Marjan Zupančič - rekord Slovenske planinske poti (SPP)

In nov rekord je … 7 dni 8 ur in 9 min

Porezen

Zapis Špele Zupan na TURNI.SI:

"Marjan Zupančič si je danes, 4. septembra, znova pridobil naziv rekorderja teka po Slovenski planinski poti. Za 599 kilometrov dolgo pot od Maribora do Ankarana, na kateri je moral premagati kar 49 višinskih kilometrov, je potreboval 7 dni 8 ur in 10 minut ter tako prejšnji rekord, ki ga je 8. avgusta letos postavil Klemen Triler, popravil za 3 ure in 15 minut. Svoj čas iz leta 2013 pa je izboljšal za 6 ur in 35 minut." 

S Tonijem sva Marjana spremljala 6.dan njegove poti. Želja je bila, da bi ga spremljala dan prej, ko je šel od izvira Soče do planine Razor, ampak sem v torek bila dežurna, zamenjava pa ni bila možna. Želja je bila, da bi ga spremljala več, a Toni se je v petek, na dan Marjanovega starta v Mariboru, udeležil 170 km dolgega ultramaratona okoli Mont Blanca (UTMB), kjer je z dobrimi 27imi urami dosegel odlično 37.mesto. Tako sva se domenila, da na moje spremstvo lahko računa v sredo, ko bo na poti 6.dan. Dežurstvo je bilo eno izmed napornejših, že to, da si 24 ur v službi je dovolj. Bilo pa je še nekaj konfliktov in bila sem zelo razočarana nad obnašanjem nekaterih sodelavcev, ki zgleda v življenju nimajo svetle točke in vso agresijo in nezadovoljstvo znašajo na druge. Na srečo so me čakali hribi in pozitivni ljudje, ki bodo že takoj zjutraj drugače vplivali na moje počutje. Če ne prej, sem na vrhu Porezna bila srečna, presrečna, z lepimi spomini. Nazadnje sem hitela s tega hriba 20.junija, saj se mi je mudilo na najino poroko na cilju Pušeljca. ;)

Toni me je zjutraj ob sedmih pobral v Ljubljani in peljala sva se proti Petrovem brdu, kjer bom pričakala Marjana in ga spremljala ves dan, do koder bomo pač prišli. Pričakal ga je tudi Joško Dakskobler in lepo je bilo pokramljati z najinim matičarjem. Marjan je prispel v spremstvu Ivija Hrastovca, ki je par dni prej zmagal Pohorski Trail maraton. Toni mu je oskrbel žulje, jaz sem ga zmasirala, mu namazala noge ter z elastičnim povojem povila desno nogo, saj mu je zatekala, kompresijskih nogavic pa nismo imeli. Skušali smo, da čimveč poje in popije, a to je bila težava s katero smo se ubadali ves dan - ni imel nobenega apetita, slabo mu je bilo in ničesar ni mogel jesti. Proti Poreznu smo šli jaz, Marjan in Nejc Lazar. V uri dvajset, kolikor je trajal vzpon sem mu po koščih dajala banano in le stežka je pojedel celo. 20 minut pred dvanajsto smo bili na Poreznu. Naslednja postojanka je bila pri Bolnici Franja, kjer so nas čakala pečena jetrca na čebuli in krompir. Toni je res lep presenetil z oskrbo s kombijem. Z Nejcem sva z veseljem pikala jetrca in pomazala po posodi, Marjan je pojedel itak zelo malo, skoraj nič. Edina in največja skrb mi je bila, kako bi ga pretentala, da bi vnesel čimveč kalorij. Tukaj se nam je pridružil Šuligoj, na Ermanovcu pa še Nina Frelih na čelu s svojim očetom in prijateljicami. Pred vzponom na Bevkov vrh je Marjan samo padel v najin kombi, kjer je imel na razpolago posteljo - dobil je par pečenih sardelic in krompir. Ni mogel naprej, prosil je, da še malo zaspi. Nepredvidena pavza je tako trajala kakšno uro. Toni je pripravil celo pojedino, skuhali smo še kavo in degustirali pivo. Marjan več ni mogel teči, samo v dobrem tempu smo hodili. Naš cilj je bil, da pridemo v Idrijo, kjer si bo privoščil daljši počitek. Čeprav sva planirala, da bo prespal v najinem kombiju, sta Nina in njen Jan ponudila njuno posteljo, tuš, nas spremljevalce pa razveselila z domačimi žlikrofi. Otroke sta dala v varstvo babici, da sta v miru lahko nudila nesebičen suport njemu in vsem ostalim, ki smo bili z njim. Spust v Idrijo je bil mučen, teren obupno strm in drseč - Marjan je visel na nitki z močmi, imela sem občutek, da se nam bo kmalu sesedel. Po deseti uri zvečer v Idriji, sem mu šla po kepico jagodnega sladoleda, čeprav sem ga komaj dobila, saj so že vse pospravili. Gledali so nas, kot da smo z lune padli - ampak ta sladoled je bil odločilen, zelo mu je teknil. Pričakala nas je Katarina, ki ga je stuširala, nato pa je samo padel v posteljo. Zmasirala sem mu noge, ga namazala, Katarina mu je oskrbela žulje, nato pa smo ga pustili, da za slabe 4 ure zaspi. Jan in Nina sta bila fenomenalna, tudi sama sem se stuširala, saj sem imela naslednje jutro službo. S Tonijem sva zaspala za par ur v kombiju, nato pa me je zapeljal v Ljubljano, v službo. Ob treh ponoči so potrkali po kombiju in naju zbudili, da smo se dokončno poslovili, preden so ostali šli naprej proti Hleviški planini. Marjana sem objela in mu zaželela srečno pot, bil pa je tako nebogljen in utrujen, da sploh nisem mogla lep čas zaspati nazaj, skrbelo me je kako bo z njim. Tudi v službi sem bila nemirna, a so mi javljali s terena, da mu gre super, da je čisto prerojen, kot dan pa noč od prejšnjega dne. Hvala bogu! Jan je takšen pozitivc, imel je res prekrasno spremstvo ta dan! Čeprav je Marjan velik borec, je tudi sam v Idriji prvič pomislil, da je tukaj njegov konec. 

Popoldan smo imeli tekaški trening v Ivančni Gorici, nova sezona se je namreč pričela, zvečer pa sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva pričakala Marjana. Klicala sem sodelavke, če bi si lahko naslednji dan vzela dopust, saj naju je Marjan nujno potreboval. Seveda bi preživel tudi brez naju, a mislim, da sva vseeno pripomogla, da je lažje prikorakal v Ankaran. Za 40 minut se je ulegel v kombi, po skoraj 19ih urah skoraj neprestane hoje in se malo spočil, čeprav je zgledal zelo dobro, tudi zelo pozitivno naravnan. Z Ožboltom in Mitjo Volčanškom so nadaljevali čez Vremščico proti Škocjanskim jamam, midva sva pa za dve uri zaspala. Oblečena sem bila v športna oblačila, pripravljena, da grem z njimi naprej, saj se je Ožbolt tukaj poslovil - tudi on je zjutraj imel službo, pa že itak jih je ves dan spremljal in oskrboval z avtom. Zbudila sem se s strašnimi prebavnimi težavami. Ob pol treh zjutraj smo Mitja, Marjan in jaz štartali od Škocjanskih jam proti Slavniku, zadnjemu tisočaku na njegovi poti. Bilo je super, pogovarjali smo se, a po dveh urah ga je začela matrati strašanska zaspanost in utrujenost, po asfaltu proti Markovščini je hodil miže, da je malo spočil oči, z Mitjem pa sva ga vsake toliko z dotikom usmerila, da ni skrenil s poti. Klicala sem Tonija, naj nam pride prej nasproti kot je dogovorjeno in nam skuha kavo. Spet se je za 10 minut vlegel, a ni mogel zaspati, zato smo nadaljevali, kavo je spil po poti. Toniju sem vprašala, če bi on šel čez Slavnik, da mu nudi malo opore in jima dela družbo z Mitjo, tudi Mitja je bil utrujen in zaspan, saj je bil že od zgodnjega popoldneva (od Cola) z njim - vse skupaj 100 km. Ugasnili smo naglavne svetilke, končno se je zdanilo. Z Venčeslavom Japljem sva imela zajtrk, šla sva na kavo ter malo klepetala. Čakala sva jih v vasi Prešnica, a zaradi svojih prebavnih težav še nisem šla z njimi naprej, kot sem nameravala. Toni je potegnil do Petrinj. Na Slavniku se jim je pridružila še Isabel Petronio in od Petrinj smo skupaj odkorakali proti Ankaranu, zadnjih cca. 25 km. Bila sem odlično razpoložena, kot tudi vsi ostali - ta zadnji del SPP je bil tudi zame prvič. 

ponoči sem našla 5 jurčkov:)

Socerb

pred seboj že vidimo CILJ

V Socerbu se nam je pridružilo še nekaj ljudi, a sem pozabila imena. Ko smo pridobili predzadnji žig v Tinjanu (v klanec smo šli zelo hitro, za vzpon smo potrebovali 25 minut), so se nam pridružili še Marjanov brat, Valentin od TGSportlife in še nekaj drugih. Vsi pozitivno naravnani, smo odgnali dež, ki je bil napovedan. Ves dan smo imeli sonce. Marjan je vidno trpel zadnjo uro. Zanj kar ni in ni bilo konca.

Hudo izčrpan in skoraj na robu solz je Marjan pritisnil še zadnji žig v svoji knjižici Slovenske planinske poti, v Korta baru, v Ankaranu. Za pot je potreboval 7 dni, 8 ur in 9 minut. Toni je za vsakega imel pripravljeno pivo Stezičar, za Marjana pa special edition 2L z njegovo sliko na etiketi. Malo sem bila razočarana nad barom in kelnarico, ker nas je tako grdo sprejela. Najprej ni hotela dati žiga, kao, naj si ga sam najde, saj je tukaj v košari, nato pa se je znašala nad nami, ker, da smo v gostilni in ne smemo piti svoje pijače. Itak, da smo naročili potem vsak še pijačo, ampak po tisti začetni evforiji in po popitem Stezičarju. S Tonijem se nama nikamor ni mudilo in ostala sva do zadnjega. Katarina nas je povabila še na pico in ko smo se po nekaj urnem sedenju vstali, da se poslovimo, so Marjanove noge bile za dve številki večje kot prej in komaj se je premikal. Nasmejali smo se skoraj do solz in se poslovili. Katarina, njegova žena je res fenomenalna. Vsak dan je normalno hodila v službo, popoldan in ponoči pa oskbovala Marjana, prejemala na stotine telefonskih klicev, skrbela za logistiko njegovih spremljevalcev ter spala po 3-4 ure na dan. Brez nje, njenega razumevanja in pomoči, projekt ne bi bil mogoč! Marjan, čestitke še enkrat, noben si ne more predstavljati koliko trpljenja in bolečine je bilo vloženega. Tudi mene v prihodnosti čaka SPP, lansko leto je nisem uspešno zaključila. Neprecenljive prijateljske vezi se pletejo pri takšnih izzivih in nesebična pomoč, ki ti jo nudijo sotrpini v tako težkih kot lepih trenutkih, človeka izredno bogati.

Doma sem bila tako zaspana, da nisem imela moči iti pod tuš. Enkrat sredi noči me je Toni prebudil, jaz pa sem mu govorila, naj vzame ene dolge hlače za Marjana in še nekaj glede hrane, ne vem točno, a še vedno sem bila nekje na progi SPP. Toni me je pomiril, da je Marjan že na cilju in da sva midva že doma.:)

Petrovo Brdo

iz Slavnika v Prešnico

iz Petrinj proti cilju, v Ankaran

Poročno potovanje - SKANDINAVIJA

Letošnji dopust je bil planiran za Slovensko planinsko pot, ki je lansko leto nisem dokončala. Dogodki v zadnjih tednih, mesecih so bili tako vrtoglavo hitri, zato je prišlo do spremembe plana. Imela sem splanirane tri tedne dopusta in dva dni pred odhodom je padla odločitev, da greva na sever! Takoj po potrditvi, da se lahko udeleživa 125 km dolge tekme na Finskem. Nikoli nisem razmišljala, da bi obiskala Skandinavijo, zato sem bila precej nepripravljena na pot. Dan pred odhodom sem oddelala dežurstvo (27 ur), v knjižnici nabrala cel kup vodnikov, doma spakirala za potovanje, zvečer pa šla na pot, utrujena do amena! Tudi Toni ni bil v kaj boljšem stanju, saj je celo noč flaširal pivo. To je bila velika napaka, ki nama je diktirala cel prihodnji teden. Vsekakor bi se prej morala dobro spočit, ampak sva bila tako neučakana dopusta. Do Lofotov, ki so bili najin glavni cilj (razen tekme na Finskem), sva imela dobrih 3000 km vožnje s kombijem (predelan v avtodom). Nenehno sem bila utrujena in zaspana in težko sem vozila. Prvi postanek je bil v Obertaurnu, kjer sva opravila štiriurni trening na Glocknerin (2433m), teren je bil kar zahteven in posledično sva bila počasna, a razgledi so bili božanski in v naslednjih tednih bom kar pogrešala pogled na visokogorske vrhove. Pretekla sva 17 km, 1600 višinskih metrov. Nadaljevala sva dolgočasno, a relativno hitro vožnjo čez Nemčijo do Danske. Dokler me nekje na Danskem ni odneslo na bankino, saj sem dobesedno zaspala za volanom, sva skušala vozit čimveč, po tej skorajšnji nesreči pa sva se ustavila za dalj časa, kajti nujen je bil počitek. V prvih dneh potovanja sva se pretežno vozila in si ogledovala mesta. Avto običajno pustiva kje v predmestju, da se izogneva gneči in parkirnini, zato raje tistih par km do centra pretečeva. To je zmeraj tudi izziv glede orientacije in kot tekača se že precej dobro znajdeva. Ustavila sva se v Copenhagnu (pretekla 16,5 km), zelo živahnem in prijetnem mestu, ki mi je bil najbolj všeč od vseh mest. Na Švedskem sva si ogledala njihovo drugo največje mesto Goteborg (pretekla 13km), zvečer istega dne sva tekla po Oslu (15km), glavnem mestu Norveške.
Na tem mestu sem imela dovolj mest, čeprav je vsako po svoje zelo lepo, imela sem pa tudi dovolj vožnje. Pravzaprav sem doživela eno manjšo krizo in obžalovala, da sva šla tako daleč. Kje je sonce, kje so hribi, kje je narava? Pretežno sva imela dež, okrog 15 stopinj maksimalno. Zapeljala sva se do Holmenkollen-a, kjer sva tik pod skakalnico prespala v avtu. Bilo je še veliko drugih avtodomov na parkirišču, tukaj še nisem dojela tega, da lahko prespiš kjerkoli, razen kjer ni izrecno prepovedano kampiranje. Na celotnem potovanju sva vse noči prespala v kombiju, niti enkrat nisva šla v kamp. Skandinavija je raj za avtodomove, saj lahko prespiš kjerkoli, razen seveda na privatnem zemljišču, 150 metrov vstran od hiš ter ne smeš se na enem mestu zadržati več kot 24 ur. Na vsake par km so urejena počivališča, največkrat na lepem mestu z razgledom. Višje na sever greš, lepše je, bolj neokrnjena je narava! Prispela sva v mesto Lom, blizu katerega je izhodišče za najvišji Norveški vrh Galdhopiggen, 2469 m. Ampak vreme ni bilo primerno za vzpon na vrh, zato sva se odpeljala do fjorda Geirangenfjord, ki slovi kot eden izmed najlepših fjordov. Toni bi naj opravil trening, jaz pa se peljala z ladjico po fjordu. A ko sem se zbudila v megleno in deževno jutro, mi ni bilo za ladjico. Skupaj sva tekla/hodila do vasice Skagefla mimo Homlongsaetre (550m), po pravi džungli, razmočenem in spolzkem terenu, da nikamor nisva prišla - za 5 km sva potrebovala 2 uri. V kombiju so se nama iz dneva v dan kopičile mokre cunje in premočene superge. Je bila pa ena izmed lepših izkušenj, saj sva bila nagrajena za razgled iz naslovnice mojega Lonely planeta - največji slap Geirangenfjorda, šla sva pa tudi mimo idiličnih in tipičnih hišk s pokrito travo na strehah. Značilnost fjordov je, da se hribi strmo dvigajo nad njimi, to jim dale tisto veličastnost. Domačini so posamezne težko dostopne predele v preteklosti skrbno predelovali, izkoristili kratko poletno obdobje za kot neke vrste planšarske barake. Te čudovite ohranjene hiške lahko turisti še danes opazujejo med vožnjo z ladjicami po fjordih.
Nazaj grede sva nabrala celo vrečo lisičk, Toni je pa ta večer ujel prvo skandinavsko ribo, kot je rekel, za par številk večjo kot se lovi na Jadranu. Nabrala sva še regrada za solato, tudi ta je bil za par številk večji kot pri nas. Darove narave sva delila z starejšima Francozoma, ki sva jima vidno polepšala dan, kljub dežju in mrazu smo bili zadovoljni in srečni. Onadva že več desetletij potujeta na tak način in opažata, da se ljudje zadnje čase zapirajo v svoje moderne avtodomove, manj je pristnega stika z ljudmi in druženja. Dež tukaj je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, bolj je bil podoben rosenju, kot pa pravemu dežju, zato sem v dežju vse počela kot običajno, oprala posodo v bližnji reki, lovila ribe, le v nepremočljive cunje sva se morala obleči. V trgovini sva kupovala izredno malo, na vsake 3-4 dni hlebec kruha in mleko za kavo, saj cene so res zasoljene, pol kg kruha stane okrog 3 eur, pločevinka piva okrog 3 eure in več, da ne govorim o zelenjavi, sadju in mesu, kar je zelo drago. Vse dni sva tako jedla regrat v solati s krompirjem ali jajčkom, je bil zelo okusen, nič grenak. S seboj sva imela več gajb Stezičarja ter dovolj hrane za cel mesec.

Naslednje jutro sva se vseeno odločila za vzpon na Galdhopiggen iz kraja Spiterstulen, čeprav vreme še ni bilo nič boljše. Možen je še en drug dostop, a je menda bolj nevaren zaradi ledeniških razpok. Narava tukaj je prekrasna, če bi bilo še kaj sončnih žarkov, bi bila pa božanska! Od glavne ceste do izhodišča sva imela 10 km makedamske ceste. Cesta je privatna in plačljiva, a sem prebrala na tabli, da se plača na koncu ceste na recepciji. Plačilu sva se izognila tako, da sva parkirala kakšen kilometer pred izhodiščem in šla peš naprej. Bila sva zimsko opremljena, z zataknjenim cepinom na nahrbtniku, večina pa jih je bila v kavbojkah, lahkih supergah, z majhnimi otroki in kužki. Po par sto metrih zaznam prve snežinke, in vse do vrha je snežilo. Mama mi je poslala sporočilo, da je doma 40 stopinj, da bi bila sedaj raje z menoj. Jaz pa sem hrepenela po soncu in toploti. Zaradi nizkih temperatur in naključij, se že dva dni nisva tuširala. Nisem se več dobro počutila, Toniju sem rekla, danes se pa tuširava, ne glede na razmere, najbolje da čimprej, že pri avtu, takoj ko se vrneva! Na vhu seveda ni bilo nobenega razgleda, nisva videla ledenike, je bilo je vseeno lepo. Šla sva med zadnjimi gor, prehitela pa vse po vrsti, veliko se jih je tudi obračalo, saj niso bili pripravljeni za te razmere, saj je na izpostavljenih mestih močno pihalo. Pri avtu nama pokaže 2 stopinji nad ničlo! Nič ne bo s tušem pri avtu. Sva se pa umila kasneje na sedmih stopinjah, saj sva vendar na poročnem potovanju! ;) Noči so bile noro prijetne, nenehno sva se stiskala drug k drugemu, zaradi hladu mi je tako ugajala toplina mojega moža. Pred nama je bilo 1000 km do Lofotov. Vožnja je bila krasna, saj je tukaj malo prometa, praktično nič semaforjev, vozniki se držijo omejitev in ne divjajo, vozijo zelo umirjeno. V kraju Bodo sva naključno ujela trajekt ob enih ponoči. Bilo je še svetlo. Na trajektu sva opazovala sončni zahod in čez kakšno uro že vzhod, med tem pa seveda ni bilo čiste teme. Največja fascinantnost potovanja je bila nenehna svetloba, nikoli ni bilo trde teme! S spancem nisva imela težav, saj sva bila skoz po malem utrujena od poti, teka in potovanja.

Lofoti so otočje na severu Norveške, nad severnim polarnim pasom (med 67. in 68. severnim vzporednikom), zato imajo značilnosti severnih dežel z ogromno snega, vendar je klima vseeno malo milejša in ob sončnih dnevih je prav prijetno toplo. Ob času najdaljšega dneva sonce ne zaide, v času najdaljše noči pa sploh ne vzide. Nikakor ne moreš ostati ravnodušen nad to neokrnjeno naravo, značilnimi arhitekturnimi ribiškimi vasicami in številnimi fjordi, ki se zajedajo globoko v otoke. Na Lofotih sva doživela božansko jutro.  Sončno, toplo! Oblekla sva kratke rokave in šla raziskovat okolico. Spala sva v kraju z najkrajšim imenom na svetu: A (izgovori se z O). Želela sva opraviti dober trening, a poti na izbiro ni bilo ravno veliko. Poletna sezona je tukaj kratka, pozimi pa verjetno noben ne hodi po teh stezicah, zato tudi niso ne vem kako dobro shojene in markirane. Tako da naju je iz kraja A peljala edina vidna pot mimo jezera Agvatnet do sedla pod vrhom Gjerdtindan (821m). Spustila sva se dol proti drugemu jezeru in nadaljevala do konca stezice - do razburkanega odprtega morja na drugem koncu otoka, čeprav sva precej počasi napredovala, zaradi težko prehodnega razgibanega terena, skal, zaraščenosti čez stezico. Nazaj grede je Slovakinja, s katero smo se že prej na sedlu pogovarjali in se izmenično fotografirali, zavpila za nama: "What a freedom!" ko naju je videla, kako lahkotno sva tekla čez kamne in čofotala po lužah. Pohodnikom je pot verjetno delala preglavice, saj je bil res močvirnat teren in si kdaj zabredel tudi do kolen v vodo in blato. Poleg tega sva v tako kratkem času prešla praktično trikrat večjo razdaljo. To je prednost nas tekačev, da se lahko gibamo hitreje, kot če hodiš, večje območje lahko prehodiš, nenazadnje pa si prej na cilju. Trava je tukaj bila tako zelena, voda tako modra...narava tako božanska, da mi je vriskala duša. To je to, za to se je splačalo priti na sever! Po dvajsetih kilometrih in 1700 višincih sva se vrnila mimo sušilnice ribjih glav na prostem. Popoldan se je že začelo kisati vreme, pričeli so se spet deževni dnevi, a ujela sva še božanski razgled na vasico Reine, povzpela sva se proti Reinebringen, kamor vodi precej strma pot. Nikoli ne bi našla te lokacije, če ne bi pred tem prebrala zapiske iz enega bloga, kjer so priporočali ta vzpon in razgled. Sprehodila sva se tudi po idiličnem ribiškem mestecu Heninsvear, blizu katerega sva imela dober plac za ribolov ter obiskala par prelepih peščenih plaž, od koder sva opazovala sončne vzhode in zahode.  Na Lofotih se nama je čas ustavil, jaz sem pretežno počivala in uživala v brezdelju ter lovila ribe, Toni je pa itak mislil samo na ribolov, čisto ga je prevzelo. Bilo je zelo zanimivo in nič dolgočasno, saj sva vsakič ujela ogromno rib in to precej večje ribe, kot smo jih vajeni pri nas. Ribe sva konzervirala v soli, in še zmeraj jih imava doma. Sem mislila, da bo treba še vmes na kakšen trajekt, a so vsi otoki bili povezani med seboj z mostovi ali podvodnimi tuneli. Po petih uživaških dnevih sva se počasi začela premikati proti Finski, ustavila sva se še v Narviku, ki je pomembno pristaniško mesto, saj zaradi toplega zalivskega toka morje pozimi tukaj ne poledeni. Iz Narvika sva imela zgolj 400 km do ciljnega prostora tekme. Prečkala sva kraj Abisko, kjer se začne znamenita 450 km dolga pot po Švedski (Kungsleden) za pohodnike, nato se pa znašla na območju, kjer so naju pozdravili številni komarji. Čeprav jih menda letos sploh ni veliko, je vseeno bilo nadležno in ni se dalo preživeti, brez da se našpricaš proti komarjem. V avtu sva nujno mogla prižgat spiralo proti komarjem, da sva jih odgnala. Bala sem se kako bom spala, da mi bodo skoz brenčali na uho, a ni blo nobenega ponoči, verjetno je res ta spirala pripomogla k temu - sicer so namenjene uporabi na prostem. Najhuje je bilo iti na wc na prostem... full me je tiščalo, a tudi hitro minilo, saj se ne moreš skoncentrirat, ker te že kakšen piči v tazadnjo. :) Na hitro sva se ustavila v Kiruni, prespala pa sva malo višje na bližnjem smučišču, z razgledom na oddaljen Kebnekaise, najvišji vrh Švedske. V bližini športnih objektov je še najlažje prenočit, saj so ponavadi tam velika prosta parkirišča. Začuda tukaj ni bilo komarjev in sva se lahko v miru stuširala. V Kiruni je pozimi odprt znameniti Ice Hotel, mesto je sicer poznano predvsem po rudniku železove rude. Finska mi je izredno všeč, vendar ko prevoziš več sto kilometrov, postane malo enolična. Predvsem sem pogrešala poglede na visoke hribe. Tukaj je pa pretežno ravnina, tundra, blago valovita pokrajina s številnimi jezeri in neskončnimi gozdovi poraščenimi z borovnicami.

V Hetto, nacionalni park Pallas Yllastunturi sva prišla dan pred tekmo, takoj naju je pozdravil organizator, s katerim je Toni bil že prej na vezi, da sva kot "povabljena" tekmovalca dobila brezplačno štartnino. Predlagal nama je, da se odpeljeva par metrov više na bivši kamp plac oz.kamp, ki obratuje samo pozimi, kjer sva ves vikend bila sama. Odprt je bil celo dostop do umivalnika s toplo vodo. Pod nama pa je bil štartni prostor in vso dogajanje. Večina jih je spala v bližnjem hotelu Lapland Hetta. Laponske sem se najbolj veselila zaradi prebranih knjig Arta Passiline in sedaj sem bila tukaj. Na Finskem sva imela sončne in tople dneve. Žal pa nama je zmanjkalo časa, da bi obiskala najvišji vrh Švedske in Finske, bila sta nama dokaj na poti, vendar sva morala počivati pred tekmo, po tekmi je pa bila spet vlažna vremenska fronta. Gre za kar oddaljene vrhove, kar pomeni dvo ali tridnevne pohodniške ture. Dan prej sva na easy tekla do bližnjega jezera in me je močno bolelo levo koleno, tako da sem bila precej zaskrbljena. Cel naslednji dan sem počivala. Ob pol desetih zvečer so nas peljali z avtobusom v Yllas - uro in pol vožnje vstran. Iz Yllasa bomo tekli nazaj v Hetto. Opremljeni smo bili z GPS sledilno napravo, saj smo pretežno tekli po divjini, daleč od civilizacije. Na štartu je bilo malo hladno, a svetlo, to je bil Midnight Sun Trail - ob polnočni smo še vedno gledali sonce. Prvi ultratek, kjer nisem potrebovala naglavne svetilke. Toni je imel v začetku kar nekaj težav, in sva se še 45 minut po štartu že tretjič srečala na progi. Malo me je skrbelo zanj, a mu je naprej šlo dobro. Sama sem pa skoz po malem bila čudne volje, raje bi bla z mojim možem nekje na poti po Švedskih gozdovi s šotorčkom, na easy, kot tukaj, na tekmovanju. Narava je bila krasna in dejstvo, da se gibam nekje na severu Finske je bilo noro! Ampak po 65ih km borovničevja in cikcakanja ob podrtih drevesih se mi je že mešalo. Tonija sem klicala, da ne vem kako bom zdržala ta teren, da mi je grozno dolgočasno. On je imel iste probleme. Pa tudi tečt se ni dalo hitro, ker je bil teren kar zoprn. Večkrat je bilo močvirnato, čeprav so imeli speljane lesene potke, ampak v supergah sem imela kljub temu nenehno mokro. Pokasirala sem številne žulje. Na tranziciji, na 65em km sem želela odstopiti, kar tako, ker se mi ni ljubilo več tečt in mučit samo sebe, ampak sem zagledala celo čredo severnih jelenčkov in sem bila čisto impresionirana, potem mi je pa volunterka rekla, da je naslednja punca za menoj 5 km (po tem težkem terenu je to pomenilo sigurno skoraj 1 uro), Toni pa mi je rekel, da me po tranziciji čaka precejšen vzpon, kjer bom imela lepe razglede in naj uživam v razgledih... vse to je pripomoglo, da sem pozabila, da sem tukaj mislila odstopit. :) Pa je bilo kar je bilo, čakalo me je 45 km terena ala Krk trail, kdor je tekel, ve kakšna muka je to, po špičastih skalah, kjer človek še hodi težko, kaj šele teče. 26 km pred ciljem sem zapadla v jok, saj kilometri niso šli nikamor. Res da me noben ni prehitel, to je bil znak, da nekako držim tempo, a kljub temu se mi je zdelo, da se pot vleče v neskončnost. Na okrepčevalnicah so že vsi vedeli za moje ime in me vzpodbujali, spraševali kako se počutim. To mi je dalo krila, da sem premagala pot. Po kalvariji s kamnito podlago me je čakalo še 10 km pretežno ravnine po makedamu in zadnje 3 km po asfaltu. Ker fizično nisem imela nekih večjih težav, sem to lahko odtekla okrog 10km/h. Problem mi je delala psiha, saj so se mi ves dan vsiljevale same negativne misli. SMS so mi poslali Brane, Mateja in Brina, sem bila res vesela, potem pa še Tilen. Kar neslo me je proti cilju, tukaj sem vedela, da mi bo ratalo do cilja in da so ostale punce daleč za menoj, sedaj že skoraj dve uri. Ena punca, domačinka se je vozila vštric z menoj s kolesom, pogovarjali sva se in tako sem kmalu zagledala ciljni prostor, kjer me je čakal moj Toni, že dobri dve uri pred menoj je prišel v cilj. :) Po 16ih urah 27 minutah sem stekla čez zmagovalni ciljni trak, bila sem prva od punc in osma absolutno, kar je bil res nor občutek! Rekla sem jim lahko le to, da je bila tekma lepa, a nikakor ne enostavna in da sem imela številne težave. Objel me je moj mož, saj ga je zelo skrbelo zame, glede na to, kako sem pred parimi urami jokala v telefon. Ampak ciljna črta je zabrisala te slabe spomine, ostali so le najlepši. Čeprav Toni ni zmagal v absolutni konkurenci, bil je drugi, sva vseeno bila glavne zvezde tam. :) Tekači smo imeli na voljo brezplačno savno. Ko sva dajala intervju za lokalni časopis iz jacuzzija sem se zamislila, da res nisva čisto normalna - za nama je nora zgodba, sedaj pa si končno zasluživa počitek. Splačalo se je zgarat teh 125 km, za nagrado za 1.mesto sem dobila novo uro Suunto Ambit 3, ki je na trgu vredna 500eur. Organizator tekme nama je v dar dal vsakemu en buff s finskega traila, midva pa njemu gajbo Stezičarja še za ostale v organizaciji. To je najmanj kar sva lahko storila, nenazadnje sva tudi avtobusni prevoz do štarta imela zastojn. Naslednji dan je pohvalil pivo in vso gajbo so pridno spraznili in vrnili. Poslovila sva se, poslovilo se je tudi lepo vreme na severu, zato sva pot nadaljevala proti jugu.
Slednje dni sva uživala v vožnji mimo številnih finskih jezer, v neokrnjeni naravi, obiskala sva tudi Božička na domu v Napapiriju blizu Rovanemija. Arktični krog lahko prečkaš na večih mestih po severnih državah, a tukaj, v Božičkovi deželi je to najbolj skomercializirano. Obiskala sva uradno pošto Božička, kjer lahko ljubljenim osebam pošlješ razglednico. Obstajata dva poštna nabiralnika, eden pošto pošilja vsakodnevno, drug pa bo oddal pismo šele ob Božiču.
Zadnja etapa potovanja je bilo pohajkovanje po prekrasnih Helsinkih, s trajektom za 5 eur povratno karto (ki je noben ni preverjal) sva se na mojo željo zapeljala na 15 minut oddaljen otoček Suomelina, ki je priljubljen izletniški kraj in mesto za piknike. Čez Estonijo, Latvijo, Litvo, Poljsko, Češko in Avtrijo sva se počasi vrnila v domače Radence. To ni bila najboljša odločitev, zaradi številnih del na cesti sva spet ogromno časa preživela v avtu, sploh čez Poljsko je šlo počasi. Toni, sedaj že specialist za ribe, je skuhal ribjo juho ter okusno trsko - bakalar. Najinega potovanja je bilo konec. Še slabih 200 km do Dolenjske, kjer je najin skupni dom in dopusta bo konec. Kot bi mignil. A ostajajo spomini, bogati, nepozabni. V Skandinavijo se bom zagotovo z veseljem vračala, ostalo je še veliko kotičkov, ki bi jih rada raziskala. Najbolj pa pogrešam midnight sun! <3

statistika: prevozila sva 8400 km (850eur bencin)

cestnine (Avstrijska vinjeta 9 eur, Norveška, Češka vinjeta 12,5 eur, ostalo brez cestnin)

most iz Danske na Švedsko (30+50 eur)

trajekt Bodo-Lofoti (100eur)

trajekt Helsinki-Tallin (100eur)

prenočišča 0 eur

hrana: nimam točnega podatka, a minimalno, večina hrane je bilo od doma.

jutranja kavica na poti

prvi postanek: Obertauern - Gloecknerin 2433 m, Avstrija

drugi postanek: Copenhagen, Danska

Little Mermaid, po navdihu pravljice H.C.Andersena

živahno in prekrasno mesto

tretji postanek: Gothenburg, Švedska

tretji postanek: Oslo by night, Vigelandov park z skoraj 200 skulpturami

prespala sva pod skakalnico Holmenkollen, z razgledom na Oslo

Lillehammer

Geirangen

številni slapovi

znamenita panorama Geirangenfjorda

znamenite norveške hiške, s travo pokrita streha

nabrala celo vrečo lisičk

jedla sva: regrat v solati s krompirjem ali jajčkom

...ter ribe. cel teden! ;)

ribo sva delila s prijaznima Francozoma

iz Geirangenfjorda nazaj v vasico LOM

ena najstarejših cerkva, LOM

na najvišji Norveški vrh: Galdhopiggen, 2469 m

uradno izhodišče, kjer plačaš parkirnino

večji del poti je snežilo, doma so pa imeli 40 stopinj :)

koča, v kateri se je trlo ljudi

prikrajšani za razgled iz vrha :(

prvi dan potovanja SONCE, 20 stopinj, RAJ na ZEMLJI!!!

za cel popoldan sva se utaborila, oprala in posušila cunje...

se sončila, kuhala kosilo...

...prvič se stuširala pod sončnimi žarki <3

darovi narave 

prečkala sva Arktični pas 

s trajektom na LOFOTE, ura je ena zjutraj

vreme ni najbolj obetavno, kljub temu vidiva lepoto otočja

kraj z najkrajšim imenom na svetu: A

na koncu jezera je vasica A

severno morje, kmalu bi naju odpihnilo:)

jezera niti niso bila mrzla

posušene ribje glave

sušenje rib

Prekrasen kraj: REINE

par sto metrov više, po najlepše razglede <3

raj za avtodomove!!

sončni zahodi in kmalu za tem vzhodi, ura je okrog dveh ponoči

sandy beach

dež, megla...najina zvesta spremljevalca

lačna ne bova:)

Henningsvear

Toni nabiralec :) 

posušene trske (poznan tudi kot bakalar), namesto čipsa:)

Fiskesuppe

še zadnji ribolov na Lofotih

most iz otokov proti Narviku

NARVIK, največje pristaniško mesto na severnem pasu

kaj bova s tolkimi ribami?? :)

Ice Hotel, Kiruna

severni jelenčki <3

priprave na tekmo

pot je tako dolga, da je na dveh listih, 125 km:)

najvišji vrh tekme, podobno kot na Krk trail-u :)

številna Finska jezera

po hudem naporu, veselje v cilju :)

honeymoon runnerja :)

prvi trije v moški kategoriji

prve tri v ženski kategoriji

savnanje v cilju <3 ...

ter v jacuzziju pričakovanje ostalih tekačev, ki prihajajo v cilj

čestitke in objem organizatorja tekme

urejene steze za motorne sani pozimi

spet prečkala severni pol v Napapiriju, Rovanemi, na uradnem domu Božička ;)

najlepši trenutki dneva: kosilo v naravi

sončni zahod v Oulu-ju

lisičke

dobila sem šopek <3

Helsinki

Paavo Nurmi (Flying Finn) pred stadionom

urejene sanitarije po vsem mestu

s trajektom na bližnji priljubljen otoček Suomelinna

še vedno utrujena od tekme, uživava na otoku

pozno zvečer imava trajekt do Tallina - Estonija

Baltiško morje

na Polskem šla na ogled pivovarne Tyskie