petek, 14. december 2012

Zimski vzpon na Grintovec

Še nikoli nisem bolj oboževala snega in zime kot letos. V soboto, ko je zapadlo precej snega, sem obula tekaške superge in šla na pot ob Muri, slučajno sem preživljala podaljšan vikend v domačem kraju - bilo je magično, tek po nedotaknjeni snežni odeji pa prav posebno doživetje. Sem mislila, da bo težje teči, a sem bila tako navdušena, da sem kar težko po dobrih dveh urah teka zavila proti domu. Doma so me že čakali za kosilo. Na celi poti nisem srečala žive duše, razen srnic in račk v vodi. Zanimivo, v trgovini dopoldan pa skoraj celo sorodstvo :)

Pot ob Muri

Tudi po Ljubljani pridno nabiramo tekaške kilometrčke. Na Golovcu v dopoldanskem času srečala le peščico ljudi. Priceless, totalen odklop!

Golovec

Sploh posebno zimsko doživetje je bil včerajšnji vzpon na Grintovec (2558 m) s Kamniške Bistrice. Budilka je zvonila sredi noči, 2:30. Sprva nisem vedela kaj se dogaja, po zgolj dveh urah spanja sem bila še v transu. Skuhala sem kavo in čaj za na pot, še skoraj miže pojedla zajtrk in že smo bili na poti. Skoraj do Kokrskega sedla smo hodili s čelkami, pri Cojzovi koči na Kokrskem sedlu nas je pa razveselil sončni vzhod. Miha je postavil stativ in slikal, s Kristijem pa sva medtem, ko sva ga čakala "v zavetrju", skoraj zmrznila. No, saj tudi Miha je skoraj zmrznil, ampak za dobre slike se je treba potrudit. :) Močno je začelo pihati. Jaz sem že bila lačna in pojem sendvič in skoraj dobim ozebline prstov na rokah. Hodimo brez težav, snega tukaj ni prav dosti, ga je spihalo. Zadnjo uro pa smo primorani nataknit dereze, pot postaja vse bolj ledena. Zvečer sem šla k Poloni, da mi je posodila opremo, saj sem se za hribe odločila zadnji trenutek, svoje opreme še nimam. Spet stokrat hvala Poloni za dobrosrčnost in izposojo! Seveda derez doma nisem sprobala (kakšna nespametnost!) in si jih nastavila, zato smo imeli kar zanimivo doživetje na tej nadmorski višini, pri minusu in močnemu vetru. Če ne bi pihalo, bi bilo prav toplo in čisto preveč popolno. :) Najbrž nam je vzelo kakšne pol urce, da smo rešili problem in konkretno nas je zazeblo. Zadnjih par sto metrov je bilo kar težavnih, saj je tako močno pihalo, da nas je kar prestavljalo. Začela sem zaostajati. Na vrhu slečem rokavice, naredim tri slikice in že ne čutim prstov. Sestopimo praktično takoj, po isti poti, nima smisla se zadrževati na vrhu, ker bi nas kmalu odpihnilo ;) Imeli smo res krasen dan. Ob dveh popoldan smo nazaj v dolini. Ustavimo se v piceriji v Kamniku, nazdravimo s pirom, se pogrejemo in nasmejimo. Doma sem začutila konkretno utrujenost in nadaljnih 13 ur bolj ali manj preživela v horizontali. Hoja po snegu je težavnejša, sploh sestop iz Kokrskega sedla do avtomobila je bil zanimiv, ene dvajsetkrat sem pristala na riti, saj se je sneg na nekaterih delih ugrezal čez višino kolen, mraz pa tudi naredi svoje pa še pili nismo skoraj nič, zgolj pol litra toplega čaja. Ostala tekočina nam je itak zmrznila. Hvala vama za odlično družbo, čudovito preživet dan in nepozabno izkušnjo!

Foto by Kristi
na vrhu nas je skoraj odpihnilo :)


Foto by Kristi




Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha
Foto by Miha

Ni komentarjev:

Objava komentarja