torek, 16. april 2013

100 Miles of Istria

naša četica koraka...:)
Na 100 km / 100 milj teka po IPP (Istrska planinska pot) smo se prijavili že lansko leto, ampak v zadnjih tednih sem bila zelo skeptična če bi sploh šla zaradi poškodbe, ki je nastala po Tektonik ultra 124. Teden pred dogodkom, po uspešno zaključenem vzpenjanju na Kališče smo še praznovali Bojanin rojstni dan, kjer so me v hecu nagovarjali, da s tempom Dejana in Leona - "da se pir ne polije" :) komot grem na Istrsko avanturo. Z Matjažem sva se že zdavnaj dogovorila, da se bova skupaj lotila tega podviga. V ponedeljek se res prijavim, čeprav so prijave že zaprte, ne komplicirajo in me dodajo nazaj na listo. V petek sva štartala iz Ljubljane šele ob devetih zvečer, pred tem pa sem namesto da bi še kako uro ali dve spala, bluzila po internetu, Toni je namreč končal svoj peti Marathon des Sables in čeprav je letos imel veliko smole, je vseeno končal na 30. mestu! On je razočaran, mi pa smo ponosni nanj! :) Za 250 km po puščavi je potreboval 27 ur in 15 min...toliko kot mi za 104 km Istre (+4500 višincev), čeprav tega tisti moment še nisem vedela. Če bi mi kdo rekel, da bo tako dolgo trajala pot, mu ne bi verjela, kajti v glavi zacrtan maksimum prihoda v cilj je bil 20 ur, čeprav sem po drugi strani bila totalno brez pričakovanj. Malo čez polnoč prideva v Koromačno, parkirava in že se nama Boris pridruži pri piru. Ob petih zjutraj štartamo z avtobusi iz Koromačnega proti Buzetu, kjer je ob sedmi uri start na 104 km, na 100 milj (164 km) so štartali že v petek ob 21-ih. Zjutraj sem brez kave, pa še kmalu bi brez zajtrka ostala, kar mi povzroči glavobol in slabše razpoloženje, ampak vzdušje v štartnem prostoru me hitro naspidira. Ko zagledam Kristija, Perota in Robija (naše 100 miljaše;)), sem pa sploh happy, čeprav tudi zelo presenečena, saj sem pričakovala, da bodo najkasneje ob štirih zjutraj zapustili Buzet. Začetek je počasen, kmalu se začne hoja, saj je pred nami 10 km nabiranja višincev. Dela se krasen dan, toplo je in sonček sije. <3 Niti ura ne mine, pa se že srečamo z našimi prijatelji, veseli smo, da smo se našli in da lahko skupaj nadaljujemo (Kristi, Pero, Robi, Mirsad, Leon, Dejan, Simon, Tilen in mi, ki smo itak team: Boris, Matjaž in Roman). Kasneje se nam pridruži še Miro R. 

Kaj sploh naj rečem o tako dolgi poti, katero smo večji del prehodili? Bila je neskončno dolga... kilometri niso šli nikamor, čas pa je prehitro tekel.. družba je bila fantastična, skoz enga smeha in dogodivščin, pa tudi resnosti iz zatopljenosti vsak v svoje misli. Občasno smo se ločili, eni smo šli naprej, drugi so zaostali, a zmeraj smo se spet na kaki točki vsi zbrali in nadaljevali skupaj. Cel dan sem bila fantastično razpoložena, polna energije in zagona. Full mi je bilo vse skupaj prepočasno, kar sem se še najbolj zavedala po devetih urah, ko smo naredili šele maratonsko dolžino...to je bil najdaljši maraton v življenju vseh nas prisotnih. :) Sama pot nas je čisto fascinirala - razgledi, pokrajina...ampak za tek pa obupno težka! Jaz sem obula napačne superge, ki sploh niso za kamne, skale, na koncu sem plačala davek s parimi žulji in strašno pekočim podplatom. Noro smo uživali, sploh na poti do Učke, čez zasnežen gozd..to je bila prava pravljica. Potem se je počasi začela kalvarija, sploh ko je zašlo sonce. Z Borisom sva šla naprej, saj sva bila polna energije, Matjaž in Roman sta zaostala. Pogovarjava se vse mogoče in kujeva plane prihoda v cilj. Jaz še kar govorim, da bova na cilju še ponoči. Boris se zaveda, da o tem lahko samo sanjava, da bo pot še precej daljša. En čas nama gre zelo dobro, veliko tečeva in prehitiva kar nekaj ljudi. Ker imam boljšo čelko, grem naprej in naju vodim po sicer zelo dobro označeni poti. Dokler ne prideva do ceste, ki vodi za Rabac, sva na višku najinih moči in motivacije, potem pa pade napačna odločitev - s pomočjo še enega tekača se odločimo it levo dol za Rabac, ker ne najdemo več markacije. Naredimo 2-3 dodatne km, pot pa itak napačna. Zgubimo dobre pol ure. To me psihično totalno uniči, demotivira, izgubim voljo. Končno najdemo pravo pot - samo čez cesto bi mogli it, po zajlah v kanjon, zelo adrenalinsko, sploh ker je noč. Spet se nekaj lovimo glede markacij in KT, a jaz totalno znorim, da se držim še samo belih listkov in ne briga me nobena druga markacija več in ne poslušam več nobenga.:) Vsak dodaten meter mi je bil odveč. :) Borisu se na tem mestu opravičujem za mojo slabo voljo, čeprav on pravi, da moja trma glede na razmere sploh ni bila huda. :) Za seboj vidim hordo lučk, kar me še bolj demotivira...prej nikjer nobenga, sedaj pa, kar sva s tekom prej pridobila, sva sedaj vse in še več nazaj izgubila. Nekak le prilezeva do kontrolne postaje (Labin), kjer dobimo vrečo osebnih stvari, obleke in hrano, kar smo pač oddali ob prevzemu številk. Do sem me že tako načne zaspanost, da še komaj živim. Fizično ne čutim nobene utrujenosti, od zaspanosti pa se mi blede, začnem halucinirat, ne vem več kaj govorim. Šele ko slišim svoj glas, se zavedam, da nekaj govorim. V moji glavi se vse dogaja z zamikom. Orientacijski bel listič, ki visi z drevesa je človek, ki pleše, palica na tleh je kača, kamni pa razne manjše živali. Sem tako otopela, da četudi bi bile v realnosti te razne živali, najbrž ne bi niti trznila. Toni mi pošlje par sporočil iz Maroka, ki me vsakič predramijo in razveselijo...za nekaj časa se zbudim, nato pa mučenje z zaspanostjo naprej. Na KT v Labinu žal izgubimo Romana, ki odstopi, saj ima prehude žulje. Občudujem ga, da je sploh prišel do te točke in da nam je na poti prispeval toliko dobre volje ter zvrhano mero optimizma. Z Matjažem sta bila dream team! Komaj odprem vrečko s svojimi stvarmi in napadem rižev narastek, se usujejo 4 punce in še kup enih ljudi. Motivacija mi še bolj pade, zdaj se zavem, da sem res med zadnjimi in še bolj mi postane vseeno za vse. Ne ljubi se mi nadaljevat, a ne dvomim vase...vem, da bom to še pregurala, čeprav je pred nami še 20 km. Še dobro, da se ne zavedam, da to pomeni še kakšnih 5 ur (ugibam, kajti niti enkrat nisem pogledala na uro). Spet gremo cela zasedba skupaj naprej, razen Romana. Jaz spim med hojo. Vsak spodrsljaj ob kamen me za hip predrami, nato spet spim...tako se mučim, dokler se ne naredi dan. Šele sončna svetloba me spravi k sebi. Enkrat grem na wc, takrat vse izgubim, hitrejše ne morem dohitet, Kristi in Robi zaostaneta, prepričana sem da me bosta dohitela, a me ne. Imata 60 km več za seboj kot jaz, tempo jima upade. V bistvu mi paše da sem sama. Vse je ok, dokler ne dohitim Matjaža, vprašam ga koliko km je še do konca. Odgovori: "11." Jaz se samo obrnem, začnem korakati naprej, usujejo se mi solze. Čutim pekoč podplat, začnem sovražit kamne, skale, to zajebano podlago. Nimam pravih superg. Žulji me pa v bistvu sploh ne ovirajo, čeprav jih imam po dva na vsaki nogi. Prvič sprobam Compeed obliže za žulje in se res obnesejo! Podplati so boleči za znoret. Solze mi kar lijejo, sprašujem se kje sem zajebala, da ta zadeva tako dolgo traja, zakaj nisem šla prej naprej, da bi več tekla in že zdavnaj lahko spala v cilju.  Razmišljam zakaj jočem, pa sploh ne najdem odgovora, razen da smo neskončno dolgo časa potrebovali za 9 km, pa še kar jih je 11, ki se mi zdijo neskončno oddaljeni.. Toniju sem že pred polnočjo pisala, da imava z Borisom še 30 km pred ciljem, sedaj pa je že bil dan in še zmeraj jih imam 11?? Nekdo se heca z nami in prestavlja čas! :) Iz joka preidem v agresijo in bes na cel svet, nato pa kujem plan: kako čimprej na cilj, dovolj imam te zajebancije! Lahko še neskončno dolgo hodim, lahko pa tečem in sem hitreje na cilju, bolečina je pa itak enaka. Ja nič, treba bo tečt! 

In res zalaufam..smešno, koliko energije je še ostalo po vsem tem času na poti, tečem z lahkoto, samo podplate bi morala zamenjat. :) Ko zagledam zadnjo kontrolno točko, se spet raznežim, saj slišim valove, sem ob morju, cilj je skoraj viden, še par ovinkov, malo gor malo dol pa bom prišla v Koromačno! Spet na polno zalaufam, pot je prekrasna in 2 km pred ciljem zaslišim Borisa in Matjaža...na cilj pridemo skupaj, tako kot smo startali. Hvala vsem za fantastično družbo, naše prijateljske vezi smo še bolj poglobili. Čeprav sem razočarana zaradi rezultata, sem pa presrečna za vse skupne trenutke z ljudmi, ki jih imam rada in smo si tako blizu. Brez vas Istra ne bi bila v takšnem spominu, kot je! Čestitke tudi organizatorjem! Označeno je bilo fenomenalno, poskrbeli so za vse težave, ki jih je kdorkoli imel na poti, osebje na kontrolnih točkah super! Vsaka čast! Čestitke vsem tekačem na 100 km, še večje čestitke vsem na 100 milj, ki ste prišli na cilj pa tudi velikemu deležu ljudi, ki niso zagledali cilja, a so vseeno poskušali. Velik procent ljudi je odstopil. Hvala Mateji in Darinki za vztrajen support iz avtomobila ter za omamno dišečo in božansko kavo na kontrolni točki v Pazinu ter na cilju. V Pazinu smo imeli veliko srečo, da smo se greli na toplem v koči med nevihto, dežjem in sodro. Vesela sem, da sem se v ponedeljek naposled le odločila za ta podvig in da je za menoj tako nepozabna izkušnja! Drugo leto pa popravljamo rezultat, in to v miljah, kajti danes se počutim, kot da sploh nisem nič počela za vikend, sem popolnoma brez bolečin, razen malo rame bolijo od nahrbtnika najbrž. Spala sem pa 13 ur skupaj. Budilka me je zbudila ob pol šestih zjutraj in šla sem v službo...taka čudna realnost, kot da živim dva življenja. :)

Slike so od: Leon Grenko, Matjaž Čampa in Boris Grabnar
Video Istrske planinske poti, ki ga je posnel Inot K.

zjutraj na avtobusu
pred startom v Buzetu







Buzet












za dežjem vedno posije sonce...:)
na poti do Učke

Vojak, najvišji vrh Istrskega polotoka: 1401 m 
Učka

Rijeka
težavna pot za tek





trije mušketirji in jaz :)
noč nas bo vzela....žalujemo za soncem :(




naposled le prispeli v Koromačno...na cilj:)
..in zmagovalno pivo. Hvala Alen Paliska!!

3 komentarji:

  1. hudo, hudo fajn napisano, najbrž smo vsi nekaj podobnega doživljali...

    OdgovoriIzbriši
  2. Tek, ki je v osnovi bil bolj adventure kot trail, nas je res vse presenetil. Lepo napisano.

    OdgovoriIzbriši