Od 9.-14. avgusta smo bili v Šibeniku na Terraneo festivalu. Istočasno se je v Budimpešti odvijal Sziget festival (nekateriso se ga udeležili že 11-ič :)). Večina prijateljev in znancev nas je bila pa na Terraneu. Za izbiro le tega je najbrž pretehtala bližina morja. Za festival, ki se je letos odvil prvič imam same pohvale. Z Majo sve na prvi pumpi, na kateri smo se ustavili, kupili vsaka 4 pive. Voznik je spil mogoče eno, midve pa vse ostalo do Šibenika. Vožnja je tako minila zelo hitro, v dobri družbi. Takoj smo našli prizorišče, šotor sva imela že postavljen in akcija se je začela. Prvi dan smo zamudili Bernays Propagando in Repetitor (Handsome Furs sta jih naslednji dan pohvalila-da so bli awesome!), uleteli smo na Wovenhand, katerim so sledili še fantastični SUUNS, Destroyer, Frank Turner in katastrofalni La Roux. Dan Deacona ob tretji uri nisva dočakala. Naslednje jutro naju je savna v šotoru in bioritem vrgel pokonci že pred sedmo uro. Tušev še niso dostavili, kaj naj drugega počneva v kampu ob sedmih zjutraj, ko še vsi spijo? Šla sva tečt. Našla sva krasno pot, speljano tik ob obali, nasproti Šibenika kake 3 km v eno smer in nikjer žive duše. Skoraj vsak dan sva sem hodila zajtrkovat in se kopat, saj je pasalo malo miru po napornih večerih. Popoldan sva se pridružila prijateljem v Zablačah ali Solarisu. Šele drug dan so nam pripeljali tuše (tovornjak z dvema kabinama, ločeno za moške in ženske in v vsaki kabini je bilo po deset tušev, tak po vojaško, brez zaves ali česar koli). Zunaj je bilo "korito", kjer smo si umivali zobe, perilo in polnili plastenke z vodo in zraven dixiji. To je, kar se higiene tiče. Prizorišče pa čist ok. Prostore med vojaškimi hangarji so izkoristili za odre, dva prostora z DJ-i sta bila pa noter v hangarju. Pogrešala sem edino večjo ponudbo hrane. Prva dva dni sva ostala brez hrane, ker so vsepovsod bile neskončne vrste, ponujali pa so edino čevapčiče (hamburgerje, hot dog in te stvari), vege in ribje jedi. To so bili trije štanti in to je bilo vse. Potem sva skužila sistem, hodila jest pred koncerti oz.še bolj zgodaj, potem pa smo ga itak spet začeli s piri oz. žganjem v rakija baru, nad katerim so bili vsi tako fascinirani. Full je bilo znanih ljudi, tako da smo se skoz srečevali in hengali. Se zgubljali in se spet našli. Drug dan smo poslušali Liars, Janelle Monae, Mogwai, The National, Crystal Castles in Handsome Furs. Tretji dan je bil super, ženski del družbe je hengal v kampu, moški so pa šli na The Fall in se totalno napili. Poslušali smo East Rodeo, Nouvelle Vague, The Thermals, Lollobrigido, The Baseball Project in fantastične The Raveonettes. Glavna dva odra so naslednji dan podrli, tako da je čez vikend precej ljudi odšlo domov. Med festivalom smo uspeli en dan v Šibenik in si ogledat mesto in naslednji dan na Krkine slapove. Nismo pa šli na Kornate - posledica slabe in pozne organizacije. Ostanejo za drugič! :) V nedeljo sva se peljala po stari cesti od Šibenika do Zadra, se ustavila blizu Biograda na Moru na kosilu in dan zaključila v Zadru. Sprehodila sva se po prekrasnem starem delu mesta, počivala ob zvoku morskih orgel in jedla izvrsten sladoled. Septembra naju čaka pa še športni izziv - s kolesom okrog Sicilije (najbrž bo manj naporno kot en 5 dnevni festival). :)
Včeraj smo tekli na Teku štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera, ki meri približno 12 km. Pretekla sva jih v 55.-ih minutah. Srečala sva kar nekaj znancev iz preteklega vikenda z Urbanimi tekači, Zorana iz Lošinjskega polmaratona, Viteze dobrega teka in še koga iz kakšnih drugih tekov. Trasa je bila lepa, okrog celega Bohinjskega jezera, zahtevala je pa kar precej pazljivosti, gledali smo bolj v tla in pazili da se ne spotaknemo ob kako korenino ali spolzko kamenje. Vreme nam je malo ponagajalo, padla je kakšna kaplja, ki pa je v takem soparnem dnevu bila kar dobrodošla. Vendar pa ni odvrnilo najkorajžnejših, da se ne bi po teku vrgli v jezero. Mi smo se odločili za Aqua park v Bohinjski Bistrici, da bi nam vroča voda vrnila moči v mišice, posebej Karin, ki je komaj še hodila zaradi bolečin v kolenu. Sprejeli smo slabo odločitev. Bazen je bil poln, sumljivo nam je bilo že, ko smo komaj našli prosto omarico. Potem pa je bilo še treba poštekat elektronski način zaklepanja omaric. S sabo sem vzela Križnarjevo knjigo Z biciklom okoli sveta, pa je nisem mogla brati, saj nismo našli niti enega prostega ležalnika. Katastrofa. Voda mrzla, noter in zunaj, vsepovsod. Bili smo premraženi in utrujeni. Kar preslikala bi se v naše Terme Radenci, ki so zakon za regeneracijo po teku. Imaš vroče bazene, masaže in proste ležalnike :). Po petih minutah trpljenja v mlačni vodi smo šli na gobovo juho (vsaj ta je bila zelo dobra), vroč čaj in proti domu. V aqua park nikoli več! Zvečer smo se družili z Nacetom in Martino, ki sta obrazložila dogodivščine njunega potovanja London-Lizbona-Pariz, midva pa načrte za septembersko kolesarjenje okrog Sicilije. Lepo je imeti takšne prijatelje! Sprehodili smo se po mestu, pojedli slastne čevapčiče v Harambaši in zaključili s pirom na Trnfestu.
V soboto zjutraj smo se dobili z Urbanimi tekači pod Mariborskim Pohorjem. Malo sva zamujala, ekipa se je že veselo fotografirala, ko sva prispela na parkirišče. Midva sva se takšnega skupinskega dogodka udeležila prvič in nisva vedla kaj naj pričakujeva. Z vzpenjačo smo se peljali do Hotela Bellevue, razen Roberta, ki je za ogrevanje to pot pretekel in nas tudi kmalu dohitel. V počasnem tempu v kombinaciji s hojo in ogrevalnimi vajami smo se podali na dvodnevno tekaško popotovanje. Tekli smo mimo Mariborske koče, Areha, pragozda Šumik, koče na Klopnem vrhu, mimo koče na Pesku do Rogle, kjer nas je večina prespala. Nekateri so šli nazaj do koče na Pesku. Midva sva ostala v apartmaju Brinje. Spomin se mi je vrnil na par let nazaj, ko smo v osnovni šoli tukaj preživljali šolo v naravi in sem prvič stala na smučkah (in zadnjič:)). Po dolgem vročem tušu, po masaži- nekateri laični, drugi profesionalni, sva šla na kratek sprehod in iskat bar, da končno prideva do pira, ki sva ga oba sanjala velik del poti. Poklicni meteorolog v skupini je napovedal, da moramo do petih priti na cilj, ker bo potem deževalo. In tako je bilo. Ne samo dež, tudi točo sva opazovala iz toplega zatočišča in pila pivo v baru, ki je bil že zdavnaj mimo odpiralnega časa, pa naju noben ni podil. Da je lokal zaprt in da čakajo še samo naju, sva ugotovila tik preden sva šla.
Prvi dan smo tako pretekli 36 km po čudoviti, razgibani gozdni potki z cca. 800m n.m. višine. Kmalu sem "padla" v skupino najhitrejših in smo ga kar dobro šponali, velik del poti tudi 4 min/km. Sama nimam športne ure in nikoli ne vem kako hitro tečem in kakšen je vzpon, zato so me kar fascinirale te številke. 4-5 min/km? Vauuu, me je od evforije kar neslo naprej:) Počutila sem se odlično, svobodno in mirno, posebej po tednu, ki je bil katastrofalen. Ko sem doma tako utrujena, da zaspim po eni strani prebrane knjige pa še to ne vem kaj sem prebrala, se vprašam kakšno življenje to živimo? Delamo, garamo in ni nujno, da stvari, ki nas osrečujejo. Ampak to je že druga tema. Zato pa je treba hoditi v naravo, se udeleževati tako pozitivnih in zdravih stvari, da življenju povrnemo pravi smisel!
Drugi dan smo tekli od Rogle proti Mislinji in naredili 26 km. Ta dan se je pot večinoma samo še spuščala navzdol, ob panoramskih razgledih. Celo pot nas je spremljal kombi z našimi potovalkami, s hrano in pijačo. Postojanke so bile kar pogosto, Jelka (maserka in večji del poti tudi šoferka) je postavila mizico samih dobrot (piškoti, čokolade, banane, marelice, hruške, oreščki, dateljni..) in tekočine. Mi smo pritekli, kaj pojedli in popili, naredili par razteznih vaj in nadaljevali pot. Odlična organizacija, odlična pisana družba in ogromno pozitivne energije! Vsa čast pa gre Urbanovi ženi Jasmini, ki je pred šestimi tedni rodila čudovito malo štručko in ta vikend z nami pretekla 34 km. In v sedmem mesecu nosečnosti pretekla polmaraton - 21 km! Družinica, ki nam kaže, da ni ovir v življenju, če veš, kam gre tvoja pot.
Življenje je zrak, je narava, je svoboda. In je druženje! :)
Tekaško popotovanje čez Pohorje skozi filmček Urbana Praprotnika:
Po tako krasni kolesarski turi prejšnji vikend, sva se naslednjega ponovno odločila preživeti v Logarski dolini. Nisva šla s kolesom od doma, saj sva potrebovala bolj miren vikend in malo več počitka po napornem tednu (služba, koncerti: The National v Križankah, Battles v Kino Šiški). Tokrat sva prespala v kampu. V soboto sva lahkotno prevozila preostali dve solčavski dolini: Matkov kot in Robanov kot ter se vsake toliko ustavljala ob boleče mrzli Savinji, močila noge in poležavala v senčki, v nedeljo pa panoramsko cesto, ki sva jo prejšnjič izpustila. Še dobro, da nama je lastnik kampa svetoval vožnjo v obratni smeri, kot sva jo sama načrtovala, kajti velik del poti je makedamski in zato bolj primeren za gorsko kot treking kolo. Vzpon je seveda isti, ampak bistvena razlika je, če greš na panoramsko pot iz Solčave, ali proti Pavličevem sedlu in nato na dobri polovici poti zaviješ desno in se ti odpre prekrasen pogled na vse tri solčavske doline, Olševo, Raduho, Kamniško Savinjske Alpe... Razgled je bil tako čudovit, da sva se že pri prvi kmetiji ustavila, naročila domač jogurt s sadjem in mrzlo pivo. Spočila in naužila sva se narave v ležalnikih in se kar nisva mogla načuditi temu mirnemu, prelepemu kraju.
Kamp v Lučah je majhen, urejen, pivo stane 1,70 eur. Je daleč najbližji kamp za obisk Logarske doline in dobro izhodišče za hojo v okoliške hribe ali za kolesarjenje, nudijo pa tudi kajak in rafting po Savinji ter pozimi vodene izlete v hribe. Poseben čar kampa je tudi kuhanje jutranje kavice in zajtrkovanje na "obali" Savinje, ki teče ob kampu. Sicer pa je že Jotaeater lepo opisal najino doživetje: Panoramska pot nad Logarsko dolino.
sobota 2.7.2011 : Ljubljana- Kamnik- Črnivc- Luče- Logarska dolina (93km)
Že v petek sva spakirala torbe za na kolo (tokrat brez šotora in kamp opreme :)), da sva lahko zgodaj zjutraj šla na pot. Težko je karkoli napisat, toliko sva doživela v enem samem dnevu. Štartala sva iz Ljubljane, od Kamnika do Črnivca (902m n.m.), oz. do izhodišča na Veliko Planino sva imela kar nekaj vzpona, potem pa še samo spust do krasne vasice Luče in naprej po čudoviti poti ob Savinji. V planu sva imela Panoramsko cesto od Solčave skozi Podolševo, kjer se nahaja najvišje ležeča kmetija v Sloveniji (Bukovnikova kmetija, na višini 1327m), a sva po dveh kilometrih precejšnjega vzpona obtičala na koci v travi s pogledom na Raduho. Obrnila sva in si to pot prišparala za drugič. Ob štirih popoldan sva tako že bila v Logarski dolini, s tem da sva se vsake toliko ustavljala in se čudila lepotam narave. Proti večeru sva prevozila 7 km dolgo dolino in šla še peš do slapa Rinke. Kako blagodejna je hoja po celem dnevu kolesarjenja! V gostilni na Orlovem gnezdu sva spila pivo in se spustila na začetek doline, v čudovito kočo s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Lačna kot volk, sva pojedla vse domače dobrote, kar jih je bilo na mizi, se stuširala in kot ubita zaspala. Preživela sva krasen dan.
Zbudila sva se zgodaj, polna energije, spočita, pojedla obilen zajtrk, spet samih domačih dobrot in kmalu po osmi uri zjutraj štartala iz Logarske doline (759m n.m.) proti domu. 8 km konstantnega klanca do Pavličevega sedla (1339m n.m.), kjer sva se ustavila, saj je danes potekal 130 km dolg kolesarski maraton Alpe. Dobila sva majčke kolesarskega maratona in čisto premražena počakala prve kolesarje. S takšno hitrostjo so prigonili v klanec! Spet se je v meni prebudila želja po dirkalnem kolesu. Ni se pa prebudila želja po udeležbi kolesarskega maratona. Midva se voziva počasi in uživava v naravi. Iz Pavličevega sedla oz. malo naprej je sledil 8 km dolg spust in nato spet 5 km vzpona po čudovito speljani ovinkasti cesti in ob krasnih razgledih na okoliške hribe ter Savinjske Alpe. Kmalu sva zagledala mejo, ki je pomenila samo še spust na Jezersko. Krasni kilometri ob Kokri, kosilo pred Kranjem, bližnjica čez Šenčur (da sva se izognila prometu čez Kranj) do Trbojskega jezera (ledena kava, ki naju je spet spravila v pravi pogon po obilnem kosilu) in še zadnji kilometri čez Smlednik, Tacen do doma.
brrrr...je mrzlo na avstrijski strani :)
kolesarski maraton Alpe
postojanka za maratonce
od tod pa le še spust do Jezerskega
Pozor, hudo zavarovana oseba:)
Kamniško Savinjske Alpe
Jezersko
Ko sva se vozila po Celovški cesti do doma, sem razmišljala, da sva šele prejšnji dan zjutraj vozila po tej cesti, a v nasprotni smeri. In sedaj sva tukaj, doma, tako malo ur je minilo, pa toliko doživetij in lepih trenutkov je za nama. To je čar kolesa! V tako kratkem času se ti zgodi tako dosti! Pa še povsod prideš zastojn (v tem primeru vstop v Logarsko dolino, ki za avto stane 6 eur :)) in ne onesnažuješ okolja :). In sedaj sledi nov delovni teden, prodajanje sebe osem ur dnevno za svobodne trenutke prostega časa.
