Sončni vzhod na Triglavu

V sredo po službi dobim sms od Kristija, če gremo skupaj tečt, ker se sam ne more spravit. Ajde, pa gremo, saj jaz imam isti problem! In poda idejo, če bi v petek ponoči šli na Triglav. Triglav je že dolgo moja želja, ampak do sedaj ni bilo ali prave družbe, ki bi si upala kar it ali ni bilo drugih pogojev. Pri Kristiju pa ni teh omejitev, tako da sva v isti sekundi bila zmenjena, da se v petek ponoči štarta na naš najvišji vrh. Simon ni ravno navdušen nad idejo, sploh ker so napovedane možne nevihte.  Javila sta se še Miha, Rok in Martina. Vsi čisto navdušeni, smo komaj čakali večer. Ob desetih smo se dobili, odprli prvega zelenčka in nadaljevali proti Kranju, kjer smo pobrali še Roka ter proti Lescam, kjer smo naložili še zadnjega člana odprave - Martino. :) Iz doline Krme smo štartali točno ob polnoči. Čelke na glavo in gremo! Kakšen užitek je hoja ponoči. Vsake toliko smo ugasnili lučke in gledali v zvezdnato nebo. Kakšna lepota, kakšen mir in tišina! Pozabila sem na čas in pustila vse tegobe v dolini. Poslušala sem samo naše korake in svoj dih, ki je bil kar malo pospešen, saj sem sledila Mihatu, ki ni od muh, nas je kar teral :) Na Kredarico smo prispeli v slabih štirih urah, tam naredili krajši postanek. Do vrha nas je ločila še samo ena ura hoje. Mihata je najbrž zaskrbelo, če bo ujel sončni vzhod, zato je pospešil, jaz pa mu zaradi pira, ki sva ga s Kristijem spila na Kredarici in mi je stopil v noge, nisem mogla več slediti. Proti vrhu sem izklopila lučko, saj se je že danilo. Na vrh smo prispeli okrog petih zjutraj, torej smo za vso pot iz doline Krme do vrha Triglava potrebovali 5 ur. Nas je pa presenetilo, da na vrhu nismo bili sami, kakšnih šest ali sedem ljudi je spalo v spalkah in so prav tako čakali na sončni vzhod. Bilo je res bajno. Časi so pač taki, da smo vsi sončni vzhod želeli ujeti v svoj objektiv. Je pa res, da je take trenutke najlepše deliti z ljubljeno osebo. In šele na vrhu sem se zavedala notranje praznine. Spet smo odprli vsak svojega zelenčka, se nagledali lepot naših božanskih hribov in uživali ob prebujanju dneva. Pa seveda sem jih dobila po riti od fantov, saj sem bila prvič na Triglavu. Kmalu smo zagledali horde ljudi, ki so se vzpenjali na vrh, ohjoj, kakšen idealen timing smo si izbrali! V taki gneči pa res ni užitka hodit po hribih. 

Sem mislila, da bo pot bolj zahtevna, ampak sem bila presenečena, s kakšno lahkoto in kako hitro smo prišli na vrh. Do Kredarice pot ni nič zahtevna, od Kredarice pa je treba malo pazljivosti.  Pot je sicer res strma in na nekaterih delih izpostavljena, a dobro zavarovana. Ko sem popoldan poklicala mamo in ji rekla, da smo bili na Triglavu in da smo že nazaj, je kar obnemela. "Ja, kako? A se ne hodi na Triglav dva dni?" Mi smo štartali ob polnoči in opoldne, čez točno 12 ur že sedeli v avtu in se furali nazaj iz Krme proti domu. Pa nič nismo hiteli, vzeli smo si čas za postanke in uživali. Tako da, vse se da, če se hoče! :) 

Hvala vam družba za to krasno izkušnjo!

na vrhu Triglava, Aljažev stolp (2864 m)

dve gazeli.. :)

brez zelenčkov nikjer in nikamor :) 

Foto by Kristi

Foto by Kristi

Foto by Kristi

nazaj proti Malemu Triglavu (2725 m)

trije mušketirji :)

Triglavski dom na Kredarici (2515 m)

Kristi trail

Prejšnjo nedeljo se nas je zbralo 11 tekačev, ki smo pritrdilno odgovorili na Kristijev FB event - ideja, da bi se dobili in skupaj tekli malo daljši tek, pa da še malo višincev osvojimo. Večina se nas je namreč prijavila na ultramaraton Celje - Logarska dolina, 75 km, s katerimi se bomo soočili 1.septembra, zato je treba malo trenirat. :) Pridružila se nam je še Darija, kot 12-i član, ki je šla peš iz Jelendola do Doma na Kofcah in nas pričakala z dobro voljo in domačimi dobrotami. Darija je res tak sonček, ki zmeraj poskrbi za vse! Mi pa smo tekli krožno turo iz Jelendola do Planine Dolge Njive, do Doma na Kofcah ter nazaj do Jelendola. Ker nismo štartali iz Tržiča, kot je bilo v prvotnem planu, smo naredili tudi manj kilometrov - na koncu se je nabralo 25 km in okrog 1300 višincev. Odlična druščina, obilo dobre volje na poti in friki, ki so me vlekli, da sem pretekla vso pot (razen kakšen ultra strm odsek). Pa nove Salomonke seveda, ki sem jih kupila prejšnji dan in so se izkazale za odlično naložbo. Zvečer smo bili povabljeni na after k Mihatu. Imeli smo se odlično in se s težavo poslovili, ko je bila ura že skoraj enajst zvečer. Hvala Kristiju za njegove nore ideje in celotni druščini za idealno preživet dan! 

Photos by Leon Grenko, niso pa v kronološkem vrstnem redu:

Pozitivna energija na Bledu pregnala dež - Nočna 10ka 2012

Lansko leto sva zamudila prijave, zato sva se letos takoj po odprtju prijavila in plačala štartnino za 7. Nočno 10ko, ki jo organizirajo Vitezi dobrega teka. Vremenska napoved ni kazala na ravno idealne pogoje za tek, obetali so hude nevihte ravno v večernem času, ko je bil štart teka - ob 22:00. Ko smo stali pod streho v času najhujšega naliva, ki se je začel pred 21-o uro, je eden izmed prostovoljcev, domačin rekel, da ko se na Bledu ulije, zlepa ne preneha deževati in tudi zdaj ne bo. Ampak bogovi so bili na viteški strani. :) Ravno, ko smo se začeli spravljat na 2 km oddaljen štart, je prenehalo deževati in tako je ostalo ves čas teka in še dlje. Boljšega razpleta teka si ne morem predstavljati glede na napovedi. Vzdušje je bilo enkratno, organizacija v nulo popolna! Res vsa čast organizatorjem, številnim prostovoljcem in vsem tekačem, ki se kljub dežju niso nameravali predat! Zdaj razumem hvalospeve večih ljudi na ta dogodek. Dobili smo tudi lepo vrečko presenečenja - kopalno brisačo z napisom nočne desetke in svetilko. Pa seveda slastna kremšnita, ki smo jo zmazali z vilico, ki  je predstavljala medaljo. Kristi me je vprašal na kak čas tečemo, pa res pojma nisem imela kaj naj pričakujem. Res, da so želje tam okrog 45 min., realnost je pa druga: zadnje čase zelo nizka mesečna kilometrina. Z njim, ki pride v 40-ih minutah na cilj ali še prej, se res ne morem kosati. Sem pa vsekakor presenetila sebe in ciljno črto prečkala z neto časom 45:47, torej tam okrog svoje magične meje :) ... in tako v ženski kategoriji dosegla 27. mesto. V začetku smo naredili "napako" in se postavili nekje na sredino, potem pa je bilo kar težko tečt, saj smo morali prehitevat in skoz gledat pod noge, da koga ne pohodimo ali kdo ne pohodi nas. Ampak po prvem ali mogoče drugem kilometru sem nekako začela tečt lepo v svojem ritmu, gneča se je sprostila. Tudi to je prednost Nočne 10ke - trudijo se za kvaliteto in ne za kvantiteto, zato je število prijav omejeno na dobrih 2000. Čas je hitro mineval, korak za korakom se je začel približevati cilj.. "Ta najhujši"so že delali gužvo v cilju, ostali člani naše družbe so pa pritekli zelo kmalu za mano. Drugo leto nedvomno spet na Nočno desetko!

medalje :)

Foto: Simon Mur https://picasaweb.google.com/111879739884180165437/Nocna10ka2012SimonMur 

S kolesom okrog Triglavskega narodnega parka

1.dan: Ljubljana - Naklo - Jesenice - Dovje (75 km)

Prišel je težko pričakovani teden na off.. in bil je prekrasen. S kolesom sva štartala od domačih vrat in lahko bi rekla, da sva obkrožila Triglavski narodni park, kar sva ugotovila kasneje. Prvi cilj je bila Mojstrana oz. kamp Dovje. Naprej pa naju bo peljala pot sama.. le vožnjo čez Vršič in na Mangrt sva imela splanirano tekom tedna. V Naklem se ustaviva na kosilu z Martino in Goranom. Prinesejo nam ogromne pice, pri tem pa Gorenjci res ne šparajo. Kakšen nor feeling, spet sva na kolesu! Ustaviva se še v Vrbi, pri Prešernovi domačiji, nato nadaljujeva do Jesenic. Od Jesenic naprej se začne prava poezija narave! Nastaniva se v kampu Kamne, ki ga vodi izredno prijazna in prisrčna gospa. Pred recepcijo so postavljene mize, kjer se zasidrava na piru. Simona vprašam, če se mu zdi, da je izhodišče za Kepo predaleč ali bi mogoče lahko šla jutri na Kepo? Odpreva zemljevid, se posvetujeva z lastnico in odločitev pade: jutri greva na Dovško Babo. Lahko bi tudi združila s Kepo, bova videla kako se nama bo jutri dalo.. Šele ko začutiva par dežnih kapelj, se podvizava postavit šotor. Spiva odlično. 

Prešernova Vrba in Stol

2.dan - Dovška Baba (1891 m)

Zjutraj zagrizeva v klanec po gozdni poti, zelo je vroče, vidljivost slabša. Nekje na pol poti, na eni jasi, se nama odpre pogled na Triglav, okoliške hribe in Mojstrano v dolini, ko prideva do planšarije na Planini Dovška Rožca pa nama oblaki spet zakrijejo lepoto naših gora. Planšarija je že odprta, tako da v idiličnem razgledu, ki bi ob jasnem nebu bil res božanski, spijeva pivo. Simon futra kavko, ki se naju čisto nič ne boji, skoraj poboža jo lahko. Vzpneva se še na vrh Dovške Babe, kjer sva sama. Odpre se nama razgled na bližnjo Kepo ter Vrbsko jezero v dolini. Gori sva uro ali celo dve, zaspiva na travi in ves ta čas ni žive duše, razen kavk. Kakšen blažen mir, tišina in lepota! Tako nama paše ležeren dan, da Kepo že zdavnaj odmisliva. Popoldan začnem brat nov roman Orhana Pamuka: Muzej nedolžnosti. Najdebelejšo knjigo, ki jo trenutno premoreva, si jaz vzamem na kolesarjenje. Torbe imam do konca prepolne, ko kaj nabaviva v trgovini, nastane problem. :) Želela sva malo bluzit po dolini Kot in ob Savi Dolinki, a na vse pozabiva. Bereva in uživava v krasnem kampu, ki naju stane 5,1 eur na dan/osebo. Awesome!

Mojstrana

Planina Dovška Rožca (1650 m) in pastirska koča

v ozadju Kepa

kamp Kamne, Dovje

3.dan: Dovje - Kranjska Gora - Vršič - Trenta (43 km)

Napovedano je bolj slabo vreme, nevihte, ki bi se naj pričele okrog 11-ih. Iz kampa skreneva res zgodaj, hrane nimava, računava na zajtrk in kavo v Kranjski Gori. Tja prispeva že pred osmo in direkt najdeva odprto pekarno in nasproti kavarno. Super! Pot do Kranjske je bila čudovita, saj so uredili res krasno kolesarsko pot in jo posvetili Juretu Robiču. Malo sva zaskrbljena kako bova z vso to kilažo na kolesu prigonila na Vršič :/ Nama pa stavek, zapisan na spominski tabli Robiču prežene dvome: "Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti." Midva zmagujeva kvečjem samo nad seboj. Ne vem kaj mi je dalo take moči, ali to posvetilo ali odlična kava v Kranjski in čokoladni rogljiček, v glavnem jaz sem Vršič prekolesarila brez trohice trpljenja. Vožnja je bila čisti užitek, cesta je tako lepo serpentinasto speljana, da sem brez problemov vozila ovinek za ovinkom. Ta dan je potekal tudi 18. Andrejčkov tek na Vršič, Simon ima resen preblisk, da bi šla še tečt. Dvakrat na Vršič, pa ja da :) Izpred Hotela Lek sva štartala nekaj po pol deveti uri in prispela na vrh kakšnih 10 minut pred prvim tekačem - tekel pa je dobrih 50 minut in mislim da tudi podrl rekord proge. Midva sva prikolesarila na vrh v dobrih dveh urah - nisva točno gledala na uro. Jaz sem želela še na Malo Mojstrovko, a so grdi oblaki zavili vrhove in sem se mogla sprijaznit s spustom v Trento. Seveda po odlični joti in borovničkah. Vauuu..kakšen spust! Vreme se je ta čas zrihtalo, "obiskala" sva spomenik gospoda Kugya in šla še v dolino do izvira Soče. Ob treh popoldan pa sva bila že v kampu Trenta. Dobro sva postavila šotor, že je začelo lit kot iz škafa.. počivava v šotoru, do večera, ko preneha deževat. Greva v lokalček, odpreva zemljevid in se sprašujeva, kaj bi počela jutri?

"Zmagujem zato, ker se kljub neznosni bolečini in smrtni utrujenosti preprosto nočem ustaviti."

Jure Robič

počivališče za kolesarje Pr' Polonjeku, Kranjska Gora

štart 18. Andrejčkovega teka na Vršič

Ruska kapelica

še zadnji metri do vrha prelaza Vršič :)

prvi tekač v cilju po dobrih 50-ih minutah, bravo!!

Julius Kugy

...gleda na Jalovec, ki je najinim očem danes skrit.

 

izvir reke Soče

po nevihti zmeraj posije sonce...

4.dan: Kriški podi, Zgornje Kriško jezero (2158 m)

Zbudiva se zgodaj, v krasno sončno jutro. Hribeki naju čakajo! Juhu:) Greva pa na Kriške pode, saj imava do doline Zadnjica, ki je na 50. serpentini ceste čez Vršič (690 m), zgolj kilometer in nato še dober kilometer do samega izhodišča. Zapeljeva se s kolesi in na parkirišču jih zakleneva ob drevo. Jaz kar vriskam od sreče in zadovoljstva, pot se mi zdi naravnost fantastična. Piše, da imava do vrha 3 ure 30 minut. Jaz komaj bremzam svojo naspidiranost, Simon je primoran ubrat moj tempo. Noro dobro se imava, uživava v razgledih. Zagledam Kočo na Prehodavcih, kjer smo bili prejšni vikend. Občudujem Mangart, na katerega se bova povzpela v naslednjih dneh. Prehitiva dva para, drugih ljudi ni. Pri koči pogledava na uro - za pot sva rabila 2 uri 50 minut. Sledi zaslužen pir s panoramskim razgledom, nato greva dalje do Zgornjega Kriškega jezera - najvišje ležečega jezera pri nas. V navalu evforije spregledava napise na tabli in zavijeva levo za Razor. Kmalu ugotoviva, da to ne bo šlo, saj pot postaja plezalna, nimava nobenih varoval pa še Simon ima težave z višino. Kača, ki jo srečava na poti je pa tudi pika na i, da nama skvari vzdušje. Vrneva se nazaj. Nato pri isti tabli zavijeva desno in greva proti Križu do jezera, še dobre pol ure. Se pa je splačalo, kajti to jezero je najlepše od vseh treh in še vrh Triglava se mi je prikazal za hip, preden so ga spet zakrili oblaki. Vau, res je krasno! Nazaj grede se ustaviva v koči na ričetu, nato pa naju čaka še kar nekaj hoje nazaj do izhodišča.. Računava, da bova ujela trgovino in bankomat v Trenti. Ha, ha, optimista. Trgovina ima odpiralni čas od 9-12, ob tor. in čet. je zaprta. Bankomat pa je v muzeju, ki pa je ob sedmi uri zvečer tudi zaprt. Za naslednji dan sva planirala Triglav, a tako so se nama načrti izcimili - nimava ne hrane in ne denarja v gotovini za celodnevo turo :/

ob Soči..

kamp Trenta

na Kriške pode

Spodnje Kriško jezero (1880 m)

napačna pot - proti Razorju :)

Srednje Kriško jezero 

Pogačnikov dom na Kriških podih (2050 m)

encijan

Zgornje Kriško jezero (2158 m), v ozadju Triglav

Kredarica, Triglav

5.dan: Trenta - Bovec (45 km)

Ker ne greva na Triglav, se odločiva za premik. Zgodaj zjutraj napakirava torbe, pospraviva šotor in se s težkim srcem premakneva iz te idile, ki jo ponuja Trenta in prijazen kamp z izredno prijaznim lastnikom. Sigurno se še vrneva! Ob 9:15 sva že v Bovcu, sestradana, saj sva brez zajtrka. Mercator zagledam že od daleč, kot da se mi je prikazala Marija. Lačna sem izredno tečna :) Zavijeva v center Bovca, srečava dva iz vrha Kriških podov, malo se pogovarjamo in usmerita naju za kamp. Dopoldan imava že postavljen šotor v kampu Polovnik in cel dan pred seboj. Opereva cunje v pralnem stroju, kakšen luksuz! Vsi kampi v katerih sva bila do sedaj so imeli eno pomanjkljivost: tuš na žetone oziroma 50 centov, tople vode ti pa zmanjka v treh ali štirih minutah :/ Odločiva se za na easy dan okrog Bovca. Peljeva se do Čezsoče in odkrijeva krasno stransko cesto ob Soči. Opaziva slap Boka, gor pa ne greva, saj sva v japonkah. Raziskujeva makedamske poti in najdeva idiličen osamljen rokav Soče, kjer se ustaliva in bereva knjigo. Nazaj grede spet zavijeva v Bovec in želiva najti popravilo koles, saj mi skoz škrtajo prestave. Vprašava v trgovini z kajak in rafting ponudbo, terna, tip popravlja tudi kolesa! Zrihta mi za 5 eur, češ: "15 minut dela, kaj pa misliš, da rabiš kaj več da zrihtaš ta drekec pekec?" Faca :) To bi v Ljubljani krepko več zaračunali. 

Velika korita Soče

Svinjak

Kamp Polovnik 

Čezsoča

slap Boka

6.dan: Bovec - Log pod Mangartom - Mangartsko sedlo (55 km)

Najprej 15 km pretežno klanca skoraj na prelaz Predel iz Bovca do odcepa za Mangrtsko sedlo. Nato dodatnih 12 km klanca do konca naše najvišje ležeče ceste - na več kot 2000 metrih. S sabo sva furala pohodniške čevlje, saj sva nameravala še na vrh naše tretje najvišje gore (2679 m), vendar je bila tako slaba vidljivost in temni oblaki čez vrh, da ni imelo smisla. Raje sva se okrepčala v koči na Mangrtskem sedlu, malo zaspala v travici, dokler naju ni zbudil mrzel veter. Sledil je več kot polurni spust do Loga pri Mangartu ter naprej do Bovca. Roke so me bolele od bremzanja :) Gor sva pa rabla štiri ure. Ker sva spet precej zgodaj štartala, tudi zato, da sva se izognila največji vročini, sva kmalu popoldan bila nazaj v kampu. Zelo dolgo bereva, kuhava, uživava.. Simon v mraku dela jogo in meditira, jaz pa hlastam Pamukov prvi ljubezenski roman. Prvič se zavedam, da se najin dopust počasi končuje, da bo kmalu treba spet domov in se vpeljat v ustaljen delovni ritem..in tole mi ni nič po godu :/  

grad Kluže

ša malo...

svoboda...

Mangartska jezera in midva srečneža :)

Mangartska koča na Mangartskem sedlu (1906 m)

7.dan: Bovec - Kobarid - Nadiža - Kobarid (45 km)

Simon ves čas opeva kamp Lazar v Kobaridu, zato zjutraj greva tja na kavo. Lačna sva, zato še naročiva slane palačinke, po katerih slovijo - z zelenjavo, tuno, špinačo ali mesom... res so odlične. Tako nama je všeč kamp in osebje in klima, da se odločiva kar ostat, tako da po 20-ih kilometrih na števcu pred 11-o uro dopoldan kampirava na novi lokaciji :) Želela sva na Krn, ampak je tako zabasana vidljivost, da se odločiva dan preživet brez cilja. Pot naju zanese do slapa Kozjak, ki je od kampa oddaljen 30 minut hoje po urejenih gozdnih potkah. Ker je pasje vroče, se uleževa na klopce v gozdu in bereva knjigo ter hladiva pir v reki. Nazaj grede pobereva kolesa in jo v največji vročini mahneva do reke Nadiže, ki je ena najtoplejših alpskih rek. Zame še vedno mrzla, mrrrr :) Najdeva osamljen zalivček, reka je plitva. Tolmuni, ki so globji so precej polni ljudi in otrok, ki se mečejo v vodo, midva pa iščeva mir in tišino. Popoldan se spustiva po potki, ki vodi tik ob najinem šotoru do Soče, kjer spet bereva knjigo in uživava ob glasni, deroči, smaragdni Soči. Kako je čudovita! Mimo se vozijo s kajaki in vpijejo od užitkov. Cel popoldan samo leživa, zato popokava stvari in se oblečeva za tek. Nisva valda zastojn vzela s sabo superg :) Po dveh mesecih nenehnih bolečin v pokostnici in kolenu, kar mi je totalno zbilo voljo do teka, prvič spet uživam v teku in popolnoma brez bolečin. Kako sem srečna, Bogu se zahvalim, da lahko spet tečem! Ta teden sva imela splanirano tekaško popotovanje od Ljubljane do Pirana z Urbanimi tekači, pa jaz nisem upala, zaradi noge. Počutila sem se totalno brez tekaške moči. Ta dan sva tekla samo 5,5 km, ampak je bilo tako krasnih - do Tonovcovega gradu, mimo Italijanske kostnice nad Kobaridom ter nazaj. Krasne poti za tek, vesela sva, da sva jih odkrila! Kamp pa je čista terna! Hrana odlična, zelo čisto in urejeno, tuš končno brez žetonov, v sanitarijah se vrti glasba. Edini minus so precej nabite cene.

Kaninsko pogorje in kamp Polovnik

Napoleonov most, Kobarid

Kamp Lazar, Kobarid

brv čez Sočo

slap Kozjak

Nadiža

naravni hladilnik Soča :) 

pure pleasure, branje ob Soči

8.dan: Kobarid - Tolmin - Podbrdo - Bohinjska Bistrica - Bled (74 km)

Kobarid nama je izredno všeč, dobro izhodišče za v hribe in druge izlete. Nisva uspela do Gregorčičevega rojstnega kraja v 5 km oddaljeni vasici Vrsno. Pot do Tolmina je kar malo žalostna, saj je precej prometna, v Tolminu se v naju zaletava na desetine mušic, zavedava se, da se vračava domov. Od Tolmina naprej proti Mostu na Soči ter še posebej do Podbrda ob reki Bači je spet zelo mirna in krasna. Vendar kmalu spet zagrizeva v klance, malo nama piha veter v prsa in komaj voziva hitreje kot 10 km/uro. Pomisliva, da mogoče sploh ne bova ujela avtovlaka iz Podbrda do Bohinjske Bistrice. A nama vseeno rata. V trenutko, ko rečem, da imava še 7 km do Podbrda in vprašanje če ni še kakšen ornk klanec vmes, se nama prikaže tabla, na kateri piše Podbrdo. Juhej! Včasih se je dobro zakalkulirat :) Sedeva na avtovlak, pregreta od pasjega nažiganja sonca in po 10 minutni vožnji čez tunel sva že v Bohinjski Bistrici. Komaj prideva do Bleda, saj sva totalno skurjena, dehidrirana in mokra za ožet. Zavijeva v kamping Bled s petimi zvezdicami, ki je skoraj poln, plaža pa tako nabita, da sva kar malo v šoku po vsem tednu miru in tišine. Kamp naju preseneti - je izjemno čist in urejen, spada pa med najcenejše na celi poti, kljub temu da ima pet zvezdic. Dobimo se z Goranom in Martino, ki komaj najdeta parking. Kako fajn je biti s kolesom! Nikjer nimaš težav in nobenih stroškov, vsepovsod prideš. :) Tako sta navdušena nad najinim popotovanjem, da se odločita za podoben podvig za prihodnji dopust - od doma s kolesom po Sloveniji. To me zelo osrečuje, da lahko vplivava na koga... zato tudi zapisujem najina popotovanja... želim povedati, da potrebuješ zelo malo za krasen dopust in ne rabiš daleč - Slovenija nam ponuja ogromno, živimo v prekrasni deželi, ki nas je večina sploh ne pozna. Midva sva v teh 9-ih dneh dopusta zapravila manj kot 200 eur / osebo, lahko bi še manj, če ne bi bila taka pivopivca in hedonista :). In nedvomno ga štejem med najboljše dopuste ever! 

jezero, Most na Soči

Baška grapa, pot ob reki Bači

na avtovlaku Podbrdo - Bohinjska Bistrica

Camping Bled 

Blejsko jezero

9. dan: Bled - Naklo - Ljubljana (61 km)

na Bledu sva strnila najin krog okrog TNP

Naklo že standarden postanek :)

...in sva nazaj doma...