Dobrča trail

Za tokratni trail pobudo in organizacijo prevzame Rok - Koreninc. Določi, da v soboto v dopoldanskem času štartamo iz Brezij mimo Brezij pri Tržiču, Bistriške planine do Dobrče in naredimo lepo krožno turo. Želel je čez Begunje nazaj, a smo šli čez Hudi Graben in zadnjih 8 km tekli po isti poti. Dobili smo se pri Moby Dicku, saj je parkirišče pred cerkvijo na Brezjah plačljivo. V startu nas pošteno zebe, nizka oblačnost pa poskrbi, da nam zakrije razgled na pot in cilj, ki je pred nami. Zberemo se Rok, Kristi, Robi, Mateja, Simon, Špela in jaz. Tečem z novim Salomonovim nahrbtnikom in sem več kot zadovoljna - kot da nimam nič na sebi, nič ne opleta, nič ne skače, res je super! V vasi Brezje pri Tržiču nas gostoljubno sprejme Monika in nas razveseli z vročim čajem, Bajadero čokoladicami, Milko in jabolčnimi krhlji. Živi v krasnem naselju majnih luštnih hišic, občutek, kot da smo v palčkovi deželi. Za hišo je pot v gozd, ki nas vodi do vrha Dobrče. Rok reče, da še dva klanca in dva ovinka, pol se pa cesta zravna. No, o ravni cesti jaz nič ne vem :) Večinoma smo kar sopihali v klanec, ampak je šlo, razen zadnji del poti, ko je pot postala ultra strma in zasnežena, smo prehodili. Del poti je bil tudi konkretno zaledenel, je bilo treba dobro pod noge gledat. Pri Koči na Dobrči naročimo pire in uživamo na sončku in v razgledih ter se bašemo s konkretnimi porcijami sirovih štrukljev. Pri drugih mizah se čudijo kaj mi počnemo tam v pajkicah?! Ja kaj? Poganjamo svoja telesa do rdečih obratov, da lahko potem brezskrbno nadomestimo izgubljene kalorije s hrano in pijačo ;) V bistvu so ti naši traili ena sama dogodivščina in v ospredju je druženje, zato se večkrat ustavimo, slikamo, se počakamo, če kdo zaostane. Veliko je smeha in norčij. Endomondo je zabeležil 30 km in 1150 višincev.  Družba freakov, hvala vam za še en krasen dan!

Matejin video zapis dogodka:

http://www.youtube.com/watch?v=J3Dnom5WrxY&feature=youtu.be

start teka pri Moby Dicku, Brezje

postojanka pri Moniki

postrežba ena A: vroč čaj, Bajadera in jabolčni krhlji

Koča na Dobrči (1478 m)

na poti srečamo Špelo z Andražem, lepo presenečenje

Božič na Koroškem

Letošnje leto sem božične praznike preživela na Koroškem pri mami in Kamiloju, tako kot lansko, je bilo pa letos bistveno drugače. Spoznala sem par krasnih ljudi, kar nekaj jih je Korošcev, tako da so hitro začele deževati ideje, da bi kakšno skupaj ušpičili in si popestrili lep sončen dan. Zaradi božičnih večerij, zajtrkov in kosil smo se končno uskladili, da se podamo na bližnjo Uršljo goro. Zjutraj me prebudi sonček in pozitivno pričakovanje dneva. Ob kavi prebiram Kilianovo knjigico, ki sem jo dobila v nagradni igri s tekom na Krim. Tako me mika, da bi tekla... Žal se nam ni mogel pridružiti Pero, zaradi strašnih bolečin v rami. Mi je pa iz Celovca prinesel moj novi tekaški nahrbtnik. Seveda me je zelo rajcalo ga sprobat, a sve z Darinko šle peš, Kristi in Robi sta pa tekla. Brez mene sta si lahko privoščila hitrejše korake in tako smo istočasno prišli na vrh, midve iz Ivarčkega jezera po Železarski poti, onadva okrog po cesti. V koči smo popili par pirčkov, pojedli vse mamine piškote ter tekli v dolino. Zelo lep dan! V Ravnah se ustavimo na kavi, pridružita se nam še Natalija in Pero. Hitro šibam domov, čakajo me s poznim kosilom, sploh se ne preoblečem saj gremo z domačimi takoj naprej na že skoraj tradicionalni nočni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža. Tako sem še nekaj časa preživela z mamo, sem imela kar malo slabo vest, da jo zmeraj kam popiham, pa šele dobro pridem domov. Včasih se je na pohod hodilo z baklami, sedaj pa je že par let prepovedano zaradi (ne)varnosti. Hodili smo z lučkami dobre tri ure, pri manjšem smučišču Bukovnik so nam pripravili manjši ognjemet. Preživim lep božični dan.

jutro

obetajoče se jutro in jutranji razgled v Šentjanžu 

trije Korošci in jaz, vsiljivec :)

Uršlja gora (Plešivec) - 1699 m

mamine dobrote

večerni pohod na Gruberjev vrh iz Šentjanža

Naslednji dan se prebudim zgodaj, kot zmeraj, najbrž zaradi službenega bioritma. Planirala sem tek z nahrbtnikom isti krog, kot smo ga dan prej prehodili. Kamilo pa je imel željo, da gre z menoj na zrak in se ponudil, da me spremlja s kolesom in greva lahko do Slovenj Gradca, saj je ves čas speljana kolesarska pot ob glavni cesti. V prihodnosti imajo plan speljat pot ob bivši železniški progi vse do Velenja. Pa greva! Meni je važno samo, da sprobam nov ruksak :) Imava se luštno, tek ni naporen, pot je ravna, nanese 16 km v uri 20 min. Sem zadovoljna. Skrbelo me je, da bom Kamiloju na kolesu prepočasna, a je bilo čisto vredu. Popoldan malo počivamo in hitro pride ura, ko je treba nazaj v Ljubljano, čaka me moje prvo dežurstvo :/

Za konec bi se rada zahvalila Božičku za prekrasno darilo. Enkrat sem slučajno omenila, kako zelo si želim knjigo Dušana Mravljeta, a se je ne da nikjer dobiti. Ampak Miha jo je nekje staknil in me presenetil. Hvala! <3 Sicer jo lahko preberete tukaj.

Zimski vzpon na Grintovec

Še nikoli nisem bolj oboževala snega in zime kot letos. V soboto, ko je zapadlo precej snega, sem obula tekaške superge in šla na pot ob Muri, slučajno sem preživljala podaljšan vikend v domačem kraju - bilo je magično, tek po nedotaknjeni snežni odeji pa prav posebno doživetje. Sem mislila, da bo težje teči, a sem bila tako navdušena, da sem kar težko po dobrih dveh urah teka zavila proti domu. Doma so me že čakali za kosilo. Na celi poti nisem srečala žive duše, razen srnic in račk v vodi. Zanimivo, v trgovini dopoldan pa skoraj celo sorodstvo :)

Pot ob Muri

Tudi po Ljubljani pridno nabiramo tekaške kilometrčke. Na Golovcu v dopoldanskem času srečala le peščico ljudi. Priceless, totalen odklop!

Golovec

Sploh posebno zimsko doživetje je bil včerajšnji vzpon na Grintovec (2558 m) s Kamniške Bistrice. Budilka je zvonila sredi noči, 2:30. Sprva nisem vedela kaj se dogaja, po zgolj dveh urah spanja sem bila še v transu. Skuhala sem kavo in čaj za na pot, še skoraj miže pojedla zajtrk in že smo bili na poti. Skoraj do Kokrskega sedla smo hodili s čelkami, pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu nas je pa razveselil sončni vzhod. Miha je postavil stativ in slikal, s Kristijem pa sva medtem, ko sva ga čakala "v zavetrju", skoraj zmrznila. No, saj tudi Miha je skoraj zmrznil, ampak za dobre slike se je treba potrudit. :) Močno je začelo pihati. Jaz sem že bila lačna in pojem sendvič in skoraj dobim ozebline prstov na rokah. Hodimo brez težav, snega tukaj ni prav dosti, ga je spihalo. Zadnjo uro pa smo primorani nataknit dereze, pot postaja vse bolj ledena. Zvečer sem šla k Poloni, da mi je posodila opremo, saj sem se za hribe odločila zadnji trenutek, svoje opreme še nimam. Spet stokrat hvala Poloni za dobrosrčnost in izposojo! Seveda derez doma nisem sprobala (kakšna nespametnost!) in si jih nastavila, zato smo imeli kar zanimivo doživetje na tej nadmorski višini, pri minusu in močnemu vetru. Če ne bi pihalo, bi bilo prav toplo in čisto preveč popolno. :) Najbrž nam je vzelo kakšne pol urce, da smo rešili problem in konkretno nas je zazeblo. Zadnjih par sto metrov je bilo kar težavnih, saj je tako močno pihalo, da nas je kar prestavljalo. Začela sem zaostajati. Na vrhu slečem rokavice, naredim tri slikice in že ne čutim prstov. Sestopimo praktično takoj, po isti poti, nima smisla se zadrževati na vrhu, ker bi nas kmalu odpihnilo ;) Imeli smo res krasen dan. Ob dveh popoldan smo nazaj v dolini. Ustavimo se v piceriji v Kamniku, nazdravimo s pirom, se pogrejemo in nasmejimo. Doma sem začutila konkretno utrujenost in nadaljnih 13 ur bolj ali manj preživela v horizontali. Hoja po snegu je težavnejša, sploh sestop iz Kokrskega sedla do avtomobila je bil zanimiv, ene dvajsetkrat sem pristala na riti, saj se je sneg na nekaterih delih ugrezal čez višino kolen, mraz pa tudi naredi svoje pa še pili nismo skoraj nič, zgolj pol litra toplega čaja. Ostala tekočina nam je itak zmrznila. Hvala vama za odlično družbo, čudovito preživet dan in nepozabno izkušnjo!

Foto by Kristi

na vrhu nas je skoraj odpihnilo :)

Foto by Kristi

Foto by Miha

Foto by Miha

Foto by Miha

Foto by Miha