Letošnje leto se ni začelo najbolj optimistično. Vse vikende, kar jih imam proste sem porabila za seminarske naloge ali učenje za izpite, en vikend pa je bilo treba domov obiskat domače in prijateljice. Tako da imam blazno potrebo po izginotju kam v naravo. En teden še imam časa za oddajo dispozicije in ene seminarske naloge. Začeli pa smo nov semester in vsaka nova predavanja se začnejo tako, da se najprej predavatelji predstavijo, nato predstavijo navodila za pisanje seminarske naloge. Aaaaaaaaaaaaa. Dajte mi že mir!!! :)) Ta vikend bi se lahko odklopila na Bledu, humanitarno društvo Never Give Up je pripravilo čudovit dogodek, 12 urni tek okrog Bleda, v soboto in nedeljo s humanitarnim pridihom in zbiranjem raznih sredstev. V soboto se dogaja tudi 12 ur Rekorda Šmarne Gore, že četrtič zapored. Za kaj takega sem jaz še prezelena, zveni pa super. Mogoče kdaj. Ta vikend sem itak v službi. Urniki so napisani že mesec ali dva prej, da ti pa kdo vikend zamenja je pa včasih zelo težka misija. Vse lepo in prav, če bi vsaj vedela za kaj delam. Zadeva je pa takšna, da se je UKC spomnil šparat tudi na zaposlenih, tako da nam dajejo čez teden koriščenja, v kolikor imamo preveč ur, sobotne in nedeljske ure pa se obračunavajo kot navadne dopoldanske in popoldanske ure, saj čez teden ne pokriješ rednega števila ur. V nedeljo si v službi, plačano imaš pa isto, kot če bi delal kateri koli dan čez teden, zamudiš pa marsikater dogodek, ki se dogaja ob vikendih. Pa naj ne slišim od nikogar: "Saj ni zadnjič, kaj pa se sekiraš, boš šla pa drugo leto!" Drugo leto, kaj pa veš kaj bo drugo leto?
Januarja sva kar veliko tekla, februarja pa bolj slabo. Bo treba povečat kilometrino in tako pregnat slabo razpoloženje in se sprijaznit s sistemom kakršen je. V službo se vozim vsak dan s kolesom (7,5 km v eno smer), ampak kaj ko je ozračje tako onesnaženo, da včasih komaj diham in imam občutek da se bom zadušila. Hodiva pa na jogo dvakrat tedensko, začeli smo z novim programom - dinamično jogo in dobro uro šponamo na polno. Aleš nas tera, da nam teče iz vseh por :) Nazadnje smo po 50-ih minutah dinamičnih položajev še stali na rokah, potem 5 minut na glavi, nato ene šestkrat šli v most. Šavasana na koncu še nikoli ni bila prijetnejša :)
Pustovali smo spet v Gornji Radgoni, letos sploh ni bilo nagrad, pustnih mask pa tudi bistveno manj. Me smo bile klovnese, povezovala pa nas je lasulja, narejena iz makaronov (sliši se enostavno, ampak je bilo kar nekaj zajebancije in časa potrebnega za to izvedbo:)). Drugo leto upam, da bomo zbrane spet v celotni zasedbi.
