los dos Rozinas: april 2018

Slovenska ekipa v Umagu

Foto: Iztok Deželak

Na letošnji Transgrancanarii sem imela večja pričakovanja kot 14. mesto med ženskami, zato sem se že na poti s Kanarcev prijavila na Istro 100 milj, kot nekakšen popravni izpit. Verjamem, da se to sliši noro ... ponovno 125 km plus še en maraton... a tako zgledajo popravni izpiti? :) Dobro, da imam podobno norega moža, ki me pri teh stvareh več kot 100% podpira. Moji mami sem samo namignila, da razmišljam o nastopu na Istri, že se je ponudila, da si bo vzela dopust in te tri dni preživela pri nas v Šentvidu s Hani, midva pa naj brezskrbno opraviva s tekmo. Seveda bi jo raje imela ob sebi, a dogodki so se odvijali v smeri, da sva se proti Umagu res odpravila sama in sem prvič bila za toliko časa ločena od svoje male princeske. Po Transgrancanarii sem bila kar lep čas precej povožena, tako, da so treningi v zadnjem mesecu bili bolj kratki, v mesecu marcu sem pretekla zgolj 258 km. Rekordno število mesečnih kilometrov sem dosegla v januarju, in sicer 450 km, sicer pa povprečno tečem krepko pod 400 km mesečno. Ko se pogovarjam z drugimi, v večini trenirajo veliko več. Kaj se bo zgodilo na 100 miljah Istre z menoj, mi je bila neznanka, saj sem se prvič podajala na tako dolgo pot. Misli na tako dolgo preizkušnjo so me spremljale ves mesec in bolj se je bližal dan D, bolj so mi poletavali metuljčki v trebuščku. V službi me je par ljudi vprašalo, na koliko kilometrov grem, a si nisem upala odgovoriti, sem rekla, da povem, ko preizkušnjo prestanem, ker 168 km in 6500 višincev pretečt, je razdalja, ki je marsikomu nepredstavljiva, na nek način je bila nepredstavljiva tudi meni.

Istra 100 milj iz leta v leto raste, uvrstili so se v Ultra Trail World Tour serijo, kot ena izmed 19.-ih tekem po celem svetu v ultratrailu. Na štirih razdaljah se nas je letos udeležilo 1652 tekmovalcev (Yellow = 41km, Green = 67km, Blue = 110km ter Red = 168 km). Sama sem izbrala rdečo, najdaljšo razdaljo, z 6500 višinci. Na startu v Labinu nas je bilo v petek popoldne ob petih 373 tekmovalcev.

V Umag sva prispela v četrtek pozno popoldne, na prevzemu startnih številk pa je že bila taka kolona, da se je čakalo vsaj eno uro. Šla sem zvečer tik pred uro zaprtja, a kljub temu čakala 50 minut. Je pa čas izredno hitro minil ob prijetnem kramljanju s Klaro, Alenko in Matjažem. Moj namen je bil, da se čimbolj spočijem in se dobro naspim, zato sem hitro padla v horizontalo in tako ostala vse do pol desetih dopoldne, ko je sonce začelo močno pripekati v kombi. Sredi noči sem sicer imela še par seans karbolovdinga. Sledil je dolg zajtrk s Čampatovo ekipo, opoldne pa sva se počasi premaknila proti Labinu, kjer bo ob petih popoldne start. Tako mi je pasalo počivat, zato sem skoraj uro in pol dolgo vožnjo prestala leže na postelji v kombiju in opazovala oblake ter pokrajino in se relaksirala... težko opišem stanje, kako sem se počutila. Pojma nisem imela v kaj se podajam in občutila veliko strahospoštovanje pred potjo, ki me čaka.

Šele v Labinu sva začela pripravljati moj nahrbtnik, a razen prve pomoči, nepremočljive jakne, naglavne svetilke, pravzaprav ničesar nisem potrebovala. Toni me bo pričakal na vseh okrepčevalnicah, razen na Prodolu (25-i km), tako, da hrane nisem jemala s seboj, WINFORCE napitke in gele bom dobivala sproti. Nahrbtnik ni bil težak, sem pa skoz nosila 1,5 litra napitka, saj so razdalje med okrepčevalnicami zame v povprečju pomenile okrog dveh ur. Na startu je bilo ogromno poznanih ljudi, zaželeli smo si srečno pot, postavila sem se v drugo vrsto in si samo še želela, da se avantura prične. Imela sem štartno številko 12, na hrbtno stran s profilom pa mi je Toni začrtal časovnico za 23 ur.

Start je bil hiter, težko sem se bremzala, a vedela sem, da se moram, saj pred nami je neskončno dolga pot in prehiter start res ni pameten. Pridružila sta se mi Beli in Žiga X in kar lep delček poti smo pretekli skupaj. Več ljudi je navijalo zame ob poti, kar mi je dalo vsakič nov zagon in me kar poneslo naprej, hvala vam moji navijači! Prvič sva se srečala s Tonijem v Plominu, kjer je bila super okrepčevalnica s polno glasnih navijačev. Oskrbel me je s polnimi bidoni, saj se vse do Poklona na 41 km ne bova videla. Ko se je začelo nočiti, sem začutila rahlo zaspanost, najraje bi šla kar spat, za nami pa še 3 ure teka niso bili. Skušala sem odmisliti zaspanost, sicer se mi slabo piše ponoči, noč bo res dolga. Po petih urah (kot običajno) dohitim Teškya, pred njim navkreber hodi Roko, Belija pa kar odpihne naprej. Z Rokojem nadaljujeva skupaj vse do vrha Učke, Vojaka, nato pa odbrzim naprej. Par sto metrov pred vrhom oblečem jakno, saj je zelo vetrovno in mrzlo, sicer je pa nič ne potrebujem, mi je celo noč prijetno toplo. Potrebujem nekaj samote, saj sem do sedaj skoz bila v družbi. Na Poklonu je tako krasno vzdušje, glasno navijanje, pa še Oskar in Borut sta tam. Toni mi preda mp3. Sledili so izjemno tekaški kilometri, ujela sem svoj ritem in uživala v teku. Toniju sem prepovedala, da mi omenja karkoli o moji uvrstitvi, zaostankih, nič nočem vedeti, samo v svojem ritmu preživeti noč. Sporočim mu, da gre vse super, nič me ne boli, ni nobenih težav, le stegenske mišice so že kar utrujene, ni neke lahkotnosti. Glede na to, da vsi zmrzujejo in da sem v kratkih hlačah, mi svetuje, da si gor potegnem nogavčnike, ki sem jih sicer ves čas tekme imela spuščene na gležnje. Morda bodo s tem mišice bolj sveže, če jim bo toplo. Na Orljaku nas popiše prostovoljec s postavljenim šotorom in zakurjenim taborniškim ognjem in mi pove, da sem tretja ženska. Vau, sem bila namreč prepričana, da sem približno šesta, koliko sta pa pred menoj, pa še zmeraj nisem vedela. Ure minevajo in minevajo, čas si tokrat krajšam z glasbo. Določene pesmi me tako dvignejo, da kar poplesujem zraven in prepevam v temni noči. Ponoči imam za par ur priklopljeno uro na usb polnjenje, da se mi bo ohranila kontinuiteta celotne poti. Še v temi pridem v Buzet, kjer me čaka presenečenje, za sosednjo mizo zagledam drugouvrščeno Alenko. Bila sem prepričana, da ima več prednosti, a mi je kasneje Toni rekel, da sem bila več okrepčevalnic za njo zgolj par minut. Noge več niso najbolj sveže in misel, da sem šele na dobri polovici poti je smrt za psiho! Sicer še nimam nobenih težav in razen, da mi blatni deli poti pošteno najedajo živce, sicer zelo uživam v vzponu na Hum, kjer je 100-i km! Pri večkratnem prečkanju potoka, dvakrat v celoti stopim čez gležnje visoko v vodo. Dokler sem prišla do Tonija, so se mi že posušili, zato se nisem preobuvala, kar je bila napaka, saj sem kasneje pridelala nekaj žuljev na račun mokrote v supergah. Na Humu prvič zagledam v avtomobilu moža od Francesce Canepe, ki me opazuje. Očitno ni tako daleč naprej. Toni mi sporoči, da sem se ji približala na 20 minut, in, da je zaznala nevarnost in očitno "stopila po gasu". Jasno mi je bilo, da nimam nobenih možnosti za zmago, a že to, da je začela bežati pred menoj, je bil dober občutek. :) Je svetovno znana trail tekačica in ima 100 ITRA točk več od mene. Dolgih 16,7 km do naslednje okrepčevalnice v Butonigi se vlečejo in vlečejo v neskončnost. Naenkrat zagledam v daljavi zeleno majico, ki šiba proti mostu in si mislim, to je sigurno Ivi! Na tej točki so se nam prekrižale poti iz krajših prog. Pospešim, da bi ga ujela in ga vsaj na hitro pozdavila, a mi uide za kakšni dve minuti. Dobim pa objem od Matjaža in Drejke team-a! V Butonigi zadnja leta kot prostovoljki že standardno skrbita za utrujena tekače Uršula in Drejka. Končno ujamem še Belija in Franceskoja. Pred nami je še 50 km in skoraj 2000 višincev, moje psihično počutje pa čisto počasi leze navzdol ... že Beliju in Frenku pojamram, da se mi enostavno več ne ljubi tečt. Odštevam kilometer za kilometrom, na srečo si okrepčevalnice sledijo pogosteje, da se vsaj kaj dogaja, ker sem že tako naveličana vsega. Za mojo psiho postaja nepredstavljivo, kako dolga pot je že za menoj in kako daleč še pred menoj ... večkrat si ponovim, da na 100 milj več ne grem nikoli! Ok, v istem zamahu vem, da se bom sigurno slej ko prej prijavila na UTMB, sedaj, ko imam končno spet dovolj točk. :) Glasba mi več ne paše. Malo se zamotim z opazovanjem ta hitrih tekačev iz Green proge, ki me prehitevajo vse od Butonige. Tudi s krajših prog kmalu zahodijo, občasno kakšen hitrejši steče mimo, sicer pa kar sledim tempu ostalih. Zadnjih 21km je bolj ali manj tekaških. Hoja mi paše, ampak tek... ojooj, kdaj bo že ta cilj! :) Vmes enkrat se stresem na Tonija, ker čutim, da me priganja, da se približam Franceski, a jaz imam voljo samo do cilja, v tempu, ki ga pač trenutno zmorem in nič več ... na koncu tečem še komaj dobrih 9 km/h, več pač ne morem iztisniti iz sebe. Zadovoljna sem, ker vem, da mi bo uspelo do cilja, o uvrstitvi pa sploh ne razmišljam. Po mojem smo zmagovalci vsi, ki smo prečkali ciljno črto! Kar ne morem verjeti, ko mi mama po telefonu pove, da sem 15. absolutno. Tudi Toni mi poroča, da množično odstopajo, naj samo zdržim po svoje in bom super uvrščena. Ko že zagledam sredi neskončnih polj ciljni prostor in zastave v Umagu, se mi ulijejo solze. Blizu sem, pa še vedno tako daleč. Upam, da me pričakuje Hani, čeprav dvomim v to. Ko si jo zamišljam, kako spokojno spančka doma v svoji posteljici, jokam kot dež. Večkrat mislim na mojo princesko in vsakič se mi orosijo oči. Mama me sprašuje, zakaj potem hodiš na take stvari, če se potem cmeriš? :) Ja, težko je odgovoriti na to vprašanje. Sledim svojim sanjam, ker vem, da bom le na ta način lahko dobra mama, dobra pač po svojih najboljših zmožnostih. V cilju me pričakajo moj Toni, prijatelji, znanci. Pričakata me Anita in Živa, hvala!! Neskončno sem vesela, ker mi je uspelo, ker sem uspešno premagala to dolgo, neskončno lepo pot iz Labina v Umag. Za celotno pot sem potrebovala 23ur 25 minut , dosegla 2. mesto v ženski kategoriji ter 13. mesto absolutno. V cilj nas je prišlo 261, odstopov je bilo 112, kar je zelo veliko! Vsekakor se bomo vračali, naslednje leto je sicer na vrsti Toni! ;) Hvala Vesni za vroč tuš v njihovem hotelu. Zvečer se me je lotila takšna utrujenost in zaspanost, da sem še komaj stala pokonci.

Čeprav se mi je že mudilo k moji Hani, sem po premisleku in posvetovanju z mamo vseeno ostala v Umagu do naslednjega dne in počakala na razglasitev. Hani se je imela čisto super s svojo babi. Zjutraj smo se sprehodili do centra na kavico z razgledom na morje. Sledila je analiza Slovencev ... zavzeli smo skoraj cel parking, toliko nas je bilo. Verjetno je prav to tisto, kar nas vsebolj vleče na tovrstne dogodke ... v družbi tako izjemnih ljudi je vedno biti lepo. Vsak je spisal svojo zgodbo. To šteje v življenju. Bogatejša sem za izjemno izkušnjo, hvala Toniju, da me pri temu podpira in moji mami, da mi omogoča. Končala sem brez večjih težav, v naslednjih dneh se mi je malo zagnojilo pod nohtom palca, ki bo odstopil in to je najhujša posledica. Verjamem, da mi je pomagala krema Akilein NOK in Akileine losijon za učvrstitev kože, s katerima sem mazala noge zadnja dva tedna. Ko sem na cilju sezula nogavice, sem sicer imela par žuljev, a med tekom jih nisem čutila. Mišice so presenetljivo super. Naslednji dan sem skoraj normalno hodila in v ponedeljek normalno šla v službo. Par dni pač ne bom šla peš v 8.nadstropje in izjemoma ta teden koristim dvigalo. Ponovno se se mi obnesli Winforce napitki in geli, ki so mi dajali energijo skozi celo tekmo. Dobro tudi, da sem se odločila za kratke hlače in kratko majico ter nogavčnike in rokavčnike. V dolgih hlačah bi mi bilo vsekakor prevroče.
Doma me je pričakal najlepši prizor na svetu ... moja mala princeska, ki je hodila po dvorišču in mi podarila najlepši nasmeh, ko me je zagledala. Za objem skoraj že ni bilo več časa, saj mi je morala pokazati, kako je napredovala v hoji v zadnjih treh dneh, in naprej važno postopala po dvorišču. :)

REZULTATI