Za to nedeljo smo bili zmenjeni za tek po Knapovski poti. A se je v soboto popoldan vse izjalovilo. Miha je zbolel, Kristi je delal, z ostalimi se pa nisem povezala in se dogovorila, tako da smo se vsi hitro sprijaznili, da družba gre brez nas in da nas ta pot še čaka v prihodnosti. Malo sem imela slabo vest, da nisem šla domov v Radence - čisto preredko vidim svojo družino in prijateljice doma. A teden se blazno hitro obrne, čez vikend si pa zelo želim nadoknaditi tedenske ure stresa za odklop kje v naravi. Že v petek, preden smo šli v Naklo na predavanje Klemna Trilerja o njegovem neverjetnem dosežku na Slovenski planinski poti, smo se ustavili pri Poloni, da mi je dala v posojo njen Salomonov tekaški nahrbtnik. Krvavo potrebujem nahrbtnik, nagledala sem si pregrešno dragega in sem želela sprobati kakšnega, da bo odločitev za nakup lažja. Nekam bo definitivno treba, da sprobam Polonin nahrbtnik. :) Hitro se mi je utrnila ideja, da grem sama tečt od doma (Vič) na Krim in nazaj. Zvečer sem si okvirno v spomin zarisala krožno pot - po Ižanski cesti do Krima in čez Preserje ter Črno vas nazaj (ali pa Vnanje gorice pa po Tržaški). Detajlno se bom odločala sproti. Zjutraj sem se komaj pobrala s postelje, pozajtrkovala in točno ob devetih štartala od doma. Prve pol ure sem imela tako okorele gležnje, da sem že resno razmišljala, če se sploh zavedam kam grem in kako bom prišla nazaj? Nakar ugotovim, da sem pozabila ključno stvar: denar. Počutila sem res zbito, zato nisem delala dodatnih par kilometrov, da bi se vrnila domov po denar, sem se raje sprijaznila, da bo že kako in se odpovedala piru in joti na vrhu Krima :) Kmalu pridem na Ižanko, Miha me je dan prej skušal speljat na kako drugo pot, ker ta, da je preveč prometna in nevarna, a sem imela srečo - nedelja dopoldan, avtomobile bi skoraj lahko na prste preštela. Čisto luštno je bilo teči, gležnji se se tudi kmalu vdali v usodo in ni bilo več težav. Sem pa zavila desno za Iško Loko in se tako popolnoma izognila prometu. Tekla sem po Barju do Iga, proti Iškemu Vintgarju in kmalu zagledala znano cesto na Krim, letos smo že enkrat tekli na Krim in to dan po mojem prvem vzponu na Triglav. Odločila sem se, da grem spet po cesti. Do izhodišča sem pretekla dobrih 16 km, pojedla en gel, vklopila mp3 in gasa navkreber. Prav dosti časa ni bilo gasa, me je klanec hitro upočasnil in povzročil težke stegenske mišice. Premalo imam kilometrine v klance, zato me hitro ustavijo in precej se matram. Na poti naredim par slikic, začne pihati direkt v prsa, zebe me in razmišljam kako bom lahko tekla do vrha, ki je še tako daleč? (cca. 17 km nenehnega počasnega vzpenjanja). Pa je vseeno šlo, naspidirani komadi so naspidirali še mene. Zaželela sem si gozdnih poti in ko sem zagledala tablo: Krim 55 min, sem brez obotavljanja zavila s ceste. Malo sem tekla, v orng klanc pa hitro hodila in k Domu na Krimu (1107 mnm) prišla v 25ih minutah. Zgoraj megla, mraz...v veži, na "toplem" pojem sendvič s pršutom, banano, se oblečem in kmalu nadaljujem navzdol. Zelo bi pasal topel čaj, a posode se mi ravno ni ljubilo pomivat ;) Hja, denar je ključen! :) Full sem se veselila spusta po gozdni poti v smeri Preserja, ki jo že poznam, a se je hitro izkazalo, da ne bo tako enostavno kot sem mislila. Pot je bila namočena, blatna, kamenje spolzko. Tekla sem izredno pazljivo in počasi, a neskončno uživala! Veter mi je spihal stres in negativne misli, številni koraki so umirili moj nemirni duh. Spet sem malo spremenila pot in namesto na Preserje zavila za Jezero, te poti prej nisem poznala - s to potezo sem tudi precej skrajšala svojo pot (google maps mi je čez Preserje zračunal 58 km). Iz Jezera sem imela še nekaj dolgočasnih, dolgih in še kar prometnih kilometrov čez Lipe do Črne vasi in nato po Ižanski do PST-ja. Po točno 50-ih kilometrih sem bila doma. Tekla sem dobrih 5 ur in pol, pokurila 4826 kcal, pa slabih 1000 višincev se je nabralo.
Čudovit jesenski dan je za mano, na polno izkoriščen, kljub temu, da so me sončni žarki le redko pobožali. Baterije za nov delovni teden so definitivno napolnjene. Naslednji vikend se nam pa obeta ena različica Kristi traila - zgleda da v snežnih razmerah. :)
 |
