nedelja, 6. november 2011

Sladkih6

Včeraj sva se prvič udeležila fenomenalnega tekaškega dogodka, ki je sicer potekal že peto leto zapored - Sladkih6, v Sladkem Vrhu. Gre za šest urni tek z nabiranjem krogov, en krog je dolg 1035 m. Sama sem imela malo smole in sem zaradi bolečine v kolku nehala tečt po štirih urah. Danes zjutraj sem še šepala in ponoči sem zelo slabo spala, saj me je hudičevo bolelo v levem kolku. Ampak zdaj je dosti bolje in že sem začela z pesimističnim razmišljanjem - zakaj nisem vztrajala v bolečini, sigurno bi izginila in danes bi bil isti izid, kot je, nič hujšega ne bi bilo naslednji dan. Bolečina se je pojavila nekje po 20-em km in sem vztrajala do 38-ega, ampak potem mi je pa vsa volja čisto upadla. Nisem več jasno videla cilja. Peter mi je rekel: "Imaš dve možnosti: da te nafilamo z naklofeni in greš naprej, kar pa premisli, ker vprašanje v kakem stanju boš jutri ali pa da nehaš." Vsedla sem se na stolček, odprla pir in se nisem več vstala. Ampak je bilo zelo težko sedet in gledat kako drugi tečejo. Prej ko sem jaz tekla se mi je zdelo, da pol ljudi hodi, ko pa sem vsedla, pa so kar vsi tekli. Lahko bi še dve uri počasi hodila pa si nabrala še par krogov, a to se mi je zdelo čisto neumno. Zakaj bi to počela? Da bo pol številka večja? Brezveze, ali razdaljo pretečem ali pa nič. Potolažili so me Robert, Peter in Robert, ki so bili na istem. Ampak pustimo to! Tek in organizacija in lokacija in vse je bilo tako popolno, da šele sedaj razumem zakaj vsi tako opevajo ta tek. Takoj ko sva se pripeljala v Sladki Vrh sem začutila pozitivno energijo tega kraja in vseh zbranih ljudi. Počutje je bilo odlično. Takoj sva nesla dve vrsti peciva na mizo, namenjeno samim sladkim dobrotam, ki mi ju je spekla mama - ace kocke in eno skutno pecivo, mnjami. Zatem sva šla dvignit štartne številke, na katerih je pisalo katka005 in jotaeater. :) 

Tudi Simon je bil po 38-ih km že precej zdelan in brez moči, pa je rekel: "Kje, jaz grem naprej, kje je še 50!" :) Mislim, da ga noben ni ravno resno vzel, vsi smo mislili, da bo naslednji krog nehal. Pa ni! Vztrajal je do konca in zadnji krog pred iztekom limita šestih ur ujel za pičli dve sekundi. Za dve sekundi bi bil počasnejši, pa se mu zadnji krog ne bi štel. Tako je končal z 49-imi krogi in s tem 50,7 km. Bravo! 

Kmalu po zaključku smo se dobili v jedilnici šole, pojedli topel obrok, pili pir (in brezalkohol :)) in se imeli super. Sledila je javna podelitev nagrad. Vsakega posebej so poklicali naprej, povedali njegovo število kilometrov, mu čestitali. Vsak je izžrebal eno številko in dobil vrečko z nagrado. Dolgo je potekala ta procedura, saj nas je bilo 114 tekačev, a bilo je fantastično! Čestitke družini Koražija za  odlično izpeljan tekaški dogodek! Čestitke zmagovalcem, vsem tekačem in tekačicam ter tudi navijačem! Drugo leto spet!



sladki kotiček :)
naša postojanka
zadnji tekač v cilju :)

podelitev priznanj 
zmagovalci 

3 komentarji:

  1. Naslednjič pa pir pred začetkom.

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitke obema, Simon je imal očitno res dober dan:) lepo počivajta

    OdgovoriIzbriši
  3. Iskrene čestitke obema!

    Ps.: enim, ki nismo vajeni asfalta je hoja še kako pasala ;-)

    OdgovoriIzbriši