sobota, 28. maj 2011

Prva maratonska razdalja

Dober teden je že od maratona v Radencih, a nisem imela priložnosti opisati vtisov, saj sva v novem stanovanju še brez interneta. Kar sicer sploh ni moteče. Brez računalnika kvalitetno preživljava skupne popoldneve. In zelo lepo je živeti v "svojem" stanovanjčku. Naj se pa vrnem k bistvu. Tako dolgo sem omahovala s prijavo na maraton (42 km), da sem zamudila prvi rok prijave in zato plačala polno ceno. Napovedovali so visoke tempareture, izkušeni tekači so nama ta maraton za prvič odsvetovali, v prvih treh tednih maja sva skupno pretekla samo 54 km, kar bi naj bila tedenska razdalja, ne pa tritedenska. Preveč je bilo pritiska iz vseh strani- nova služba, selitev, maraton. Ampak kljub vsemu temu, notranji občutek ni bil pomirjen ob misli na polmaraton, ki sem ga točno leto dni nazaj prvič pretekla. Za novo leto sem si zadala cilj maratonsko razdaljo, zato sem na vsak način strmela k temu. In občutek me tudi tokrat ni prevaral. V soboto je bil peklensko vroč dan in ne ravno enostaven za tek, ampak čudovit in prave energije. Zgleda, da nama je pomagal tudi Lošinjski maraton, da sva se adaptirala na kakšno stopinjo več. Prvič sem tekla maraton, zato nisem vedela kaj naj pričakujem. In je prišel ta dan. Prvi krog sem odtekla brez težav, brez bolečine, totalno lahkotno. Že na osmem kilometru naju je čakala prijateljica z mrzlim pirom :). Prvi krog je bil ogrevanje, drugi je pa šel zares. "Težave" so se pa pričele na 35-em. Čeprav sem imela še 7 kilometrov do konca, sem pa v bistu že videla cilj, vedela sem, da ga bom zagledala, kakorkoli že bo. Zadnje kilometre sem začela hoditi in se ustavljati, kar ni bilo ravno pametno, saj je bila prava misija spet spraviti telo v tek. Pred mano so hodili, za mano so hodili, redko kdo je še tekel. Zaradi 27-ih stopinj in asfalta je bil ta maraton precej težek, marsikdo je po prvem krogu šel kar v cilj. Več ljudi mi je reklo, da če sem pretekla tega, bom druge še lažje. Malo krize je bilo zadnje kilometre, ampak je bil kakšen tek že težavnejši. Sicer sem šparala moči, v enakomernem tempu, nisem šla na polno, se na vsaki postojanki močila, polivala z vodo in pila ogromno tekočine. Pri 2:01 sem obrnila v naslednji (isti) krog. To mi ni delalo težav. Pravijo da je psihološko full bolj naporno se podat v krog, ki si ga že enkrat pretekel in veš kaj te čaka. Jaz sem bla full vesela, da sem šla v še en krog, mogoče zato, ker sem šla prvič, mogoče ker sem domačinka, ne vem, meni je bil fenomenalen občutek. Na poti sem srečevala nekatere znance, ki so se vračali v cilj polmaratona in šele ko se je pot v Petanjcih odcepila in nas je ostala še samo peščica, sem prižgala mp3. Točno dve leti nazaj na 29.maratonu treh src, ko je Simon tekel na 10 km, sem se nekako zaljubila v tek (in v Simona :)). Ko sem ga v cilju čakala, sem občutila željo po teku in ko sem ga po 10-ih km videla naspidiranega in fenomenalne volje, sem začutila, da bi tudi sama rada tekla. Takrat sem mi je ena ura neprekinjenega teka zdela nekaj nedosegljivega in mogočnega, o maratoncih sploh nisem razmišljala, ker to ni bilo v mojih mejah razumevanja in dojemanja. Še isti popoldan sva v Prvo ligo šla kupit moje praktično prve tekaške adidaske. In tako sem počasi začela. Prvi tek je bil 2,5 km dolg krog okrog Vodnikove in Celovške, neprekinjeno sem ga pretekla menda v 15ih minutah in to je bil zame neverjeten uspeh. Simon je imel idejo tečt svoj prvi polmaraton na Ljubljanskem maratonu, pa sem ga izzivala, da če gre on na 21 km, pa grem jaz na 10. Sekunda, dvajset in že sva bila zmenjena! In ko sem jeseni to desetko pretekla v 47.-ih minutah (še kot redna kadilka), me je tek prevzel in postal del mojega življenja.

Po štirih urah in osmih minutah so me v cilju pričakale moje drage prijateljice. Full sem bila srečna, zadovoljna, na cilju je vladalo nepopisno veselje. Kmalu se nam je pridružila še S., spet z mrzlim pirom (neskončno hvala!:)) in  čakali smo še Simona. Tudi on je zagledal cilj maratonske razdalje, še prej sva se močno objela, tako sem bila srečna, da nama je uspelo. Simon me je navdušil za tek, jaz pa njega za večje razdalje. Po teku sva šla spočit mišice v Terme Radenci in srečala Špelo, Petra in Roberta (hvala za nasvete oskrbe žuljev in za prijetno družbo!), zvečer pa sva še poslušala koncert Kreslina. 


na cilju, čila, zdrava in srečna :)

Hvala dragi moji za vzpodbudo in navijanje ter za nepozaben dan!


nekateri v cilj, drugi v še en krog
na cilju
Simon v cilju

zadnji objem pred ciljem :)

Včeraj se žal nisva mogla udeležiti 24 urnega Teka sreče v Grosuplju, naslednji plan je pa sigurno A jh uhka 10 v enem dnevu? (25.6., 10 krogov okrog Blejskega jezera).

3 komentarji: