Sončni zahod na Viševniku

Leto se je šele dobro začelo, a štartali smo zelo pestro! :) Po prekrasnem vikendu v Ivančni Gorici, ko smo tekli okrog občine (Tektonik zimski 3-dnevni tek ultra 124), so se pojavile že stare težave s pokostnico ter novonastala bolečina v gležnju, ki še kar ni izzvenela. Prisiljena sem malo več počivati. Občasno gremo v Tektonik na dve ali tri ure spininga, da se dodobra našvicam na kolesu, doma naredim par jogijskih vaj in sklecov, to je pa tudi vse, saj sem vmes staknila še virozo in cel prejšnji teden bolj ali manj preživela v horizontali. Ampak stvari gredo na bolje, čez vikend sem si zaželela na easy v kakšen hrib, da nafilam svoje precej izpraznjene baterije. Samooskrbovalni vikend, totalno! :) Po zapletu okoliščin sva v hribe štartala ob enih popoldan. Brez jasnega cilja. Toni zavrti par številk, dobiva par priporočil kam je še varno glede na vremenske razmere in čas, ki ga imava. Naposled se nekje na gorenjski avtocesti odločiva za Viševnik (2050 m) iz Rudnega polja, Pokljuka. Je kratek vzpon, varen, razgleden, pa še tekaške proge so blizu. Od smučišča naprej je bilo ljudi za preštet na prste ene roke, ob tej uri so se vsi vračali v dolino, pa še to večinoma s smučkami ... ah, kakšna škoda, da ne smučam. Idiličen pohod v snegu, dolg približno uro in pol do vrha. Malo čutim tako gleženj, kot pokostnico, a nič hujšega. Pot je shojena in ne drsi pretirano, zato ne potrebujeva derez. Na vrhu odpreva pir, se okrepčiva z medenjaki, nafutrava še kavke in kmalu greva nazaj, saj je na mestu čutiti precejšnji mraz. Prekrasni panoramski razgledi v barvah zahajajočega sonca in enkratno vzdušje, pa me sploh ne zebe. :) Pot po ravnini čez gozd nazaj do Rudnega polja izkoristiva za učenje nordijske hoje. Pri avtu se preobujeva, vzameva tekaške smuči in gasa čez cesto na progo, na nočni tek na smučeh. Takoj izgubim vso voljo, saj mi resnično ne gre. Imam pa krasnega inštrukturja, ki se ne da mojim izpadom, samo razlaga mi in me vzpodbuja. :) Po določenem času dobim nazaj feeling in upanje, da mi manjka samo malo treninga in kilometrov, da bom osvojila drsalno tehniko. 

Čudovit vikend je za menoj! Lakoto in žejo pogasiva v lokalu bivšega olimpijca, veslača Janija Klemenčiča na Bledu - Chilli bar. Jutri me čaka že tretje dežurstvo letos, a s tako lepimi spomini je lažje delat ... :)