torek, 31. maj 2016

Krvavec trail vikend 2016




Pretekli vikend sem preživela na Krvavcu. Že drugič je bil organiziran Krvavec vikend trail, lansko leto sicer meseca septembra. V soboto je bil Vertikal km, 5 km in 1300 višincev, v nedeljo pa Sky Race z dolžino 11 ali 22 km ter 1900 višincev. Najprej nisem bila najbolj navdušena zaradi sobotne vertikal tekme, ki mi ne leži najbolj, a sem se zaradi celotnega koncepta prireditve, preživeti cel vikend na Krvavcu, prijavila na obe tekmi. Toni se ni udeležil nobenega teka, saj je v nedeljo zjutraj šel v Gore nad Idrijo  na izbirno tekmo za reprezentanco za svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, ki bo 18.6. v Podbrdu. Na Krvavcu je bil samo moj spremljevalec.
Na srečo je sobotni štart bil šele ob 11:00 in sem se enkrat za spremembo zbudila pred budilko. Je pa bila druga slabost poznega štarta že precej visoka temperatura. Malo me je skrbela vročina, zato sem vzela pasno torbico in poln bidon napitka. Pasna torbica me sicer vedno ovira, a pri vertikalu, ko praktično ne bo treba teči, verjetno ne bo problemov. Na startu se srečamo s Karmen Klančnik, Špelo Strasser, Petro Miklošo, Uršo Trobec...skratka same top legende za v breg in sem že vedela, da bom "pečenka", kot bi rekel Marjan Z. :) Bilo nas je malo punc in sploh manjša udeležba, a sami dobri tekači. Škoda, ker je istega dne bilo toliko tekaških dogodkov tudi drugod po Sloveniji (DM tek, Golte trail, Visoški tek), a sem prepričana, da smo se na Krvavcu imeli najlepše! ;)
Že v startu so se hitro zagnali, bilo nas je 50 tekmovalcev. Noge so bile težke in nobene lahkotnosti, a rekla sem si, da se bom kakšno uro in pol pač matrala in zgrizla teh 1300 višincev. V gozdu je bilo prav prijetno, proti Zvohu je pa bilo še dodatnih 10 stopinj manj, tako da nisem občutila neke hude vročine. Ni bilo potrebe, da dam več od sebe, saj me je naslednji dan čakal še en tekaški izziv - 22 km in 1900 višincev.  Nekako sem sfajtala še zadnji vzpon na Zvoh, občutek sem imela, da sem se šele segrela in končno dvignila pulz na višje obrate. V cilj sem prišla s časom 1:14:58, kot četrta punca. Bila sem zadovoljna, pričakovala sem, da bo težje. Zmagovalec je bil Simon Alič s praktično nepredstavljivim časom 50:47, pri puncah pa Karmen Klančnik, moja favoritinja, s časom 1:06:25. Če bi bil še spust v dolino, bi bila velika verjetnost, da bi še kakšno pred seboj ujela, tako pa bo treba še veliko trenirat za samo vertikalne tekme. Vesela sem bila Špele Strasser, ki je prišla za menoj, saj sem mislila da je odstopila. Že po 17ih minutah po štartu je imela manjše težave, a je zborbala do cilja! Bravo!! V cilju seveda odlično vzdušje, ob gajbi Stezičarja, sonce je pripekalo na polno. Večina jih je šla po razglasitvi domov, nekaj pa nas je prespalo bodisi v šotorih, bodisi v hotelu, midva pa v najini kuči potojuči, v kombiju. Za nočitev v kampu z zajtrkom je bilo treba odšteti 10 eur, za nočitev v hotelu pa 25 eur. Toni je zvečer predstavil video posnetke svojih izkušenj iz tekov, bilo je zelo zanimivo, tako da so fantje pozabili na nogometno tekmo za naslov lige prvakov. Po nogometni tekmi smo šli počivat, zaspala sem s pogledom na zvezdnato nebo, v popolni tišini... prelepo!


prireditveni prostor


razglasitve Krvavec Vertikal
v cilju, na sončku je najlepše :)

V nedeljo zjutraj me je prebudilo črvičenje po želodcu, ups, a so to samo živčki? Večkrat sem morala na wc, treme pa nisem čutila, tako da mi je ostala neznanka zakaj te težave, pa še slabost. Razmišljala sem celo, da ni tako samoumevno, da bom sploh zagledala ciljno črto. Na srečo se je po kakšnih pol ure teka vse umirilo. Start smo imeli ob 10:00. Trasa je bila neverjetno lepa in razgibana. Najprej precej tekaški del, po prelepih stezicah, vmes en kratek vložek plezanja po jeklenicah ter prečenje zaplat snega. Prvič sem bila na Kamnišem vrhu, prvič na Korenu in totalno sem bila navdušena nad potjo in razgledi. Zadnjo tretjino poti sem se kar precej matrala, energija je pošla, verjetno se je poznala tudi sobotna vertikala. Pričakovala sem, da bom v cilju v vsaj treh urah, a se je čas prevesil na tri ure in pol, preden sem zagledala cilj.  Pričakal me je Kristi s pirom v roki. Bil je vesel, da me je prehitel, saj mu na kaki daljši tekmi (okrog 100 km), to še ni uspelo. :) Po dolgem času sem spet srečala Polono Strnad, ki se je s prijateljico udeležila krajše različice teka - 11km. Najprej sem šla pod vroč tuš, po razglasitvah pa smo pojedli odlično kosilo. Temni oblaki so nas začeli preganjati, da sem se s Kristijem in Anžetom odpravila na sedežnico in nato z gondolo nazaj v dolino. Hvala vama za mega družbo! Medtem mi je Toni sporočil, da ga niso izbrali za reprezentanco. Najbolj zamalo se mi zdi, da ga niso omenili kot enega izmed kandidatov. Kakorkoli, zadovoljen je bil s svojim nastopom, zaostanek ni bil velik, saj dobrih 8 km dolga proga ni njegova disciplina. Z nami na Krvavcu bi se pa sigurno imel lepše! ;)
Popoldne sva se srečala v Tacnu, na zaključku 10 krogov za 10 nasmehov. Toliko poznanih, srčnih, luštnih ljudi, da smo bolj klepetali, kot tekli. ;) Zvečer se mi je mudilo domov, saj sva pričakovala Mitja Volščanška po zaključku njegove 2.etape Evropske pešpoti (E6). Skuhala sem testenine s šparglji v smetanovi omaki, spat smo šli šele po polnoči. Sama sem bila izžeta kot limona in ponedeljkov dan v službi je bil kar težek po tako napornem, pestrem, a čudovitem vikendu!


Pohvalila bi vrhunsko organizacijo, s Klemnom Udovičem na čelu, odlično vzdušje, čudovito traso, lepe nagrade ter delo prostovoljcev! V cilju smo lahko izbirali med čemaževo juho, enolončnico, ričetom, joto ali pasuljem. Vsa čast za tako pester izbor hrane in res odlično postrežbo! Z Lukatom Miheličem sva kot zmagovalca obeh tekov dobila superge Salomon Wings pro. Hvala še enkrat! Nedvomno se vidimo prihodnje leto. Preživela sem nepozaben vikend!

REZULTATI
SLIKE



startni prostor pred Hotelom



happy, v cilju :)

razglasitve Sky Race, 22 km

s sedežnico in gondolo v dolino ;)
zaključek: 10 krogov za 10 nasmehov, Tacen
Tacen, zaključek 10 krogov za 10 nasmehov

nedelja, 22. maj 2016

7. KBK (Kopačnica - Blegoš - Kopačnica)

Včeraj zjutraj smo se zapeljali v Kopačnico v Poljanski dolini in se udeležili 7. KBK (tek iz Kopačnice na Blegoš, ter nazaj v Kopačnico). Tek je eden izmed štirih, ki štejejo za Pušeljc gorskih tekov (KBK, Ratitovec, GM4O, Črna Prst). Vzpon na Blegoš je enak delčku trase Pušeljc traila. Na startno ciljnem prostoru v Kopačnici so me večkrat spomnili, da bo kmalu obletnica najine poroke. Med tekom sem se spominjala lanskoletnih dogodkov na tej poti, bilo je sicer bistveno slabše vreme, dež, sodra, mraz...in jaz v beli "poročni" tekaški opravi. :) Sopihala sem za Kristijem in Mucki, včeraj pa za Mihaelo Tušar ter Jernejo Homec. Na vrhu hriba sta imeli več kot minuto prednosti pred menoj.Vzela sem si čas za pogled na čudovite Julijske Alpe, parkrat globoko vdihnila, saj je mučnega vzpona bilo konec, nato pa gasa proti cilju. Pihalo je in veter mi je čisto orosil oči, tako da sem se s težavo skoncentrirala na traso. Pred seboj sem videla tretjeuvrščeno Jernejo in presodila, da jo lahko ujamem. In res mi je uspelo, nakar zagledam še Mihaelo pred seboj. Toliko o tem, da sem se nameravala na easy, neobremenjeno spopast s traso, sem naenkrat videla priložnost, da sem lahko na drugem mestu v ženski kategoriji, za Ajdo Radinja, ki je bila pa dobrih pet minut pred menoj. Tako sem morala dati malo več od sebe v zadnjem delu in komaj sem čakala, da zagledam cilj. Jutranjih 8 stopinj se je spreobrnilo na čez 20 in zame je bilo že skoraj prevroče. Zadnje metre pred asfaltom sem zagledala Tonija, ki me je vzpodbujal in mi sporočil, da je tudi njemu šlo vredu. Glede na to, da je pred tednom dni zmagal Vipavo 100 km in imel še malo zbite noge, je s časom 1:24:40 in s tretjim mestom absolutno, za Timotejem Bečanom in Simonom Strnadom, bil zadovoljen. Premagali smo dobrih 1000 višincev v 15-ih kilometrih, meni je uspelo v času 1:40:05. Teklo nas je 129 udeležencev. Proga se je večkrat že malo spremenila, morda bo prihodnje leto celo 21 km. Meni je sicer bilo všeč, da je tako kmalu bilo konec mučenja. :) Zadovoljna sem bila s tekom, čeprav s samim vzponom ne preveč, noge so bile kar težke. Je bil pa trud poplačan na vrhu z res prekrasnimi razgledi, z odličnimi navijači ob progi, v cilju pa z mrzlim Stezičarjem ter odlično družbo ostalih tekačev in pohodnikov. Takšni kratki teki niso ravno moja disciplina, a se jih je prav lepo udeleževati... vsak tek je neka nova izkušnja, po teku pa je najlepše v družbi pozitivnih ljudi malo pokramljati.
Na cilju je bilo krasno vzdušje. Končno en lep, sončen dan. Hvala za družbo, lepo vas je bilo srečati.
Spet sva šla med zadnjimi domov. :)

1.tek Pušeljc gorskih tekov je uspešno za nami, naslednjič se vidimo:
- na Ratitovcu - 5.6.2016 (21.tek na Ratitovec)
- v Podbrdu - 18.6.2016 (15. GM4O in 2.Ultra Pušeljc trail) in
- na Črni Prsti - 3.9.2016 (23.gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst).
Pušelj gorskih teko ni tekmovanje, ni točkovanja, gre samo za udeležbo ter lepo preživet dan v dobri družbi pozitivnih, srčnih ljudi.

REZULTATI
SLIKE (Maja Sakač Rožmanec)

start
razglasitve po kategorijah, članice, manjka Ajda Radinja

mlajši veterani :)

naša "klapa" v senčki ;)

četrtek, 19. maj 2016

2. Ultra Trail Vipava Valley


V Vipavo sva se odpravila v petek popoldne, direktno po moji službi. Klasika. Sicer nisem vraževerna, a ta petek 13. je bil res zelo čuden dan. Toliko je bilo dela in šele ob treh popoldne sem s polnimi pljuči zajela svež zrak izpred UKC-ja. Najprej sva šla v trgovino po hrano in sladkarije, ki si jih zmeraj pred tekmo brez slabe vesti privoščim. Ker v službi ni bilo prav veliko časa za malico, sem med vožnjo jedla in skušala preklopiti na čisto drug film... na 50 km dolg tek, ki me čaka prihodnji dan. 
Vikend prej sva "sklicala najin krizni sestanek" in se odločala na kakšno razdaljo se bova v Vipavi sploh prijavila, 25 km, 50 km ali 110 km. Lansko leto sva oba tekla na najdaljši razdalji. V nedeljo sva odtekla 26 km po domačih hribčkih in ker me je ta tek čisto izžel, pa sploh ni bil hud tempo, sem se odločila za 50 km. Po trekingu v Nepalu me je več kot teden dni mučila trebušna viroza, ki mi je pobrala veliko moči, kasneje pa se je od mene nalezel tudi Toni. Čeprav teden dni pred startom tudi on še ni bil dober, se je vseeno odločil za 100 km z veliko verjetnostjo odstopa, če se ne bo počutil dobro. Sicer je imel popravni izpit, lansko leto je na tej tekmi že odstopil, zato vsaj meni, misel na ponovni odstop, ni bila preveč prijetna. 
Zvečer je v kampu Tura v Gradišču pri Vipavi imel Toni potopisno predavanje. Predstavil je Maraton des Sables, nekaj malega o Mont Blancu 100 milj ter par posnetkov najinih potovanj iz Skandinavije, Italije in državah bivše Jugoslavije. Ker sem to videla že parkrat in ker itak ne maram sebe gledati na posnetkih, sem izkoristila čas, da po napornem dnevu malo zadiham v samoti, si v miru pripravim opremo za tek ter vmes skuham večerjo - testenine kakopak. Čeprav je zvečer deževalo, ni bilo moteče, saj sta Toni in Francesco napela cerado med oba kombija in smo imeli streho nad glavo.
Kmalu po deseti uri zvečer sem že opravila vse potrebno in zaspala ter se do 4:20, ko je Toniju zvonila budilka, nisem verjetno niti premaknila. Ponavadi je spanec pred tekom bolj slab, tokrat sem pa spala kot ubita. Toniju sem zaželela srečno pri teku, sama pa nazaj zaspala za dodatno dobro uro, šele ob 6:45 nas je pobral kombi in nas peljal iz kampa v Vipavo do avtobusa. V Vipavi je že bilo živahno, najbolj sem se razveselila Uršule, Drejke, Mucki, Cici, Braneta. Večina znancev je pa itak bila na 100 km razdalji. Pogovarjali smo se, da je letos res huda konkurenca med ultraši, praktično vsa slovenska ultra trail elita. Cici je imela ta dan rojstni dan in se je želela poljubljat na vsaki okrepčevalnici. :) Ob njenih izjavah in zgodbah je splahnela trema in moja nesigurnost vase, sploh, ko sem v Brjah malo tekla, sem videla da so noge kar lahkotne, končno. Ves teden prej sem se namreč vlekla kot megla, noge so bile pa trde kot kamen. Imela sem nove superge, sicer že preverjen model, a superge so čisto neshojene, vendar je občutek bil vredu. Na startu sem spregovorila par besed še z ostalimi, zaželela sem srečno pot tudi Jakatu in njegovi Tatjani, nato pa smo startali novi dogodivščini naproti. 
Seveda sem imela za največjo konkurentko Mihaelo Tušar, ki je kandidatka za reprezentanco na svetovnem prvenstvu v Podbrdu. Čudilo me je, zakaj me ne dohiti, sem pa si pri sebi mislila, če ne prej, me bo pri vzponu na Nanos ujela, ker je močna za vzpone. Pulz mi je sicer rahlo uhajal čez željeno vrednost, a počutje je bilo kljub temu dobro, nisem imela občutka, da se matram. V začetnem delu sva kar nekaj časa tekla skupaj z enim izmed ambasadorjev Pušeljc teka - Renatom Lešnikom. Bil je zelo prijetna družba in mi je popestril kar nekaj kilometrov. Kasneje se nama je pridružil še Iztok Omejc, a smo se  okrog Podnanosa vsi porazgubili. V cilju mi je rekel, da je mislil, da sem kje zašla, čudno mu je bilo, da me ni ujel. A meni se je mudilo, sem bežala pred Mihaelo. :) Vmes sem klicala mamo, da mi pove rezultate. Presenetilo me je, da je Žana bila na okrepčevalnici pri Štjaku le 4 minute za menoj, torej sem nepričakovana bežala pred Žano - Mucki. :) Kot večina trailov zadnje čase, so tudi tukaj uporabili sistem merjenja časov - Stotinka kar pomeni, da se je dalo spremljati vmesne rezultate s proge preko interneta v času tekme.
Ves čas sem premalo jedla in pila, kar sem čutila pri vzponu na Nanos. Čeprav mi je Vesna Gombač rekla, da sem šla kot raketa mimo nje, to ni ravno držalo. Počutila sem se zelo počasno. Proti vrhu sem srečala še Markota Perkota, morala sem se ustaviti za hip, namreč ni me spustil naprej brez objema. Navzdol je fajn letelo, sploh na tehnično najbolj zahtevnih odsekih sem bila prepričana, da sem brez konkurence. Na tekaških delih sem pa malo manj uživala in spet imela občutek, da sem počasna. Nove superge so odlično prijele in nobeno blato in luže me niso mogle ustaviti. Za spust iz Pleše do kampa Tura, kjer je bil cilj, sem potrebovala 1 uro 14 minut, kar sicer v primerjavi s Tonijevim časom (1 ura 6 minut + pred tem dodatnih 50 km teka) ni omembe vredno. Fantje na stopničkah 50 km razdalje so tekli pod eno uro! Noro!
V cilju je bilo odlično vzdušje, sonček je kar premočno pripekal, bila sem zelo vesela, da sem uspešno končala tek. Za traso sem potrebovala 5 ur 38 minut in zasedla skupno 13. mesto od 131 tekačev ter 1. mesto v ženski kategoriji. V cilju ni bilo skoraj nikogar od mojih prijateljev, večina jih je še premagovala takšne in drugačne osebnostne in fizične borbe nekje na progi. Z navdušenjem so me pozdravili dolenjci z Janezom na čelu in sem bila vesela, da je tudi njemu šlo dobro na 25 km. Najprej sem poklicala Tonija in presenetil me je njegov pozitiven glas, zelo dobro se je počutil, omenil pa je, da so ostali pred njim zelo hitri, da zaostaja skoraj pol ure za vodilnim Marjanom in da se jim nikakor ne more približati. Oba se strinjava, da to še ničesar ne pomeni, naj le nadaljuje v tem svojem ritmu in uživa. Ni me pričakoval tako zgodaj v cilju in je bil zelo vesel, da sem uspešno prišla do cilja. 
Žana je pritekla 15 minut za menoj v cilj, 10 minut za njo pa še Cici. Od sile sta ti dve punci, skupaj smo preživeli res lep popoldan, tudi Brane se nam je pridružil. Iz idiličnega vremena je okrog petih popoldne nastala ploha, ki je v trenutku pregnala vse v šotor, pod streho. Končno smo prišli do hrane, ves čas smo se hidrirali s Stezičarjem ter opravili podelitve nagrad na 25 in 50 km. 
Sredi Tonijevega vzpona na Nanos sva se še enkrat slišala, malo je bil že v skrbeh, kako to, da noben ne popusti pred njim, kje neki so? Pri oddajniku na Nanosu (oz. Pleši) je Toni imel 17 minut zaostanka za Marjanom Zupančičem, 5 minut za Tilnom Potočnikom in Ivijem Hrastovcem. To sem mu napisala preko sms-a, a sem kasneje izvedela, da ga ni imel časa prebrati. Odločil se je namreč, da gre na vse in ulovi Tilna ter Ivija, da mu bo ratalo še Marjana, pa še sam ni verjel, da je mogoče. Tako se zgodi, da dejansko na polovici spusta, na Abramu, prevzame vodstvo. V ciljnem prostoru so nas obveščali o dogajanju s proge in nisem mogla verjeti, da se to res dogaja. Moj Toni bo prišel kmalu v cilj, po dobrih dvanajstih urah teka, 105 km ter 5200 višinskih metrih in to kot zmagovalec! Res sem bila neskončno vesela in ponosna nanj. Razen Cici, ki je delovala precej ravnodušno nad rezultati in zgolj številkami, smo vsi bili totalno evforični in v pričakovanju. Na koncu je prišel v cilj z deset minutno prednostjo pred Marjanom in niti ne preveč utrujen.
Naslednji dan sem videla še ostale prijatelje, ki so se v večini spopadali z 100 km razdaljo. Zvečer in ponoči so imeli slabo vreme, dež, sodro in nizke temperature na Nanosu. Vsa čast vsem tekmovalcem! Veliko je bilo odstopov, od 90 tekmovalcev jih v cilj ni prišlo 33. 
Vsa čast tudi organizatorjem za izredno dobro označeno pot in vzdušje tako na okrepčevalnicah, kot v ciljno štartnem prostoru ter številnim prostovoljcem! Čestitke! Z veseljem se bom vsako leto vračala vsakič znova!
Po razglasitvi najboljših na 100 km sva zamotila organizatorje pri pospravljanju, z gajbo Stezičarja. Toni je bil v elementu, ostalo mu je čisto preveč energije in z njegovim sloganom : "Nikol' še nismo šli, ne da bi še enga spil'!" sva prizorišče dogajanja zapustila šele pozno popoldne, z od sonca opečenim obrazom. :)
Hvala za prelep in nepozaben vikend! 


s cerado za streho dež ni bil nič moteč :)


start 50 km, Brje
pred startom







zmagovalke 50 km

kategorija do 35 let
zmagovalci 100km