog pet ur tako obremenit...hm... pa še Klemen bo prišel zjutraj ves utrujen iz Oktoberfesta. Zvečer je Toni šel malo potečt, da je sploh videl kakšne so noge (od TDG izpred dveh tednov še nič ni tekel). Prijavil se je na 73km, se pozno v noč še pakiral, zato noč prespal v kombiju in ne pri nas v apartmaju.  Ponoči je čutil bolečino v peti, ki ga je ovirala na TDG in že podvomil v pravilnost svoje odločitve. Imel je zastojn štartnino od lanskoletne zmage, zato se ni obremenjeval, dokler bo šlo, bo šlo, štartnina se na tem teku ne prenaša na naslednje leto in bi itak propadla. 

Štart sem imela šele ob 10:30, tako da sem v miru zrihtala Hani, sebe in vmes šla neštetokrat na wc. :) Vzdušje super, ogromno znanih ljudi in prijateljev, zdaj se že kar poznamo med seboj. Vreme odlično, pihala je burja, kar mi je zelo odgovarjalo med tekom, sicer bi mi kdaj pa kdaj bilo verjetno prevroče. Začetek je bil kar malo prehiter in ves čas sem se opominjala, da morem tečt počasneje, pot je še dolga in ne sme mi zmanjkat moči. Kmalu so se nam pridružili iz 52 km proge in je naenkrat postala gneča. To mi ni odgovarjalo, nekako nisem tekla v svojem ritmu, pa še konkretno sem se zaradi nepazljivosti spotaknila ob kamen in padla. Na srečo sem odnesla brez resnejših posledic, samo prstanec desne roke me je zelo bolel. Ves čas sem vedela, da sem prva v ženski kategoriji, nisem pa vedela koliko imam prednosti, niti nobenega občutka kako mi kaj gre. Od KT Bartiči sem ostala bolj ali manj sama, to mi je odgovarjalo in zelo sem uživala...kilometri so se neverjetno hitro nabirali, čas je pa tudi kar hitro tekel in kot bi mignil sem bila v Labinu, še 14 km do cilja. Ta del pa obožujem...še vedno do sedaj mi je šlo kar hitro, sploh zadnjih 5 km spusta do cilja sem vedela, da bo letelo. Edina pripomba bi bila, da smo v začetnem delu pogrešali kakšno zastavico več, včasih sem bila negotova ali sem na pravi poti. Druga pripomba pa na 5 literske sodčke vode na pipico, če si želiš napolnit bidon na postojanki, potrebuješ celo večnost, tako počasi teče s teh pipic. Enkrat sem dobila plastenko za dotočit vodo, večinoma pa po tej pipci in čakala ko budala, da je bil bidon poln. Sicer pa same pohvale...gre za enega lepših dogodkov, tekov in vsako leto se z veseljem vračamo. Nudijo zelo ugodno nastanitev v hotelu z dobro hrano, lokacija je super. Midva je sicer še nisva koristila. :) Razplet moje letošnje uvrstitve je bilo eno samo prelepo presenečenje zame ... v cilj sem prišla s časom 4ure24min (napovedala sem 5 ur), kot prva v ženski kategoriji in peta absolutno. Zadovoljna sem bila tako s časom, kot s celotnim tekom, bila je res ena sama uživancija! Toni je žal odstopil v Labinu, 14 km do cilja. Preveč ga je bolela peta in bil je čisto energetsko izpraznjen. Hani je menda bila čisto neproblematična in imeli so se super. 
Naslednji dan je sledila analiza teka na plaži, nato pa proti domu. Predvsem bi se zahvalila Aniti in Klemnu, da sta tako lepo poskrbela za mojo princesko in sem lahko tekla tako sproščeno in brezskrbno, ter da so me na koncu vsi skupaj pričakali v cilju. Hvala! In hvala Aniti za super družbo, upam, da še kdaj ponovimo! <3















nedelja, 24. september 2017

Tor des Geants


Bolj se je bližal september in TDG (Tor des Geants), več razlogov smo vsi imeli, da raje kar ostanemo doma in na tekmo ne gremo. Toni še zdaleč ni dosegal mesečnih tekaških kilometrov in je že v naprej vedel, da je preslabo pripravljen na 330 km in 24.000 višincev, ki jih bo treba premagati. Čeprav je k štartnini (650eur), ki je bila plačana že v začetku leta (hvala sponzorju), je pot in sama tekma vseeno predstavljala nek strošek, ki si ga zaradi že tako slabe pripravljenosti ni želel nakopati. Moje mnenje pa je bilo, da kljub vsemu potrebuje to izkušnjo, če hoče kadarkoli opraviti s SPP, predvsem zaradi nespanja in prehrane, nenazadnje pa štartnina res ni bila poceni, za nemalo ljudi pravzaprav mesečna plača. Ves čas je pa nad nami, oz.nad menoj bdel še problem, kako bova midve s Hani sami vse hendlali... je le še zgolj 7 mesecev stara. Toni je rekel, ah, to bo za vaju izlet, čisto na easy bosta, če ne bosta zmogla, pa bosta kje v kampu uživali po svoje, vsi ostali so govorili: "No go, sama s Hani tega ne boš zmogla, ni šans!" :) Odločila sem se, da greva s Hani zraven, če bo lepo vreme... če bo deževno, pa res tam nimava kaj početi... živeli bova namreč v kombiju, tako kot sva potovala in živela do sedaj s Tonijem.  

V petek 8.septembra pozno popoldne smo startali proti Italiji, Courmayeurju. Toni je porabil cel popoldan za pakiranje in urejanje avta, čeprav je že dan prej zgledalo, da je vse spakirano. Po horoskopu sem strelka, odprem omaro, namečem stvari noter in grem v neznano. Če kaj pozabim, ni panike, se bom že znašla. Za Hani sem si sicer vzela čas in vzela s seboj velik kovček pa še kaj, za njo si pač ne želim, da mi kaj zmanjka. Toni je pa obup od obupa pri pakiranju...pakira dva dni, po spisku ali dveh, tretji dan pa še kar pakira in vsakič znova ne morem razumeti kako je to mogoče!? To me dela tako živčno in tudi tokrat ni bilo drugače...skoraj zagrozila sem, da če ne gremo čez 10 minut, ne grem nikamor! Vse bolj se je bližal čas odhoda, vse večji so bili namreč dvomi, da je moja odločitev pravilna. Midve bi morali ostati doma! No pa smo šli...na 7 ur dolgo pot, s ciljem, da vozimo dokler bo pač šlo, potem pa prespimo. In šlo je do Aoste, kjer smo ob dveh zjutraj pripravili posteljo in zaspali. Hani je že itak prespala vso pot, midva pa izmenjaje vozila. Zjutraj smo potrebovali še slabe pol urce vožnje do Courmayerja.

START COURMAYEUR: (1224m)
Sobotni dan je bil bolj klavern, deževalo je cel dan po malem, smo pa vedeli, da bodo naslednji dnevi lepi, tako se nismo preveč obremenjevali z vremenom. Cel dan smo počivali in se prekladali po kombiju, popoldne je pa Toni začel pakirati tranzicijsko torbo, ki bo potovala z njim na vsako tranzicijo. Želela sem, da nekako do osmo ure zvečer vse spakira, da potem vsi skupaj zaspimo in ne bova zbujala Hani. Popoldne so se nam pridružili še Kristi, Pero in Dejan. Dejan je edini imel rezervirano sobo v hotelu. S Tonijem sva bila dogovorjena, da ima v tranzicijski torbi vse nujno, kar potrebuje, za primer, če naju s Hani kdaj ne bo, z 7 mesečnim otrokom pač nikoli ne veš kako bo šlo. Zvečer sem zaspala v solzah, ni bil enostaven dan zame, v dežju s Hani v kombiju mi je bilo naporno, Toni pa je ob osmih zvečer šele dobro začel razmetavat po kombiju in se nama pridružil v posteljo ob enajsti uri ali še kasneje in zbudil Hani.
Zjutraj so nas osrečili sončni žarki in razgledi na pobeljene hribe. Skuhala sem kavo, Pero in Kristi sta si spekla jajčka, nato pa smo med zadnjimi zapustili parkirišče in se odpravili v center na štart. Dobro, da sem Hani nosila v nosilki, ker z vozičkom bi kmalu obtičala v množici ljudi. Toniju sem zaželela srečno pot, dobila sem bežnega lupčka in že ga ni bilo več. Poiskali sva pozicijo za navijanje, Hani je spančkala, jaz pa se z cmokom v grlu poslovila od vseh. Štart je bil zamaknjen za 20 minut, saj je zgolj ena oseba preverjala gps naprave vseh 867 tekmovalcev. Vzdušje je bilo odlično, po odhodu zadnjega tekmovalca je pa v meni nastala praznina in negotovost, "Hani, kaj pa bova zdaj? Kdaj se bomo ponovno videli na tej točki, čez 3, 4, 5, 6 dni?"
Naj na hitro samo predstavim, v kaj smo se podajali. Na 338 km dolgo tekmo (popotovanje, avanturo) po hribih okrog doline Aoste z najvišjo nadmorsko višino 3300 m ter 24.000 pozitivnimi višinskimi metri, po meritvi tekačev bi višincev naj bilo še veliko več. Limit je 150 ur, prvega tekmovalca pa se pričakuje okrog 70 ur (letos je bil rekord, 67:52:15). Midve s Hani sva spremljali Tonija s kombijem in ga pričakali na vseh šestih tranzicijah, kjer je bilo dostopno z avtomobilom in je bila dovoljena pomoč.


1.tranzicija: VALGRISENCHE (1800m)
Ivo mi je predlagal, da se najprej odpeljeve v La Thuile, na njihov 17.km, kjer se lahko prvič vidimo in pomahava Toniju. Glede na to, kakšen raztur mi je Toni pustil v kombiju, sem si najprej vzela par ur, da sem vsaj približno pospravila in se malo bolje znašla v avtu. Hani je spala bolj malo popoldne, največkrat sem njen popoldanski spanec izkoristila za vožnjo od ene do druge točke, da sem vsaj v miru vozila, medtem ko je ona spala. Pospravljala sem pa tudi zelo težko, pozabim lahko na to, da se bo Hani v nedogled sama zabavala v vozičku z žabcem Petrom, žirafo Sophie ali katero drugo igračko. Popoldne sva se tako peljali proti prvi tranziciji v Valgrisenche, na nadmorsko višino 1800m. Cesta je bila kar ozka, glede parkiranja sem pa tudi imela neznansko srečo, saj to je edini tako utesnjen kraj, kjer ni urejenih parkirišč in sem avto pustila skoraj na cesti pred stopniščem ene hiše. Sem povprašala eno ženičko, ali lahko za par ur tukaj pustim avto, nekaj je kimala, razumela pa nič angleško, pa sva bili zmenjeni. :) Pred šesto uro zvečer so začeli prihajti prvi tekmovalci, razen Carlos Sa in Lionel Trivel mi ni bil poznan noben. V lokal na toplo sva šli na kavico in Tonija pričakali šele ob desetih zvečer. Hani sem morala zbuditi iz spanca, jo zadekati v zimsko vrečo in bundo in kapo, saj je bila najbolj mrzla noč v vseh dneh, pa še na tako visoki nadmorski višini smo bli. Toniju sem zmasirala noge s konjsko kremo, Hani je medtem jokala. Naročil mi je, da mu najdem vezice (nisem imela pojma kaj je to) in prinesla sem vse drugo, trakce na ježek ipd., samo potrebnih vezic ne. Ob polnoči, ko sem dojela, da je res mrzla noč, sem Hani dala v lupinico in odpeljali sva se nižje v Aymaville blizu Aoste, kjer je bilo za 7 stopinj več. Sredi noči sem sparkirala na makedamskem parkirišču ob glavni cesti, kjer sva zaspali. In prvič in zadnjič sem se zaklenila v avto. Strah me je postalo šele zjutraj okrog petih, ko se je pripeljal en moped, hodil okrog mopeda, nekaj klical po telefonu in šel proti nama. Nato se je pripeljal en črni mercedez, nato pa še en avto. Meni se je v teh parih sekundah odvil v mislih najhujši možen scenarij, neskončno me je bilo strah. Ta možak z mercedezom je odprl prtljažnik, nekaj vzel ven in prtljažnik zaprl ter šel proti nama. Lulat. Nato pa so se vsi zbasali v en avtu in se odpeljali. Jaz pa obležala s srčnim utripom čez 200 in čakala, da bo končno dan in konec te grozne noči.

2.tranzicija: COGNE (1531m)
Zjutraj po zajtrku sva se odpeljali v Cogne, pričakovala sem spet kakšno ozko vasico, prišla pa v večje mesto z ogromnim parkiriščom. Vreme prekrasno, le malo preveč vetrovno. Najprej sva se sprehodili do tranzicijskega šotora in se razgledali, medtem sem našla prost parking tik ob vhodu v šotor in šla hitro preparkirat avto, da sem čimbližje Toniju, če bo kaj potreboval. Imele sva veliko časa za sprehod in občudovanje Gran Paradisa v ozadju. Toni je prišel ob pol treh popoldne, sledila je preventivna masaža nog s konjsko kremo, Hani pa spet jokala. Ne moreš verjet...skoz neverjetno pridna, razen ko je treba pospravljat kombi, kaj skuhat ali skrbet za Tonija, ni šans, da mamica naredi kaj v miru. :) Toni je odšel po pol urah, prišel pa Kristi. Uspela sem mu samo malo pomasirat razbolela ramena, kaj več pa mi Hanikin jok ni dopuščal in si je Kristi moral sam namazat noge. Spraševala sem se, ali je Toni res tako počasen, ali Kristi tako hiter, da sta še kar skupaj? Toni mi je naročil, da mu grem iskat izgubljeno rokavico kakšne 3 km iz mesta. Uf kako mi je bilo odveč, ampak sem šla in žal je več nisem našla. Popoldne sva se premaknile v Donnas, najprej sva sparkirale na večjem parkirišču, se razgledali in preparkirali tik ob vhodu v tranzicijski prostor.

3.tranzicija: DONNAS (330m)
Donnas je na 330 m nadmorske višine, na 151.km, še ne na polovici njihove poti. Bilo je zelo toplo, tudi noč izredno topla, prvič da se nisva pokrivali z dvema ali tremi odejami. Toni je prišel kmalu po polnoči, pustila sem mu napakirano torbo s stvarmi, ki mi jih je naročil in se je sam zrihtal, saj tokrat nisem želela buditi Hani in jo sredi noči odvleči v hrupno okolje. Zjutraj ob šestih je potrkal na vrata kombija, vrnil torbo in nama dal lupčka ter po triurnem spancu šel naprej na pot. Ena izmed mojih nalog je bila tudi polnjenje ure, naglavne svetilke in rezervne baterije za telefon. Vse sva ob vsakem snidenju zamenjala in je vse baterije skoz imel polne. Sem pa težko dohajala polnjenje v avtu, ker je vožnja bila prekratka, običajno manj kot ena ura med postojankami. V Donnasu sem ostala cel dan in pri njih v hali polnila vse baterije, razen baterija na mojem telefonu je skoz bila max. na 20%, nisem imela časa polnit, zato sem prve dni bila bolj slabo dosegljiva in ažurna s podatki. Prva dna dni sem bila tudi precej obremenjena, časa sem imela sicer dovolj, ampak v kombiju je bil nered, ki ga nikakor nisem mogla urediti, Hani je plezala po celem kombiju, vse je bilo takoj v ustih in nisem je mogla puščat brez nadzora. Ogromno dela pa mi je predstavljala preskrba z mlekom, saj se Hani več noče dojiti odkar je imela štiri zobe (zdaj jih ima že 6) in me neprestano grize. Svoje mleko ji dajem po flaški, ker odkar je spoznala flaško, jo ziza nič ne zanima. Doma črpanje mleka ni težavno ... na poti pa je bilo, umivanje črpalke in flašk, črpanje večkrat na dan v kombiju s pokrčeno glavo, saj je cela površina ena velika postelja, da ima Hani čimveč prostora za plezanje. Zjutraj sem spet jokala Toniju v telefon kako težko sama shajam s Hani, ampak da je zelo pridna in da bo vse ok, samo on naj ostane ok..v Donnas je namreč že prišel z žulji, saj so zadnjih 50 km imeli brutalnih, težek teren. Opoldne smo bili skupaj z ostalimi tremi mušketirji, Dejanom, Perojem in Kristijem. Hani je jedla krompirček od Kristija, jaz pa riž... počutila sem se najbolj sestradano od vseh in grozno, ker tekačem odžiram hrano, a do sedaj razen kruha, pršuta in sira še nič nisem jedla. :) Pero je prijel Hani v naročje, takoj bil oblegan s strani fotografov, jaz pa prvič šla v miru na wc, sicer hodim z njo v naročju, ali če imam srečo, da je v vozičku, v tem primeru je pa to zanjo zelo zabavno in me z zanimanjem opazuje in se mi smeška. :) Pot so nadaljevali skupaj. Midve pa počakali, da je bila naglavna svetilka čisto polna, medtem šli v trgovino in na kavo, potem pa naprej proti Gressoneyu, v območje pod Monte Roso. Pot do tja je bila grozna, Hani je neprestano jokala, ustavljali sva se na vsakih par minut, enkrat jedli, drugič se previli, tretjič se samo cartljali, četrtič je pa koma zaspala še za nadaljno uro, ko sva bili že sparkirani v Gressoneyu tik ob vhodu v tranzicijo spet, bravo mami! :) Na svojo vožnjo in iznajdljivost s kombijem sem od vsega še najbolj ponosna.


4.tranzicija: GRESSONEY (1329m)
Spet na visoki nadmorski višini in je bistveno hladenje kot v Donnasu, noč bo spet hladna. Popoldne sva šli na kratek sprehod in zaželela sem si pico, a ostala zgolj pri pivu, saj še kuhinja ni obratovala, čakala pa nisem do večera. Hani se je spet vsem v lokalu smeškala in vsi so jo ogovarjali. Samo, da se dogaja, pa je vredu, z mamico je včasih dolgočasno, ker imam toliko misli kako poskrbeti za vse, da sem se z njo bolj malo ukvarjala. In potem imela slabo vest, da vse skupaj slabo obvladujem, na pol skrbim za Hani, na pol za Tonija, zase pa itak nimam časa... tuširala se nisem cel teden! :) Ravno, ko sva zaspali, me pokliče Toni, naj grem do nekoga iz organizacije in vprašam za pot od ne vem kje do ne vem kje, ker je očitno obšel eno kontrolno točko in ne ve ali more iti nazaj in ali je sploh tam kontrola!? "Omg..saj se hecaš a ne?", si mislim, kako pa naj to izvedem, Hani spančka v kombiju?! Res dirkam do nekoga, na srečo sem oddaljena zgolj par metrov, a ni mi všeč, da Hani puščam kjerkoli samo niti za sekundo. Spet mi vse dol pade in sem totalno slabe volje, ena ženska se pogovarja s Tonijem neskončno dolgo in itak nič ne rešijo, Toni je pa za brezveze naredil paniko, ker je kontrolna točka za katero je mislil, da jo je obšel, sledila malo naprej. Jaz pa skakala kot kura brez glave do svojega telefona in nazaj k Hani, zunaj je bilo pa tako mrzlo. Na tranzicijo je prišel sicer po planu, ob enajstih zvečer in si zaželel samo, da mu zmasiram noge. Oče nikoli ne bo imel takšnih skrbi z otrokom, kot jih ima mama, to sem sedaj dodobra dojela. Ob štirih zjutraj, ko se je Hani zbudila za mleko, sem jo položila v lupinico, spančkala je naprej, jaz pa peljala na naslednjo tranzicijo, v Valtournenche, kamor sva prispeli zjutraj še v temi in iskala sem tranzicijo kot zmešana, saj je mesto bilo ponoči popolnoma mirno, brez žive duše.

5.tranzicija: VALTOURNENCHE (1526m)
Sparkirala sem najbližje vhodu, tik pod lokom. Zjutraj sva iskali odprt lokal za kavico in jedle riževo kašico v zimskih jaknah, tako je bilo mrzlo jutro. Do naju je prišla ena punca, po imenu Letizia in me ogovorila, da se ne more načuditi, da sva sami v spremstvu in da sva zanjo zmagovalki TORa. :) Odslej smo se večkrat srečevali in je malo animirala Hani, ona se ji pa skoz tako smeškala in vriskala od veselja. Bil je sonček, postajalo je zelo toplo in sem lahko v miru skuhala testenine in juho za Tonija, ni več imel idej kaj bi jedel, običajno sem mu pripravila veliko porcijo namočenih muslijev. Želela sem mu nasproti z vozičkom, pa naju je prezgodaj presenetil, prišel je ob enajstih dopoldne in se zadržal debelo uro. Najprej je šel pod tuš in oskrbet žulje, potem se najedel in napakiral ruksak, zmasirala sem mu noge. S Hani sva ga pospremili dokler je bil asfalt, nato pa smo se poslovili. Premalo je pojedel in od tukaj je šlo z energijo samo še navzdol, na žalost, pa tudi žulji so začeli ovirati pri vsakem koraku, bolela ga je peta. Od tukaj sem mislila v kamp v okolici Aoste, da bi tudi sama prišla končno do tuša in natočila vodo v prazen kanister z vodo za umivanje posode, pa je Toni nekako nakazal, da bi naju tudi v bodoče rad srečeval. Izvir tekoče vode sem našla v koritu ob poti in napolnila kanister, celo umila noge v koritu, tako da take potrebe po kampu več ni bilo.  

6.tranzicija: OLLOMONT (1396m)
Popoldne sva prispeli na zadnjo tranzicijo na poti, v Ollomont, lep kraj, vendar nimaš kaj za početi, kot je rekla Tadeja Krušec, še lokalček je zgolj en pod šotorom in dobiš kavico v plastičnem lončku. Edini kraj, kjer mi je navigacija TomTom zatajila, fizične karte pa nisem imela. Nisem vedela, da morem iskati najprej Valpelino, ki vodi naprej do Ollomonta. Parkrat sem morala povprašati za pot, pa sem naposled le našla najin kraj. Tonija sem pričakovala okrog dveh zjutraj. Popoldne sem si prvič skuhala kosilo, testenine s pestom, v drugem loncu pa pogrevala vodo in Toniju oprala športne gate, ki jih je zmanjkalo in majico ter skušala do večera osušiti na soncu. Malo sva šli na sprehod v nosilki po njihovi trasi in zabijali čas do večera, zgodaj zvečer pa zaspali. Tonijev klic sem spet dobila po osmi uri zvečer, ko je Hani že spala in jo je zbudil (vsak večer je bilo isto), tokrat sicer ne po njegovi krivdi, prej pač ni bilo signala. K nama je pritekel šele malo pred osmo uro zjutraj, težava s peto je vse večja, zaloga z energijo na minimumu. Z njegovim prihodom v Ollomont je pričelo deževati. Napoved je bila, da bo do kakšnih štirih, petih popoldne deževalo in nato prenehalo. Toni mi je sporočil njegov plan. Želel je teči pod 100 ur, kar je to noč bilo izgubljeno, ne bo mu uspelo, zato mu je vseeno za rezultat, v prihod v cilj pa sploh ne dvomi, ostalo mu je zadnjih 50 km do Courmayeurja, kar mu bo vsekakor uspelo. Bi pa rad tukaj naredil večjo pavzo, vnesel 2000 kalorij, ker je čisto energetsko prazen in nima smisla da se vleče 20 ur do cilja, če lahko potem normalno odteče v naprimer 12ih urah. Pa še počakal bo, da preneha deževati, da ne bo v mokroti reskiral še dodatnih žuljev. Spet se mi je sesul svet. Kaj hudiča naj midve s Hani počneva še cel dan tukaj, v dežju, na blatnem parkirišču? Po tušu, oskrbi žuljev in masaži je Toni šel počivat, midve pa na kavo v pokrit šotor. Naročila sem še pečen krompirček in razmišljala kako naprej. Hani je zaspala v kombiju, jaz pa si šla umit zobe in opazila Tonija v šotoru kako leži in gleda na telefon. Najbolj me je presenetil glede zaspanosti, s katero na tekmi sploh ni imel težav. Ob tem pogledu mi je počil film. Če mene kaj vprašaš, bi se mu teh zadnjih 50 km moralo muditi na cilj, predvsem zaradi naju, pa četudi po vseh štirih. On pa na easy, zabijal čas, da preneha deževati (saj vem, prvotno je bilo predvsem jesti, jesti in vnašati kalorije, ampak to bi lahko tudi po poti, vmes verjetno). Ko se je Hani zbudila, sem jo pograbila in šla do Tonija pripravljena na vse, zaradi mene se lahko tudi ločiva. Precej sva se skregala, na srečo ni bilo skoraj nobenega v šotoru, dokler se le ni začel počasi pripravljati za nadaljevanje poti. Meni pa v potokih tekle debele solze, ki mi jih je brisala gospa iz Aoste, s katero sva se srečevali vse od prve tranzicije. Če Hani ne bi bila tako neproblematična, te poti sama verjetno ne bi zmogla in bila sem neskončno ponosna na najino punčko. Gospa je rekla, "like mother, like dauther", jaz pa še bolj v jok. Ampak za dežjem je ponovno posijal sonček...Ollomont smo ob pol petih popoldne zapustili vsi v sončku, Toni po več kot osem urni pavzi, in tudi v mojem srčku je spet sijal sonček.

CILJ COURMAYEUR: (1224m)
Proti večeru sva prispeli v Courmayeur, naša začetna točka, skoraj isto mesto na parkirišču, po več kot štirih dnevih. Hani je kmalu zaspala, jaz pa po Tonijevem klicu napihnila balone in jih obesila po kombiju, saj bo očitno spet prispel sredi noči in zjutraj ne bo časa. Pred četrto uro zjutraj sem preparkirala kombi v center, ponoči to ni bilo težavno, da ne bo Toni imel daleč do avta. Še sredi noči sva ga s Hani čakali v mestu. Boga revica ni vedela za kaj se gre, a z nasmehom ljudem je nakazala, da ji pravzaprav ni hudega. Srček moj, moja zmagovalka!! Prihod v cilj sicer ni bil tako poetičen, nabit s čustvi, kot sem si zamišljala v mislih že doma, da bo. Toni je vprašal "Kako pa čemo it, a greva midve naprej, pa gre on sam v cilj, ali gremo skupaj, ali kako?" Ponovno mi je vse dol padlo.. očitno nisva z odliko opravili spremstva in si midve ne zaslužive priti skozi ciljno črto.  Menda on ni mislil tako, kot je rekel, jaz sem pa tako razumela, kot sem slišala. :) Vzdušje v cilju sredi noči ni enako kot čez dan, ko mrgoli navijačev. Ponovno je bilo treba potočit kako solzico, da smo se naposled lahko objeli in se imeli lepo. Toniju rezultat ne pomeni veliko (114 ur oz.4 dni in 18 ur), je pa zadovoljen, da je prispel v cilj in iz izkušnje se je veliko naučil, veliko pridobil. Če ne bi bilo poškodbe pete, bi pa čas lahko bil bistveno boljši. Je pa zadnjih 50 km pretekel tako kot si je zamislil, v dvanajstih urah, z lahkoto, saj se je na zadnji tranziciji dovolj regeneriral. Zadnji del je tekel boljše ali vsaj enako hitro, kot so tekli prvi tekači absolutno.
Hani naju je zjutraj zgodaj zbudila. Toni me pa že pošiljal na trening. Je rekel, da lahko grem tudi za cel dan, lahko me pelje v Ollomont in odtečem njihovih zadnjih 50km. Nekako mi ni dišalo, da gremo ponovno nazaj v Ollomont. :) Sem bila čisto zadovoljna, da sem v hitrem tempu šla na njihovo zadnjo točko do Rif.Bertone in v klanec izdihala skrbi celega tedna. Noč je bila zelo mrzla, okrog ničle, zato smo se odločili, da naslednji dan pričakamo Peroja in Kristija, nato pa gremo počasi proti domu, ali vsaj spat na nižjo nadmorsko višino. V soboto popoldne, več kot 6 dni od starta, sem šla ponovno do Rif.Bertone, nasproti Peroju in Kristiju. Vsi smo potočili solzico ob snidenju, za njima je bila prava kalvarija, a sedaj sta tako blizu cilja. Skupaj smo šli zadnjih 800 višincev v dolino proti Courmayeurju, kjer sta nas pričakala moja dva sončka Hani in Toni. Vmes smo nazdravili in spili Stezičarja.  Za pot sta potrebovala skoraj 150 ur, kar je tudi limit tekme! 461 tekmovalcev je prišlo v cilj, 401 pa je bilo odstopov. Toni je končal na 87.mestu, Tomaž in Pero pa na 451.in 452.mestu. Vzdušje na cilju je bilo odlično, veliko ljudi, le za Hani kar malo preglasno. Pero in Kristi sta si zaželela pečenega mesa in krompirčka. Družina Vencelj je odšla v trgovino, pripravila večerjo, nato pa se odpravila proti domu, na nočno vožnjo. Hani je spančkala, midva pa izmenično vozila malo naprej od Milana. Zjutraj nam je Toni spekel chapatije in skuhal kavico, pred nami so bile pa zadnje 4 ure vožnje do doma. Hani je potrebovala pavzo vmes, mamica pa to pavzo izkoristila za skok na Nanos.
Tor des Giants ni navadna tekma, ni enostavna tekma, niti se ne šteje v sekundah, minutah ali urah. Šteje se v dnevih in verjetno je bolj malo ljudi, ki v teh dnevih ne potoči kakšne solze. Za večno bo ostal v našem spominu, Toni pa že planira izboljšanje časa...pravi, da je še veliko rezerve! ;) Tako krasnega vremena pa verjetno zlepa ne bo kmalu...
Čestitke vsem tekmovalcem, skoraj nepredstavljiv nam je vaš dosežek in bravo Hani, neverjetno hrabro je prestala to našo avanturo, vmes pa dobila še dva nova zobka. :) <3

dobili sosede: Pero in Kristi na zgornjem parkirišču
navijamo za št 1384
zjutraj posijal sonček, hribi so pobeljeni
pred startom


....in so šli...
vidimo se čez 3,4,5 ali 6 dni?
1.tranzicija: Valgrisenche
tranzicijske torbe vseh tekačev
soba za počitek


2.tranzicija: COGNE
pogled na Gran Paradiso


3.tranzicija: DONNAS

popoldanski počitek

4.tranzicija: GRASSONEY

5.tranzicija: VALTOURNENCHE







6.tranzicija: OLLOMONT
pranje gat in majce ter kuhanje testenin:)



malo na sprehod po proti TORa
sva imeli preveč časa...




oskrba žuljev



popoldansko spanje
krizni sestanek


ruksak še kar težak 4,5 kg
..in po dežju ponovno posijal sonček



Ollomont zapustile po 24ih urah v sončku
lahko noč,  nazaj v Courmayeurju

prihod v mesto...

ob 4:20 prišli v cilj, po 114ih urah


dobro jutro!

oskrba žuljev in masaža
Hanikin kotiček
mamica na trening do Rif.Bertone




...lahko grem še en krog :), pri nas vsi spijo:)



naslednji dan še enkrat do Bertone...po naša junaka


za zaključek pa skok na Nanos. THE END