Lansko leto smo s prijatelji
preživeli krasen vikend po dolini sedmerih Triglavskih jezer, izhodišče je bila Planina Blato. Želela sem spoznati še pot čez Komarčo ter prvo jezero - Črno
jezero.
Komarča je strmo pobočje, ki se
kmalu začne dvigati iz parkirišča v Savici.
Zaradi krušljive poti spada med malo bolj nevarno, na težjih mestih so za varovalo predvsem jeklenice. Parking je sprva bil nabito poln in sva
morala par sto metrov nižje zasilno parkirati, so rekli, da se bo čez kakšno uro začelo prazniti – najbrž čas za kosilo. Odpreva pivo in v najnižji prestavi opravljava zadane "naloge"- kuhanje kosila, pakiranje, pranje posode. Zjutraj pri kavi na Bledu imava "krizni sestanek" - namen je prespati kje v hribih, ob kakem jezeru in pričakat sončni vzhod, ne veva še pa točno kje in kam.
Tonija bi težko prepričala, da bi vstal sredi noči in šel z mano na sončni vzhod,
zato predlagam, da spiva kar na Triglavu. Par minut tišine, saj ne pričakuje takšnega predloga, a mu ideja hitro postane všeč. Lansko leto, ko smo šli
na sončni vzhod na Triglav iz Krme, v prepričanju da bomo prvi in edini na vrhu, nas preseneti skupina parih ljudi, ki so prespali gor... mi pa celo noč hodili! Takrat smo si rekli, da bomo tudi mi kdaj ušpičili kaj takšnega. Že v petek prespiva na Bledu, da bi čimprej zjutraj šla na pot, a sva tako ležerno
razpoložena, da štartava šele ob treh popoldan. Nahrbtniki so težki, moj
ima 12 kg, Tonijev 24 kg - komaj ga dvignem. :) Na Komarči se vsak po svoje utaplja v pesimizmu –
mene skrbi, da me bo kar kap od vročine, žeje in strme poti, Tonija pa skrbi obupno pretežek nahrbtnik. A vseeno precej hitro prideva do Črnega jezera. Na poti srečava Loni, Marjana in Jano. Kmalu zatem prideva do slikovitega osrčja Triglavskega narodnega parka z Dvojnim jezerom ter eno najstarejših koč pri nas - Koča pri Triglavskih jezerih. Voda v jezerih ni pitna, v koči pa stane 1,5 litra vode 4,40 eur. Pomislim na vse prekrasne, čiste, pitne reke
na kolesarjenju po Alpskih prelazih - vode vsepovsod na pretek. Od tukaj naprej pot kar
zleti, še tisti kanček pesimizma popolnoma izgine. Teža nahrbtnika postane navada, koraki so hitri, končno imava čas zase po napornem tednu, za
pogovor in uživanje v naravi. Pot se cel čas rahlo vzpenja, macesni se
razredčijo, kmalu prideva do največjega jezera – Ledvica ali Veliko jezero, ki
je največje in najglobje izmed vseh Triglavskih jezer. Pokrajina se začne
spreminjati, vse manj je zelenja in cvetja, pri Zelenem jezeru spijem shake, ni posebnega apetita za bolj konkretno hrano ter naprej proti
skalnati planoti Hribarice. Spust do Doliča je fantastičen, tečeva po
melišču, cilj je že viden, čeprav se vseeno zdi še precej oddaljen.
Kot bi mignil sva pri Koči na Doliču in čaka
naju še samo zadnji vzpon do vrha. Barve neba sončnega zahoda naju spremljajo po melišču navzgor do stene, nekako zadnjo uro
pred vrhom. Čaka naju še samo prečen vzpon s pomočjo številnih varoval. Hodiva izredno počasi, pozna se teža nahrbtnika in posledično utrujenost. Na vrh prideva v temi, malo po deveti uri, po dobrih šestih urah hoje. Na
Hribi.net je predviden čas za to pot 8 ur, 45 minut. Skupina šestih ljudi se
že počasi pripravlja na spanje, midva pa še pozno v noč delava galamo. Najprej pogrejeva
joto, blazno paše nekaj toplega pojest, nato se ukvarjava z ležiščem – skušam
se namestit, a je prevelika luknja, blazina mi kar drsi dol, jaz pa z njo. Tako ne bo mirnega spanca. Toni stopi v akcijo, nanosi večjih kamnov in jih skladno zloži ter skuša čimbolj zravnati ležišče. Zamotam se v spalko, čisto nič me ne zebe pri 5ih stopinjah, kolikor jih je, saj je skoraj brezvetrje. Res perfektni pogoji! Celo noč počasi se zbujam in opazujem zvezdnato nebo, močno svetlobo lune ter uživam v neskončni tišini in lepoti, pa spet zaspim... tik pod Aljaževim stolpom, na najvišjem vrhu Slovenije.
