torek, 25. julij 2017

Vikend v Kranjski Gori

Minuli vikend smo se potepali po Kranjski Gori. Tokrat ne s kombijem, nastanjeni smo bili v apartmaju pri prijateljih. V soboto zjutraj sem tekla v Krnico in se vrnila kot prerojena. Čudovitih 16 km, morda bi lahko tekla malo počasneje, saj sem čutila utrujenost in težke noge cel popoldan. Za naslednji dan sem imela v načrtu povzpeti se na Triglav, pa mi je spet Hani prekrižala načrte, ker na Gorenjskem prespi skoraj cele noči. ;) Prvič se je zbudila šele 5:15, takrat sem pa jaz že zdavnaj želela biti na izhodišču v Krmi. Po razmišljanju se mi pravzaprav niti ni ljubilo iti v nedeljo na Triglav zaradi prevelike gneče, je le glavna sezona, pa še lep vikend. 
Ko sem se vrnila iz Krnice, sva se s Tonijem zamenjala, šel je na Špik, nabirat višince, saj jih na Dolenjskem zlepa ne moremo nabrat toliko. Tour des Giants , 330 km dolga tekma z 24000 višinci, kamor je prijavljen Toni septembra, se vztrajno približuje. Popoldneve smo preživljali skupaj in lahko rečem, da je to bil eden lepših vikendov, celo najlepši, odkar imava Hani. Doma je Toni veliko časa odsoten in sama skrbim za najino princesko, zvečer jo največkrat sama skopam in uspavam. Tukaj smo pa bili skupaj in Toni mi je pomagal pri vseh opravilih. Veliko časa je preživel s Hani, je pa pravzaprav sedaj vedno lažje, saj se že zelo odziva na okolico, se sama igra, po svoje komunicira in tudi joka je manj (minili so krči, prav tako prvi zobki). 
Čeprav včasih kar hrepenim po visokogorju in idili v gorah, sem se za nedeljsko turo naposled raje odločila za raziskovanje bližnje okolice in tekla iz Kranjske Gore proti Planici ter na Ciprnik. Vračala sem se mimo Vitranca in jezera Jasne. Verjetno nikoli več ne grem na Ciprnik iz Jasne, saj je pot iz Planice bistveno lepša, pa še srečala nisem prav nobenga, iz smeri Jasne pa precej pohodnikov. Spust je zaradi strmine in korenin precej tehnično zahteven in meni osebno kar zoprn, sem ga spoznala že meseca decembra, ko sva nazadnje bila v Kranjski Gori , že visoko noseča. Takrat mi je Toni prvič rekel, da sem postala počasna. :) Ja, ta strmina me je res ubila in sem komaj prilezla do Vitranca. Kilometrov ne vem koliko je naneslo, ker mi je zatajila ura, je pa bilo dobrih 1000 višincev. Odsotna sem bila 3 ure in pol, s tem, da sem si vzela čas in namočila noge v mrzlo jezero na koncu. Sem ga pa malo biksala glede poti že iz Planice, saj sem bila prepričana, da vodi pot na Ciprnik kakšen kilometer naprej po dolini Tamar. Pa sem kaj kmalu ugotovila, da nekaj ni vredu s potjo, pogledala zemljevid in se obrnila nazaj proti Domu Planica, od koder vodi lepa markirana lovska pot.
V dolini sem bila  konkretno kuhana, sonce je ob enajsti uri že neusmiljeno žgalo. Doma me je čakalo kosilo, nato počitek in skupni popoldanski sprehod po centru, preden je prišlo poslabšanje vremena in dež.
...vsega lepega je prehitro konec... v ponedeljek zjutraj smo se vrnili na Dolenjsko, na poti domov sem preko Spletna TV gledala prenos teniškega dvoboja bratca Marinoja z indijskim sotekmovalcem in Marino je zmagal, ter se s tem uvrstil v polfinale na Olimpijskih igrah gluhih v Turčiji, v Samsunu. Vsakič, ko gledam posnetek zaključka tekme in njegovega odziva, jokam in obenem se neskončno veselim njegovega dosežka. Jutri pa držim pesti za polfinalno tekmo. GO Marino!!

jezero Jasna, jutro
Krnica
Planica
Ciprnik 1745 m
razgled na Planico iz Ciprnika

osvežitev v jezeru Jasna
popoldanski sprehod po Kranjski Gori

ponedeljek, 17. julij 2017

Velika Planina

Za podaljšan vikend nas je obiskala babi iz Radencev in ker ima dopust, sem jo želela peljat na vsaj dvodnevni izlet. Želela sem v Bohinj, a so kampi v tem trenutku zelo zasedeni in ne maram preveč gužve. Ker je babi bolj take sorte, da je najraje doma, smo na koncu pristali na enodnevnem izletu. Sicer je pa tudi meni čisto pasalo tako, moja mama se je ukvarjala s Hani, midva s Tonijem pa sva vsak dan hodila skupaj tečt. <3 
V soboto pozno popoldne se Toni spomni, da bi končno lahko uresničil svojo dolgoletno idejo - tečt od doma na Snežnik (Snežnik je edini večji hrib, ki ga ob jasnem dnevu vidiva skozi najino okno doma). V območje medvedov se nikoli in nikdar ne bo podajal sam, zato bo šel šele, ko bo šel kdo z njim. Poklical je Peter Vujevič -Pero, da je blizu z motorjem in nima posebnih planov in da je za akcijo. Res je prišel zvečer do nas, delali smo plane ob Stezičarju pozno v noč, kako bi naj potekal jutrišnji dan. Preveč je bilo enih dvomov glede poti in logistike, preveč vožnje za nas in zjutraj je Toni sporočil, da gre raje na Grintovec in, da mu naj Peroja dostavim okrog desete ure v Dolsko. Snežnik nas bo še počakal... že itak čaka nekaj let! :)
Toni je startal okrog sedmih zjutraj, mi smo pa imeli na easy jutro in peljali Peroja v Dolsko, kot je bilo naročeno. Medtem smo se še najavili k sodelavki Urši na kavico in ji vrnila sposojeno zibelko, ki jo je Hani že davno prerasla. Po dobrih 30 km in več kot 1000 višincev po poti čez Obolno in Janče, se mu je v Ihanu pridružil Pero. Punce smo pa šle po svoje. Čeprav ni bil najbolj obetaven dan za v hribe, smo vseeno skočile z nihalko in sedežnico na Veliko Planino. Prvič in verjetno zadnjič sem šla z gondolo gor, ampak ok... bilo je super, čeprav bolj kratek sprehod po planini zaradi vetra. Velika planina je moj prvi večji hrib, peljal me je Simon 1.1.2011 in takrat se je rodila moja ljubezen do hribov. Obujala sem pa spomine še na en dogodek iz Velike Planine: svojo dekliščino izpred dveh let. V dolino smo se vrnile že po dobrih dveh urah in Hani je ves čas prespala v nosilki. 
Zapeljale smo se v Kamniško Bistrico in preživele popoldan z Matejo in Brino (še Brane se je pridružil tekačema v Stahovici), pozno popoldne pa se sprehodile do presenetljivo globoke soteske Predaselj. Sploh nisem vedela, da je tukaj tako lepo! Pripravile smo večerjo: pečen mlad krompirček, perutničke ter paradižnik iz vrta za naše lačne tekače. :) 
Toniju je uspel podvig od doma na Grintovec v manj kot desetih urah, pretekel je 82km in 3300 višincev. Preživeli smo lep dan. Pero je seveda bil utrujen in prespal še eno noč pri nas, zjutraj pa mi delal družbo na treningu po domačih stezicah, dobrih 10 km. Očitno prejšnji dan ni dal vse od sebe, saj me je konkretno teral v klanec. :) Hvala za družbo, hvala babi za lep podaljšan vikend in vso pomoč! <3











torek, 11. julij 2017

Prve mini počitnice s Hani

Velikokrat sem že želela napisati blog, odkar se je v naše življenje pridružila Hani, pa nekako nikoli nisem našla, ne bom rekla, da časa, bolj volje. Blog želim ohraniti v istem kontekstu, kot je bil do sedaj, o naših potovanjih in preživljanje časa v naravi ter športnih podvigih, in nikakor ne kot mamin blog s temami o porodu, opremi in razvoju dojenčka. Tri mesece po porodu sem se počasi začela vračati k teku (četrti mesec bolj redno), na sprehode sem pa hodila do predzadnjega dne pred porodom in od drugega tedna po porodu, tako da trenutno se fizično že kar dobro počutim in že nekaj časa tli v meni želja po kakšnem visokogorskem hribu, da nahranim svojo dušo. Toni ima več dni na teden redno delo, kar nam trenutno onemogoča daljši dopust, na žalost, ali pa na srečo, saj sicer verjetno sploh ne bi imela obstanka doma in bi bili skoz na poti. :) Ko bom enkrat nazaj v službi, bom še kako hrepela po sedajšnji svobodi, to zagotovo. S Hani sem za njeno drugo mini svečko sama potovala v Radence, k babici na obisk za cel teden. Seveda sem bila napeta kot struna, ker ob njenem joku se težko skoncentriram na kako drugo stvar in nisem mogla vedeti kako bo prestala dvourno vožnjo, ampak je bilo super .. brez postanka, prespala skoraj vso pot. Pri štirih mesecih sva se sami peljali iz Krka, iz Malinske domov. Na morju sva bili že petkrat, a za največ tri dni. Sedaj, v višku sezone, me pa morje čisto nič ne mami. Sovražim gnečo na cesti, na plaži, vsepovsod... Tako da v naslednjem mesecu ali dveh samo na sever in blizu hribov! ;)

Toni je v petek pozno v noč še preurejal kombi. Zaradi dodatnega člana družine moramo imeti v kombiju tudi en zadnji sedež, kar nam sicer zelo zmanjša površino za prtljago in posteljo. Pridružila se nam je tudi Zara. Ob polnoči naju je Toni poklical na otvoritev kombija, ker še nisva spali. Čez celo površino kombija je zasnoval posteljo, pod njo pa prostor za prtljago, hladilnik, iz zadnje strani kombija pa je kuhinja, kot je bila prej. Ko je postelja postavljena, težko prideš do prtljage odspodaj, kar je minus in zgolj začasna rešitev, ampak trenutno mi je prioriteta, da dobro spimo in da ima Hani dovolj prostora. Prvi mini dopustek sem sicer planirala tako, da bomo nastanjeni v kampu v okolici Bovca ali Kobarida, vsak dan bomo šli na kak izlet na manjši hrib (do sedaj sva s Hani šli le še na Gradišče in Pristavo). Pa je načrte prekrižal vročinski val, 34 stopinj okrog Tolmina. Tako smo plane sproti spreminjali, ampak to pri nas ni nič novega. Prvi dan smo kampirali v Šobcu pri Bledu, da bo tudi Zara prišla na svoj račun in se lahko kopala v urejenem kopališču v kampu. Voda ima sicer 20 stopinj, tudi sama sem dvakrat šla v vodo, ampak komaj!! Je pa v tako vročem dnevu prav osvežilno. Nad Šobcem smo bili vsi navdušeni, imajo lepe urejene sanitarije, ogromno prostora, veliko sence, luštno se je malo sprehodit ob Savi Dolinki, edini minus so kar zasoljene cene - 42 eur smo plačali za eno noč. Popoldne nas je obiskala Tinči, moja Himalajska prijateljica. <3 Morala je plačati 4 eur za vstop v kamp oz. kopališče. Hani smo zvečer skopali v prenosni banjici Stokke (hvala Sabini za izposojo lupinice, soparnika za pripravo hrane, banjice, blazine za dojenje... skratka en kup uporabnih stvari, za katere bi odštela na stotine evrov).

Toni je naslednje jutro krenil iz kampa peš proti Trenti, kjer smo bili dogovorjeni, da se čez kakšnih sedem ur dobimo. Šel je po cesti čez Pokljuko do Rudnega polja - Vodnikov dom - Dolič - v Trento. Punce smo še malo hengale v kampu do poldneva, nato pa šle naprej. Že v Jesenicah sem morala ustaviti, saj je Hani neustavljivo jokala. Ok...lačna je. Peljemo se naprej, nič bolje... vreščanje na polno. Zara je ni mogla pomiriti. Se drugič ustavimo pri Hotelu Špik v Gozd Martuljku, malo se carljamo v senci. Končno zaspi, a mi je Toni pustil prazen tank in medtem ko tankam v Kranjski gori, se spet zbudi in vrešči... res je prevroče, smo sredi dneva, a vožnjo čez Vršič še moramo zdržati, pa smo v senčki in na hladnem ob Soči. Nekako ponovno zaspi, že se Zara oglasi, da ji je slabo in bo verjetno bruhala, če lahko ustavim. Omg, a je lahko še kaj? Sem si mislila, kako raje bi pohajkovala in švicala po Julijcih, kot tukaj v tem razgretem avtu, ob povečanem prometu in teh neskončnih serpentinah, ki jih lažje premagujem peš ali s kolesom. Po kakšnih treh postankih vmes, nekako prilezemo do Vršiča in tudi dol. Sparkiramo malo naprej od kampa, pri prijateljih, pogrnemo dekco, in začne se čista uživancija. Tukaj, ob Soči, pri Joži in Janezu je najlepše, raj na zamlji! <3 Hani ne zdrži na hrbtu niti minuto, cele dneve preživlja na trebuščku in opazuje svet okrog ter grizlja žirafo Sophie. Kmalu v vozičku zaspi, jaz si živce mirim z mrzlim pivom, Toni tudi, a za kazen, ker je imel tako lepo turo, more še pripravit kosilo. ;) Toni naslednji dan ne bo treniral, zato predlaga, da grem jaz iz Lepene na Krn, počakajo me pa v Drežnici. Mi pa tokrat Hani prekriža načrte, saj prespi celo noč, do pol sedmih zjutraj in zaspi naprej do pol devetih. Pri zajtrku začne na polno pripekat sonce in mene kar mine v tej vročini in tako pozno štartat... pa še 4-5 ur me ne bi bilo nazaj. Predlagam, da grem končno na Svinjak, ki si ga pravtako želim že nekaj let, odkar sem ga prvič zagledala iz Bovca. Tri ure je markirana pot za gor in 1200 višincev, to bo pa ja šlo. Prvič po porodu sem se srečala z višinci, pol poti je šlo super, potem pa so noge že bile težke in sem se večkrat ustavila in malo zadihala. Pot se kar vleče, strmina pa se tudi samo še stopnjuje. V 98-ih minutah sem prisopihala na vrh, bila poplačana s prekrasnim razgledom in po kratki pavzi sem že odvihrala nazaj. Pri spustu sem orng nabila noge in kasirala s konkretnim muskelfibrom v naslednjih dneh. Potrebovala sem tričetrt ure iz vrha. Hani še lačna ni bila, pa sem že bila nazaj, super turo sem si izbrala. :) Peljali smo se proti Kobaridu in Podbeli, v kamp Nadiža. Zari ni bilo tako všeč glede kopanja, ker je voda še bolj mrzla kot v Šobcu, sicer je pa kamp krasen, malo dlje smo edino hodili do wc-ja. Toni se je takoj znašel glede vode in nam namontiral na drevo kanister z vodo, da smo jo imeli pri roki. Bili smo v senčki, kar je v teh vročih dnevih najvažnješe. Ob večerih smo ponavadi kartali remi ali igrali Naseljenci otoka Catan. Naslednje jutro je Toni opravil trening na Kobariški Stol, slabe 4 ure, v kampu pa nas je že ujela nevihta. Kar dobro mi je uspelo namontirat cerado za streho, da smo vsaj bile na suhem. Za popoldne je bila slaba vremenska napoved za ta konec, zato smo se odpravili proti domu, sicer bi še eno noč prespali.
Mama mi je rekla: "Boga Hani, že more v kombiju spat." :) Ampak jaz mislim, da ji je bilo zelo všeč.. sicer tudi doma zelo lepo spi, zbudi se enkrat ponoči, na tem prvem preizkusnem mini potovanju pa je prespala noč tudi brez zbujanja. Vesela sem za to izkušnjo, tudi s petmesečno punčko lahko greš na lepe izlete, če si le želiš! <3 Komaj čakam, da spet naložimo kombi in gremo v neznano ... 


kamp Šobec
Šobec, v ozadju najvišnji vrh Karavank - STOL
.. umit se .. :)
... in spat! ;)
Trenta
ob Soči
ata tekel 7 ur in še kuhat more ;)
drugače je povsod čez 30 stopinj! ;)
Svinjak, 1653m
razgled na Bovec in Kanin <3
srečanje s to lepotičko
kamp Nadiža, Podbela


mrzla Nadiža
zasilna streha zaradi rahlega dežja
še zadnje kosilo pred odhodom domov :(

petek, 13. januar 2017

Začetek leta 2017

SILVESTROVANJE V PLANINSKEM DOMU PRI KRNSKEM JEZERU (1385 m)

Zadnje dneve decembra sem imela rahle pomisleke o svojem početju, a glede na to, da sem vsakodnevno brez kakršnih koli težav prehodila 1-2 uri hitre hoje, največkrat na domače Gradišče in/ali Pristavo, sva se s Tonijem odločila, da greva iz Lepene do Koče na Krnskem jezeru ter tam pričakava leto 2017 v družbi prijateljev. Res, da je zadnja stvar, ki bi si jo želela s helikopterjev v porodnišnico iz hribov, ampak kljub že visoki nosečnosti (35. teden), ni bilo nobenih znakov, da bi mala punčka že želela spoznati ta svet. Markirano pot 2 uri in 20 min iz parkirišča v Lepeni smo z Lauro in Robijem premagali v uri in 40 minut, sicer brez postanka, a tudi hiteli nismo. Ves čas sem poslušala svoje telo, da sem hodila v sproščenem tempu in brez naprezanja. Če vsak dan doma zmorem 400 višicev do Pristave, jih bom pa tudi teh 700 do koče. ;) In res je šlo z lahkoto. V zadnjih 19-ih letih menda letos prvič ni nič snega na celotni poti do koče. Toni je pot izkoristil za trening in šel dvakrat gor in dol, da je tako prenesel še moj nahrbtnik. Ob enih popoldne smo že zelo dobro razpoloženi počivali v jedilnici koče, Robi in Laura ob zasluženem pivu, jaz ob gratis čaju - "bomo pa ja za nosečnico dobro poskrbeli" :) Vsa čast prostovoljcem, ki so kljub težavam izpeljali silvestrski večer maksimalno uspešno! S Tonijem sva plesala, igrali smo pantomimo v dveh skupinah, večerjali in se zabavali. Malo pred polnočjo je večji del skupine šel do jezera odštevat sekunde do novega leta, midva z Robijem in Lauro pa smo se greli in nazdravili v koči. Bila sem zelo utrujena, od sedenja, od dolgega dneva, od vsega, zato sem kmalu po polnoči šla počivat v sobo, čeprav nisem bila zaspana. Punčka je cel večer zganjala akrobacije v trebuščku in verjetno je bila tudi ona že konkretno utrujena. Toni se mi je pridružil, stiskala sva se celo noč. Naslednji dan so Kristi, Miha in Joli mahnili na Krn z božanskimi razgledi, ostali pa se z avtom (razen Tonija, ki je spet izkoristil dan za trening in tekel) zapeljali do Vršiča in peš na Slemenovo Špico. Prekrasen dan, prekrasen začetek novega leta! Hvala prijatelji moji za družbo!


Slemenova špica, 1.1. 2017
jaz, Toni, Robi in Laura pa se grejemo v koči ;)


3. NOVOLETNI KNAP TRAIL, TRBOVLJE

Z novim letom 2017 sem v svojem življenju obrnila prav poseben list, popolnoma nepopisan, popolnoma drugačen. Po treh dneh dopusta, se mi je v petek 6.1. pričel porodniški dopust. V soboto  sem spremljala Tonija na Knap trailu, že tradicionalnem. Letos so najdaljšo traso - forhajersko, podaljšali na 64 km, premagati pa je bilo treba 3300 pozitivnih višinskih metrov. Napovedovali so polarni mraz in res je zjutraj ob 5:40, ko smo se vsedli v avto, števec kazal -13 stopinj. Vozil je Tonijev oče, sem pa zjutraj razmišljala, da bi skoraj lažje sama vozila, saj težko prenašam ovinkasto cesto čez Bogenšperk. V zadnjih dnevih čutim več utrujenosti, včasih me boli hrbet in čutim utesnjeno dihanje ob daljšem sedenju. Upala sem, da ne bo za naju z malo princesko dan prenaporen. 
Po startu ob sedmi uri smo se zapeljali na njihovo prvo postojanko, na 10-em km, VRHE (planinska koča je bila zaprta, zato smo bili malo v dvomih, a smo sploh na pravem mestu). Na srečo sem imela track in mapo, tako da sem vedela, da smo na pravi poti. Kmalu zagledam Ivija, 6 minut za njim pa Tonija in Nina Fijačka. Toni mi naroči, naj nekako izoliram bidon, saj mu je zmrznila voda. Odbrzi naprej proti Čemšeniški planini, mi pa na naslednje mesto, nekje na 25-em km pod Sveto Planino. Grejemo se v avtomobilu, zunaj je še vedno -8 stopinj. Časa imamo veliko. Najprej zagledam eno punco in fanta iz krajše proge (očitno vodi punca absolutno), nato pa Marijo Trontelj, Petra Macuha in še tri v tej skupini. Zmedena sem, in ni mi čisto jasno kaj se dogaja, ampak nekaj ni prav... pa nismo menda Ivija in Tonija zamudili, saj smo že dolgo časa tukaj na tem mestu? Takoj pokličem Tonija, ki je odlično razpoložen, sploh se ne pritožuje nad mrazom, le kapo bo moral zamenjati, ker je čisto zledenela. Takoj mu je jasno, kje je peterica zgrešila in si za kakšnih 7 km skrajšala pot (niso šli na Čemšeniško planino). Žal mi je bilo, da se jim je to zgodilo, sploh Marija je z veliko prednostjo vodila v ženski kategoriji. Zagledam tudi Ivija, 13 minut za njim pa Tonija. Tast se po mojem malo čudi, da Toni že kar precej zaostaja za prvim, a mu povem, da je to čisto pričakovano, da to še nič ne pomeni. :) Naslednjič se vidimo v Trbovlju pri tovarni Iskra, kjer si zaželi le wc papirja. Tukaj se kar preveč zaklepetam s Klavdijo, Klaro Bajec in Bogojem in med vožnjo do Koče na Kalu me malo stisne panika, da bom na naslednji okrepčevalnici zamudila Tonija. Sicer ima vse potrebno s seboj, dovolj napitkov, tudi gelov. . Zgodilo se je tako, da sem na Kalu, po osmih minutah v avtu zagledala Tonija, zamudila pa Ivija in tako nisem mogla sporočiti zaostanka. Počuti se še vedno odlično, zebe ga ne, geli so sicer čisto trdi, a tudi ta problem sproti rešuje, da ga zatlači pod telefon in ob kožo, da se vsaj malo ogreje. Naslednjič se bomo videli šele na cilju. Mi smo se iz Kala po "strašnih" ovinkih čez Čeče zapeljali do Trbovlja, s tastom sva šla na obisk k njihovim prijateljem. Tonija sem pričakovala med 14-15 uro, zato se nič ni mudilo. A 10 minut pred drugo uro me pokliče, predvidevala sem, da iz vrha Mrzlice, kjer brzi proti cilju, a on me je spraševal, kje je pivo!? "Kako to misliš, kje je pivo, pa ja, da nisi že v cilju?" "Ja, sem ja!" in se reži. :) O moj bog, zamudila sva ga v cilju!! Grozno, pa tako sem si želela, da ga pričakava v cilju, a očitno je v zadnjem delu proge brzel kot zmešan, sploh ko sta se tik pod vrhom Mrzlice srečala z Ivijem (na žalost je Ivi na tem mestu zalutal zaradi napačno prestavljenih trakcev in menda izgubil vsaj 5 minut). Spust sta imela na nož .. na vse, kolikor noge dajo, vseh 7 km iz vrha Mrzlice pa do cilja! Toniju je ratalo prednost obdržati, vendar za zgolj 16 sekund, Ivi se ni in ni vdal! Bravo obema, odlična sta! Lepo je bilo srečati tekaške prijatelje, z njimi poklepetati ter se okrepčati v gostišču Brin, kjer so res prijazni, jota in jabolčni zavitki so pa tudi bili božansko dobri! Čestitke vsem tekmovalcem, ki so tako pogumno in z nasmehom borbali v res izjemno nizkih temperaturah! Bravo!







NOSEČNIŠKO FOTOGRAFIRANJE

Naslednji dan, v nedeljo, sva bila dogovorjena s Tino Robba za "nosečniško fotografiranje". Želela sem si lepih slikic s trebuščkom, za spomin na to prelepo obdobje in na srečo je Toni brez pomisleka ustregel moji želji. Ustvarila sem si nemalo skrbi, zaradi mraza in oblačil... kaj neki bom oblekla če bo tako mrzlo, pa še za  nedeljo je napovedano oblačno vreme. Toni je preštudiral vreme in sklenil, da moremo proti Primorski, kjer bo lahko celo kakšna stopinja nad ničlo in kjer se je kazala jasnina, drugod po Sloveniji je bilo vsaj -6 stopinj in oblačno. Moja želja je bila Gorenjska in razgledi na hribe, ampak nimaš kaj... predala sem se dogodkom in Tini, s katero smo se takoj dobro ujeli. Najprej sem doma na stopnišču pozabila veliko vrečko oblačil za fotografiranje, kar mi je kliknilo, ko sva že bila v Ljubljani. Toni se je samo nasmejal in brez pritoževanja zapeljal na izvozu za Bizovik in obrnil nazaj proti Dolenjski, Tini pa tudi ni bilo težko počakati dodatnih 40 minut, da greva nazaj domov po stvari. Omg...a sem lahko še bolj raztrešena? :)
Po poti smo si imeli tako veliko za povedat, tudi Tina je strastna trail tekačica in ljubiteljica narave ter hribov. Vzdušje je bilo res sproščeno in pripeljalo nas je do Socerba, čeprav smo bili brez konkretnega cilja, idej pa je bilo veliko. Skratka iskali smo sonce in čimvišje temperature in jih glede na razmere tudi našli. :) V začetku sva bila kar malo nerodna in nesproščena, načeloma nisva ravno fotogenična in ne pozirava rada. Tina je z sproščenostjo in profesionalnostjo razbila napetost in vse je zlaufalo samo od sebe. Bilo je prav super. Hvala Tini za njen čas in prelepe fotografije, kolikor nama jih je do sedaj pokazala - se že veselim celotnega albuma. <3


behind the scene :)







Prvi vikend januarja 2017 se je končal perfektno ... sicer sem bila konkretno utrujena od vseh dogodkov, vendar še toliko pri moči, da sem spekla slastno lazanjo in preživela družaben večer - obiskala sta naju Roko in njegova Katija iz Dalmacije, iz Omiša. Oktoberski dnevi na Dalmacija Ultra trailu, katerega eden izmed organizatorjev je bil tudi Roko, nama bodo obema s Tonijem za večno ostali v nepozabnem spominu. Za naju so poskrbeli kot za kralja in kraljico, v hotelu Damiani *****. Roko in Katija sta pri nama prespala dve noči, medtem si ogledala center naše prestolnice, Toni pa je poskrbel, da sta se tudi malo rekreirala... od jutranjega teka na Gradišče, do večernega spininga. :) Bilo je res lepo in že se veselim ponovnega snidenja pri njih v prekrasni Dalmaciji. V mesecu decembru sta se poročila in želim jima srečen in trden zakon, poln ljubezni in spoštovanja!

Roko in Toni na jutranjem teku