Tek Treh Vrhov

zmagovalke Teka Treh Vrhov, 28 km

Na prvo izvedbo Teka Treh Vrhov (Škabrijel, Sveta Gora, Sabotin) sem se z radovednostjo prijavila med prvimi, kajti okolica Nove Gorice mi je čisto nepoznana. Razen, da sem se parkrat peljala mimo, še nikoli nisem bila v tem delu Slovenije in čutila sem, da se nam obeta en lep tek. Nisem se zmotila, zelo žal bi mi bilo, če se ne bi pojavila na startu. Proga je bila posebna tudi zato, ker smo tekli po poteh prve svetovne vojne. Noge po 100 km Dalmacija ultra traila še niso najbolj spočite, prisotna je neka splošna utrujenost, kar se pozna tudi na treningih,Transgrancanaria se pa približuje s svetlobno hitrostjo.
  

Nočno vstajanje in skrb za Hani je prevzel Toni, kar mi je res največ pomenilo, da sem se lahko vsaj dobro naspala. Start je bil ob deveti uri pri Kajak centru v Solkanu. Sama sem bila prijavljena na 28 km s skoraj 1700 višinci, startali pa smo skupaj z udeleženci na 12 km. Začetek je bil hiter, zame skoraj prehiter in prve pol ure sploh ni bilo časa niti za požirek vode. Na vzponu na Škabrijel sem se skušala malo umiriti, popila napitek, kajti na 9. km (Prevala), sta me čakala Toni in Hani, da zamenjamo prazen bidon s polnim. Toni mi je na Prevali sporočil, da je Mihaela pred menoj 2 minuti, kmalu za njo pa še  Tajda. Ko sem zagrizla v klanec proti Sveti gori, nisem prav nič razmišljala o uvrstitvi, samo da preživim do cilja, kajti noge so bile že tukaj težke, do cilja pa je še 18km! Skušala sem čimveč popiti in odprla še en gel Winforce, da mi ne zmanjka energije. Pot je bila zanimiva, sploh 300 m čez kaverno, kjer smo potrebovali naglavno svetilko. Na Sveti gori so navijali in oskrbovali ekipa Podbro Trail Running Festivala z bogato založeno mizo domačih dobrot. Jaz nisem žal nič poskusila, samo pomahala in šibala naprej. Na vrhu hriba sem pred seboj zagledala drugouvrščeno Tajdo. Sledil je tehnično zahteven in dolg spust ponovno mimo Prevale ter po kolesarski downhill progi do Soče. Tekla sem z rezervo, saj nisem želela reskirat padca. Me je pa trasa polnila z adrenalinom, tako krasne so bile stezice in tako prijetno vzdušje je bilo na trasi. Pri kajak centru sta me ponovno čakala moja dva sončka, Toni s polnim bidonom napitka in informacijo, da sta Mihaela in Tajda v enem raftu pred menoj. Hani je spančkala v vozičku. Minuto vožnje z raftom sem uživala in počivala, nato pa gasa po asfaltu kakšne 3 km in še "samo" vzpon in spust iz Sabotina je do cilja. Sliši se malo, a pravzaprav ni bilo, na uri je manjkalo še 600 višincev in dobrih 10km. Na asfaltu se je dalo tečt kar hitro in tukaj sem dohitela obe punci pred seboj. Malo me je skrbel vzpon na Sabotin, kajti klanci so moja šibka točka, a očitno so tudi ostali že bili utrujeni. Ujela sem en lep hiter pohodniški korak in vztrajala vse do vrha, pravzaprav z užitkom, brez večjega matranja. Spust sem pa itak komaj čakala. Žal ni bilo razgledov z vrha, zajela nas je megla, a navijačev se tudi tukaj ni manjkalo. Zadnji del proge mi ni delal težav in kar naenkrat sem iz Solkanskega mostu zagledala ciljni prostor. Andrej Zaman bi rekel "čista uživancija" in ja, tako sem se tudi jaz počutila... celotna trasa je bila pravzaprav ena sama uživancija - označeno super, ljudje super, dodatek plezanja čez kaverno in vožnja z raftom vmes pa najbolj super... skratka vse je bilo perfektno! Skozi ciljno črto sem šla z mojo malo princesko v naročju, ki se je tako kot v Dalmaciji smeškala in z zanimanjem opazovala kaj se dogaja. V cilju sem bila s časom 3ure 28min (Toni je napovedal 3:20, še bo treba trenirat! ;)), prva v ženski kategoriji in 21. skupno. Tekmovalo nas je 190, kar je za prvo izvedbo teka res zavidljivo število. Hvala Toniju in Hani za spremstvo in čestitke organizatorjem za tako krasno izpeljan dogodek! Hvala Valentina za kakije in otrobe! :) Pohvale prostovoljcem in navijačem, bili ste čudoviti! Sem prepričana, da se bomo vsi radi vračali v te konce, sploh pa na Tek Treh Vrhov. Čeprav smo tudi tokrat šli Vencljevi domov med zadnjimi, pa vseeno dovolj zgodaj, da sva še ujela odprto volišče in oddat svoj glas. Tašča me vsakič po zmagi vpraša, če so bile kakšne lepe nagrade. Ja, nagrada je notranje zadoščenje in preživet čudovit dan v družbi pozitivnih in navdihujočih ljudi. <3
Slike so snete iz FB (Mestna občina Nova Gorica).

foto: Zdravko Čufar