ponedeljek, 3. november 2014

Sončni vzhod: Križ - STENAR (2501 m)

V petek zjutraj, na prost dan, smo bili dogovorjeni, da se odpravimo na sončni vzhod na Triglav. Najprej je odpovedal eden, nato drug in potem še tretji, tako da sva ostala sama s Kristijem. Bolj pozno sem se odpravila od doma in šele ob 2:55 zjutraj sva štartala iz izhodišča. Zadnji trenutek sem si dokončno premislila in zapeljala v dolino Vrata, namesto v Krmo. Mikalo me je nekaj novega, pot na Stenar, kjer še nisem bila. Kristija je verjetno malo skrbelo, saj tudi on ni poznal poti in noč ni ravno primerna za raziskovanje po visokogorju. Podnevi zgledajo stvari popolnoma drugačne, vsaj vidiš kje hodiš. Brala sem komentarje, da je pot na Stenar čez Sovatno slabo markirana. Midva z markacijami nisva imela težav, sva pa izbrala pot čez Bivak 4 in Križ. Noč je bila jasna, nebo zvezdnato. Vsake toliko sva se ustavila, ugasnila naglavne lučke in občudovala zvezdice. Obožujem hojo ponoči, edini minus je, da ne veš kje hodiš, ne vidiš okolice. Je pa nepopisno lep občutek, ko se naenkrat začne daniti, ko vidiš krasne rumeno rdeče barve na obzorju in se ti pokaže narava...obdajajo te vrhovi...ne vem kako drugače naj opišem svoje stanje, kot da se mi je mešalo od veselja, srček je bil poln evforije in zadovoljstva. :) Če bi šla čez Sovatno na Stenar ali če bi se manj ustavljala, bi sončni vzhod pričakala na vrhu Stenarja, tako sva pa obtičala na Križu, ko se je začelo daniti. Stena Stenarja nama je zastirala pogled na sončni vzhod. :( Ampak nisem se preveč obremenjevala, kljub vsemu se je naredil prekrasen dan in jutro je bilo čudovito. Na vrhu Triglava se je pa zbirala kapa oblakov, tako da nama res ni bilo žal, da nisva šla na Triglav, saj bi se znašla v megli za dobro uro, preden se je zjasnilo. Stenar ponuja res fascinanten razgled na naš najvišji vrh in njegovo severno steno. Za moje pojme je včasih lepše opazovati iz daljave eno prekrasno goro, kot pa stati na njej sami. Lep razgled je tudi na številne sosednje vrhove: Dolkovo Špico, Škrlatico, Razor, Cmir, Bovški Gamsovec, Pihavec...

Ob sedmih zjutraj, ko bi sicer šele nastopila z službo, zjutraj verjetno gledala nekatere nezadovoljne obraze ter čutila stiske nekaterih naših bolnikov zaradi hudih bolezni, ki jih doživljajo, sem bila tukaj in zdaj, obdana z najlepšimi razgledi, v popolni tišini, brez ljudi daleč naokrog. Kristi je pravi entuziast za sončne vzhode in uživa v hribih. Zato je bil super družba in ostalim, ki niso šli z nama, je lahko žal! ;) Nekaj je bilo snega, bistveno več kot sem ga pričakovala, a ni bilo nevarnosti in nisva potrebovala derez, sva pa jih za vsak slučaj imela s seboj. Varnost je vedno na prvem mestu. Glede varnosti je obvezna oprema tudi zemljevid (sploh po neznanem terenu), imela sem pa tudi tri pare rezervnih baterij za naglavno svetilko. In to sploh ni bilo neumno, saj so mi vse polnilne baterije odpovedale in sem dejansko morala odpreti še tretji paket - navadnih baterij. Napovedan je bil zmeren veter in občasno me je precej zazeblo. Sem pa ponoči hodila samo v dolgi majčki, je bil povečini kar konkreten vzpon in je hitro postalo toplo. Skupno sva prehodila 2000 + višinskih metrov, si vzela res veliko pavz za občudovanje okolice in številnih gamsov ter kozorogov, zato sva za celotno pot potrebovala 9 ur. Pri sestopu iz Stenarja sva poiskala zavetrje v travici, si privoščila malico in pirček. Ura še ni bila 8 zjutraj. :) Ker je bil še cel dan pred nama, sva obiskala še Bovški Gamsovec in šla čez Luknjo nazaj v dolino Vrata. Pri slapu Peričnik sva se udobno namestila na sončku, odprla pivo in tako je bilo prijetno, da sva oba zaspala za slabo urco. Temu se pa reče martinčkanje na sončku! :)

Toni si je zadnji trenutek premislil in ni šel z nama, zaradi ene manjše poškodbe mečne mišice. Raje si je privoščil več počitka, da se poškodba dokončno sanira. Ob treh popoldan sem prišla domov, čakalo me je kosilo in razvajanje. <3 Ker mi je manjkala cela noč, sem zvečer zelo zgodaj zaspala. Sobotni dan sva preživela doma. Redkokdaj sva doma in prav lepo je bilo preživeti na easy dan. Sem pa popoldan opravila intervalnih 10×1 km. Prvič sem se takšnega treninga lotila sama in po treningu bila zelo zadovoljna, da mi je uspelo in to nad pričakovanji. Doma me je spet čakalo kosilo in že pospravljeno stanovanje... <3 Nedelja je bila pa delovna. Od jutra do večera v službi. Po tako lepi izkušnji in prijetno izkoriščenem prostem dnevu je pa vsekakor lažje delati in živeti v nekakšni rutini vsakdana. 

Prekrasno doživetje in res super truper razgledna tura, priporočam!

levo Stenar, desno Triglav, iz Križa

Kriški podi in spodnje Kriško jezero
Stenar 

Razor, osvetljen s prvimi sončnimi žarki

Triglav in njegova severna stena
proti Bovškemu Gamsovcu

kozorogi pod Pihavcem, na poti do Luknje



sreda, 15. oktober 2014

Valamar trail 2014


Prejšnjo soboto je v Rabcu potekal lep tekaški dogodek - Istra 100 milj je dobila mlajšega bratca - Valamar 73, 53, 21 in 13. Kar se mene tiče, ni bilo nobene dileme izbrati dolžino teka, brez pomišljanja sem se prijavila na najdaljšo razdaljo, 73 km. Teden je spet bil naporen v službi, pa tudi pretekli vikendi niso ravno bili izkoriščeni za namen počitka. Dva tedna prej smo tekli na Učka trail-u, prejšnjo soboto sva pa sklenila kar dolg in prelep tekaški krog iz Savice, čez Komno na Krn ter čez planino Razor in Vogel nazaj do Savice - 55 km, 3300 višinskih metrov. 
V petek 3.10. sva direktno po moji službi šla proti Rabcu. Vožnja je bila malo daljša, zaradi cestnih del pri Uncu. Zvečer sva dvignila štartne številke in malo poklepetala, srečala sva kar nekaj poznanih ljudi. Ko sva se vrnila v kombi, par sto metrov od prizorišča pri hotelskem resortu Valamar, sem na hitro na kup pripravila nahrbtnik in obleke za naslednji dan. Kuhanja večerje se je lotil Toni, jaz pa hop v horizontalo, mešalo se mi je od glavobola, preveč vsega se je nabralo čez dan. Tableta je zgleda kmalu zagrabila, sploh, ko sta se nama pridružila Tadeja in Ivo, in smo spili en "pre race beer", sem bila že skoraj ok. ;)
Noč je bila prekratka, a spala sem kot ubita. Hitro napoči čas, ko je traba vstat, ni kaj. Sledi jutranja rutina pred tekom - oblačenje (vmes že prvi skok za grmovje), kuhanje kavice, priprava napitka v bidon, še drugič skok za grmovje, iskanje stvari za Tonija (enkrat išče ključe, nato ne najde telefona, itn;)), hitenje na štartni prostor... Tam je bila zbrana že vsa druščina, nekateri so šli na krajše razdalje, nekateri na daljše, nekateri so bili pa tokrat prisotni kot volunterji. Res lepo je bilo videti po dolgem času moje prijatelje. Odkar živim na Dolenjskem, se žal z nekaterimi čisto premalo vidimo. 

Ob osmi uri se je začelo odštevanje in stekli smo na pot. Kar dolgo pot, 73 km. Razmišljala sem, da me najmanj devet ur ne bo nazaj. Razmišljala sem tudi, a mi je bilo treba na ta tek? Telo me namreč nagovarja k počitku, k branju knjigice, za katero ni časa med tednom, k brezdelju, ki si ga tako redko privoščim. 
Prečudovit sončen dan smo imeli, takšnih je bilo malo to leto. Že jutro je bilo prijetno toplo, čez dan pa kar malo prevroče za tek. Zjutraj sem se počutila še čisto polomljeno, a na srečo kmalu ujela lep tekaški ritem, brez da bi se kakorkoli matrala. Med tednom ne tečem veliko in sem bila fizično spočita. V Labinu, v prvih kilometrih sem zagledala najhitrejšo od punc, Jeleno. To me je precej presenetilo. Tekla sem za njo in ocenila, da lahko držim njen tempo. Kmalu so se pa pojavile neke jezne psihične borbe v mojih mislih. Vem, da so šle samo na račun pomanjkanja časa in preobremenjenosti. Nekaj kilometrov je šlo po isti trasi, kot lanskoletna Istra 100km/milj - proti Koromačnem. Skušala sem uživati v že poznani trasi. A vzpon na Gora Glušići me je spet prizemljil. Res težek vzpon zaradi otežkočene hoje - kot neko melišče z večjimi kamni, pa precej strmo se je vzpenjala pot. Ta del sva tekla/ hodila skupaj s Tonijem Lekšetom. Rekel je, da imava zelo dober tempo in me sigurno nobena ne bo na tem delu dohitela. Sama nisem imela občutka, kako hitro greva. Dolgo časa nobenega nisva dohitela, noben ni naju. Od Skitače na 32-em do Bartići na 51-em km sem mislila bolj ali manj samo na to, da bi raje ležala nekje na obali v Rabcu, poslušala valovanje morja, z mrzlim pirom ob sebi in prebirala knjigo Ultrablues. Naposled sem se le sprijaznila, da bo treba še pač malo tečt do tovrstnega ugodja in se še malo pomatrat. Se mi je pa nato čisto spontano odprlo, sploh ko smo drugič prišli v Labin (58 km) oz. par kilometrov prej. Labin se mi je prikazal čisto iznenada, ko ga še najmanj nisem pričakovala. Ta del je bil precej tekaški, res pa je,  da si moral paziti na vsak korak zaradi skalnatega terena. Višincev je bilo skupno okrog 2500, najvišja nadmorska višina terena je bila pa 500 metrov nad morjem, torej vzponi niso bili ne vem kako dolgi, so bili pa težki, prav zaradi terena. Zadnjo uro sem si prižgala mp3, kakšni dve leti že nisem poslušala glasbe med tekom. Playlista je že zelo stara, komadi stokrat preposlušani, a kar kocine so mi šle pokonci ob določenih komadih, ki so me včasih spremljali med tekom - takrat sem glasbo potrebovala kot stimulacijo, da sem sploh lahko tekla. 

Ko sem začela dojemat, da mi je zmaga v ženski kategoriji na dosegu roke, sem skušala še več stisniti iz sebe. Ves čas sem sicer gledala za sabo, kdaj se bo katera kje prikazala. Jelena je imela res super tempo kar nekaj začetnih ur (do 30-ega km smo tekle skupaj) in ves čas sem tekla z zavestjo, da ni ravno dosti za menoj. Proti koncu sem srečala Leona in razveselil me z odgovorom, da imam še samo slab kilometer do cilja. S Franc Ferdinandi v ušesih, totalno evforična, sem s časom 8 ur 24 minut prišla v cilj. Kot prva ženska na najdaljši razdalji ter 7. absolutno. Spraševali so me kako je šlo in odgovarjam, da super. Na koncu je itak zmeraj vse slabo pozabljeno. :) Iskala sem Tonija.. nikjer ga nisem videla, običajno mi gre nasproti že na progi, ali me vsaj pričaka v cilju. Čez nekaj trenutkov priteče iz klanca proti ciljnemu prostoru z dvema piroma v roki, ves zaskrbljen. "A si ti po kakšni bližnjici prišla, da si prej v cilju? Ali kako? Jaz sem ti šele čez kake pol ure nameraval iti nasproti! " Malo sem ga presenetila, glede na težavnost terena je pričakoval, da bom potrebovala veliko več časa... 

Srk Alba so se spet zelo potrudili z organizacijo tekaškega dogodka. Nekateri so sicer  pripovedovali, da so parkrat zašli na poti ... meni se je proga zdela izjemno dobro označena. Tudi sama sem kdaj spregledala oznake in skoraj zašla, večinoma takrat ko sem se s kom pogovarjala in bila zato nepozorna na okolico. Ampak proga je bila dobro označena. Ne predstavljam si te organizacije, kako speljat tak dogodek, da vse štima... res vse pohvale organizatorjem, predvsem Alenu Paliski ter volunterjem, ki so poskrbeli za nas pred, med in po tekmi! Z Marjanom Z. sva dobila za 1. mesto športno uro Suunto Ambit 2. Dobila sem tudi štartnino za prihodnje leto na Valamar trail-u. Zelo sem vesela nagrade. Splačalo se je malo pomatrat. ;) Hvala! Upam, da se bo v bodoče tudi v Sloveniji nekaj premaknilo glede trail tekov... imamo tako krasno naravo, možnosti za res lepe teke nešteto! 
Čestitke vsem tekmovalcem, na vseh razdaljah in hvala prijatelji moji, za super druženje vse do poznega večera! <3


REZULTATI: RaceBase

































četrtek, 2. oktober 2014

Tekaški krog: Savica - KRN (2244 m) - Planina Razor - Vogel - Savica

Krn se mi je od nekdaj zdel posebna gora, z značilnim strmo odsekanim vrhom je viden daleč naokrog in ga je skoraj nemogoče zgrešiti. Že dolgo časa sem si želela obiskati tudi Krnsko jezero, pa še ni bilo priložnosti. Do Krnskega jezera je mogoče priti iz treh strani, iz Kobariške (iz Drežnice ali Planine Kuhinja) , Bovške (Lepena) ali Bohinjske (preko Komne). Midva sva kombi sparkirala na parkirišču pri Savici in s tem izbrala najdaljšo pot do Krna, preko Komne - planinske hoje je za 7 ur in 45 minut. Od Savice do Komne vodi 48 označenih serpentin, ki sva jih sekala po bližnjicah. Že pred kočo na Komni sva zavila v desno proti koči pod Bogatinom. Tukaj se je začel bolj tekaški del, jaz se sicer nisem počutila najbolj pri močeh, zelo sem bila zaspana. Več je variant do vrha, a midva sva se držala SPP. Prejšnjo noč smo ponočevali pri Maji in Iztoku v Radovljici in sva šla spat šele ob pol treh zjutraj (o količini popitega alkohola ne bi :)). Iz izhodišča sva štartala šele ob pol desetih zjutraj. Če bi bilo po moje, bi bistveno prej. Jutra v hribih so nekaj najlepšega...

Večina današnjih planinskih poti okrog Krna je zelo lepo speljanih po mulatjerah, ki so jih zgradili za oskrbovanje fronte. Krn ima namreč bogato zgodovino iz 1. svetovne vojne. Nekaj je še vidnih ostankov bodečih žic in ostankov železja iz Soške fronte.
Relativna višina med Soško dolino in vrhom Krna je 2000 metrov. Zato je Krn naš najvišji ali vsaj eden izmed najvišjih vrhov po nadmorski višini, ki jo pridobiš v enem kosu. S Krna imaš krasen razgled na vse strani. Na vzhodu Karavanke, na zahodu Kanin in Dolomitske vrhove. Na severu pa visoki vrhovi Julijskih Alp - Mangrt, Jalovec, Prisojnik, Škrlatica, Triglav.... Južni del - dolino Soče in proti Primorski nama je žal zakrivala megla. 

Celotna pot je bila dolga 55 km, 3400 + višinskih metrov. Planinske hoje je za dobrih 20 ur, midva sva večji del poti tekla in sva krog sklenila v slabih enajstih urah. Tekla sva v udobnem tempu, si vzela čas za pavzo na vrhu Krna, prav tako v koči - Gomiščkovem zavetišču, in še večkrat med tekom. Iskala sva izvire vode, za prihodnje ture po tem ozemlju. Nikamor se nama ni mudilo. Že dolgo nisem tako uživala. Razgledi so bili prekrasni, dan topel, na trenutke mi je bilo prav prevroče. Spoznala sem še en izjemno lep delček poti SPP - vse od Komne na Krn in iz Krna do Vogla pot namreč poteka po slovenski planinski tranzverzali. Do prihodnjega leta bom pretekla/prehodila celotno pot, sploh primorski del mi je še vedno čista neznanka. Iz Krna proti planini Razor sva šla precej hitro glede na časovni okvir planinske hoje, ki je bil zabeležen kot 8 ur. Ta pot je izjemno tekaška, hrana ki sem jo zaužila na vrhu je začela delovati in naenkrat sem bila polna energije. Proti planini Razor sva opazovala dolino proti Tolminu. Jasno se je videla cerkev Javorca, kjer sva bila v mesecu maju na izletu. Cerkev so zgradili avstro-ogrski vojaki, v spomin na padle iz 1.sv.vojne. Zelo lepi kraji.
Zadnjo uro naju je ujela noč. Iz vrha Vogla sva tekla do Žagarjevega grabna proti gondoli in še zadnjih 5 km po asfaltu do cilja. Če bi vedela, da je pot po Žagarjevem grabnu tako zaj.. (nasuti kamni, ki se ti kar valijo pod nogami in je vsak korak pod rizikom, da padeš), bi skoraj raje šla dol z nihalko. Ampak sva preživela. Preživeti je bilo treba še tuš na prostem in čakanje, da se skuha večerja. Nato pa končno zaslužen padec v horizontalo in počitek do poznih ur naslednjega dne.
V prihodnje si želim še več takšnih doživetij... kjer ni gledanja na uro, ni nobenih pravil, ni tekmovalnosti. Je zgolj neokrnjena narava in sva midva. <3

Krn, daleč v ozadju
Krnsko jezero (1391 m)



vrh <3

planike

proti planini Razor, Voglu, Savici.