četrtek, 05. oktober 2017

Valamar trail - Where the hills meet the see


Že četrto leto ob približno istem času na istem mestu - v Rabcu na Valamar trailu. Prvi dve leti sem tekla na dolgi razdalji, 73 km, lansko leto sem bila spremstvo Toniju, saj sem že bila noseča, letos sem se pa odločila za maratonsko razdaljo - 42 km in 1100 višincev. Že to mi je predstavljalo dovolj velik izziv, saj nimam pojma kje sem trenutno s formo, sploh pa kaj je z mojo vzdržljivostjo. Tečem že od četrtega meseca po porodu, vendar krajše razdalje, nekako maksimalno 12 km, večkrat delam stopnjevanja ali kak krajši intervalni trening, bolj v smislu fartleka. 
Prijateljici Aniti se je že zelo luštalo morje in predlagala sem, da gremo par dni prej v Rabac. Res nam je v ponedeljek pozno zvečer Anita bookirala apartma in v sredo po zajtrku smo se punce same odpeljale proti Rabcu. Toni me je zapeljal do Ljubljane in komaj smo zložili vso prtljago in oba vozička v Anitin avtek. Hani je zmanjkalo šele okrog Postojne, obe z Živo sta nato spali vse do Rabca in se nismo rabile ustavljat vmes. Pred poldnevom smo že bile nastanjene v krasnem, novem apartmaju z veliko teraso in razgledom na morje. Živa je rojena dva dni pred Hani, to bo še zanimivo... dve mamici in dve osemmesečni punčki .:)
Imeli smo se čudovito, druženje je preseglo vsa moja pričakovanja. En dan je kuhala ena, drug dan druga za naju in za malčici. Enkrat je ena pomila posodo, drugič druga, enkrat ena šla malo tečt, drugič druga. Brez kakšnega posebnega dogovarjanja in prilagajanja, je vse steklo. Ponavadi smo dvakrat na dan šle na sprehod, ves popodan pa preživeli na plaži. Anita obožuje plavanje in se je res večkrat dnevno vrgla v morje, jaz pa v vseh dneh niti enkrat. Menda ima morje okrog 20 stopinj, a meni je to daleč premalo, da bi se opogumila za v vodo. 
Bila sem precej živčna zaradi maratona, "tekmovala" nisem že, hm, kakšno leto in pol. Toni je prišel za nami v petek popoldne z namenom skrbet za Hani, medtem ko bom odsotna. Med vožnjo v Rabac se je spomnil, da bi morda tudi on tekel, če bi imela kakšno varstvo za Hani. Že med pogovorom z njim, je Anita ugotovila njegove namene in se ponudila, da komot s Klemnom poskrbita za Hani. Zaupam jima maksimalno, ampak ju za okrog pet ur tako obremenit...hm... pa še Klemen bo prišel zjutraj ves utrujen iz Oktoberfesta. Zvečer je Toni šel malo potečt, da je sploh videl kakšne so noge (od TDG izpred dveh tednov še nič ni tekel). Prijavil se je na 73km, se pozno v noč še pakiral, zato noč prespal v kombiju in ne pri nas v apartmaju.  Ponoči je čutil bolečino v peti, ki ga je ovirala na TDG in že podvomil v pravilnost svoje odločitve. Imel je zastojn štartnino od lanskoletne zmage, zato se ni obremenjeval, dokler bo šlo, bo šlo, štartnina se na tem teku ne prenaša na naslednje leto in bi itak propadla. 

Štart sem imela šele ob 10:30, tako da sem v miru zrihtala Hani, sebe in vmes šla neštetokrat na wc. :) Vzdušje super, ogromno znanih ljudi in prijateljev, zdaj se že kar poznamo med seboj. Vreme odlično, pihala je burja, kar mi je zelo odgovarjalo med tekom, sicer bi mi kdaj pa kdaj bilo verjetno prevroče. Začetek je bil kar malo prehiter in ves čas sem se opominjala, da morem tečt počasneje, pot je še dolga in ne sme mi zmanjkat moči. Kmalu so se nam pridružili iz 52 km proge in je naenkrat postala gneča. To mi ni odgovarjalo, nekako nisem tekla v svojem ritmu, pa še konkretno sem se zaradi nepazljivosti spotaknila ob kamen in padla. Na srečo sem odnesla brez resnejših posledic, samo prstanec desne roke me je zelo bolel. Ves čas sem vedela, da sem prva v ženski kategoriji, nisem pa vedela koliko imam prednosti, niti nobenega občutka kako mi kaj gre. Od KT Bartiči sem ostala bolj ali manj sama, to mi je odgovarjalo in zelo sem uživala...kilometri so se neverjetno hitro nabirali, čas je pa tudi kar hitro tekel in kot bi mignil sem bila v Labinu, še 14 km do cilja. Ta del pa obožujem...še vedno do sedaj mi je šlo kar hitro, sploh zadnjih 5 km spusta do cilja sem vedela, da bo letelo. Edina pripomba bi bila, da smo v začetnem delu pogrešali kakšno zastavico več, včasih sem bila negotova ali sem na pravi poti. Druga pripomba pa na 5 literske sodčke vode na pipico, če si želiš napolnit bidon na postojanki, potrebuješ celo večnost, tako počasi teče s teh pipic. Enkrat sem dobila plastenko za dotočit vodo, večinoma pa po tej pipci in čakala ko budala, da je bil bidon poln. Sicer pa same pohvale...gre za enega lepših dogodkov, tekov in vsako leto se z veseljem vračamo. Nudijo zelo ugodno nastanitev v hotelu z dobro hrano, lokacija je super. Midva je sicer še nisva koristila. :) Razplet moje letošnje uvrstitve je bilo eno samo prelepo presenečenje zame ... v cilj sem prišla s časom 4ure24min (napovedala sem 5 ur), kot prva v ženski kategoriji in peta absolutno. Zadovoljna sem bila tako s časom, kot s celotnim tekom, bila je res ena sama uživancija! Toni je žal odstopil v Labinu, 14 km do cilja. Preveč ga je bolela peta in bil je čisto energetsko izpraznjen. Hani je menda bila čisto neproblematična in imeli so se super. 
Naslednji dan je sledila analiza teka na plaži, nato pa proti domu. Predvsem bi se zahvalila Aniti in Klemnu, da sta tako lepo poskrbela za mojo princesko in sem lahko tekla tako sproščeno in brezskrbno, ter da so me na koncu vsi skupaj pričakali v cilju. Hvala! In hvala Aniti za super družbo, upam, da še kdaj ponovimo! <3















Ni komentarjev:

Objavite komentar