nedelja, 04. avgust 2013

Kolesarsko popotovanje čez alpske prelaze


Težko sem začela pisat ta blog post, saj se je toliko vsega zgodilo, toliko čudovitih razgledov, trenutkov, spominov. Bi pa rada predstavila, da se da potovat s kolesom tudi drugam, kot samo na morje in po ravnih cestah. Preživela sva prečudovit dopust v hribih s kolesom, čeprav se marsikdo čudi zakaj sva šla ravno tja, poletje je, vroče je, čas za morje. Ampak v hribih ni bilo prevroče, ravno prav, ponoči je kdaj pa kdaj tudi zazeblo. Gledala sem slikce iz Dolomitov, ki so me čisto prevzeli in navdušili, našla sem par kolesarskih tur, nobene sicer z na polno naloženim kolesom in šotorom. Toni je želel nekaj dolgih tekaški treningov, zaradi priprav za 168 km dolg Ultra-trail du Mont Blanc konec meseca avgusta, tako da odločitev ni bila težka, čeprav še dva dni pred začetkom dopusta nisva točno vedela kam in kako greva. Ampak seveda, jasno - greva v hribe! Ne moreva pa drugače kot s kolesom, zaradi moje poškodbe, žal še zmeraj ne morem tečt, kot bi želela. En vikend pred dopustom smo s kolesom šli iz Ivančne Gorice na Krk, kar mi je bil test, kako bo poškodba vplivala na kolesarjenje, a ni bilo nobenih težav. V sredo dopoldan, po mojem dežurstvu, sva napakirala torbe in šla na pot. Kako dobro! Že za prvi dan nisva vedela točno kam naju bo pot zanesla, kaj šele za prihodnjih 18 dni, ki jih imava na razpolago. Ni me motil občutek nejasnega cilja, kvečjemu sem občutila totalno svobodo. Prvi postanek je bil v Radovljici pri Iztoku, z Majo sta nama prijazno ponudila prenočišče v čisto novem, še nedotaknjenem apartmaju, ki ga oddajata - opremljen z izdelki iz taljenega stekla Maje Zaplotnik (prekrasno!). A pot naju je nesla naprej, v moj omiljen kraj, v Mojstrano. Naslednji dan sva se ustavila v Kranjski Gori pri Matjažu in Heleni v DSO, nato pa se je začela samo najina odisejada po alpskih prelazih. Prvi cilj je nekako bil Passo dello Stelvio, naprej bova še videla, skrita želja pa ostaja, da prideva do Francije, do Chamonix-a. Tretji dan potovanja sva šla čez prvi prelaz: Passo d'Mauria (1298m.). Skrb, kako bom kondicijsko in predvsem v klance sledila Toniju je bila odveč, saj sem zamenjala cross gume za čisto ozke in sem z lahkoto dvignila povprečje, povrhu sem pa imela full lažjo prtljago. Še zmeraj je to pomenilo 19 kg, po nabavi v trgovini pa kakšno kilo več. Nisem mogla verjeti kakšna razlika je to v vožnji! Tonijevo kolo je bilo težko čez 50 kg. Ta podatek bi sicer najraje zamolčala. :) V klance sem zmeraj precej zaostala, a vedno sem brez problema prišla do vrha. Četrti dan potovanja sva prvič zavila v kamp, v Cortini d'Ampezzo sva imela dan na off, a v bistvu ni bil čisto na off, jaz sem ga izkoristila za dolg sprehod do Rifugio Dibona (2083m). Hvala bogu za waschmachine, oprala sem celo žehto in posušila na sončku. Po tem sva spet pripravljena za preživetje "v divjini". ;) Iz Cortine se nisva odločila za Passo Giau in Passo Fedaia, temveč za Passo Falzarego in Passo PORDOI - vesela sem za to odločitev, saj mi je Pordoi bil eden izmed najlepših prelazov ter čudovito izhodišče za hribe, že dopoldan sva premagala prelaz in šla peš na Piz Boe (3152m), ki sem ga opazovala že iz Arabbe. Lahko dostopen, krasen vrh, kjer tudi poteka tekaška tekma Dolomites Sky Race. Na vrhu je precej turistov, večina jih pride iz Pordoi-a z gondolo na Sas Pordoi (2950m). Neskončno uživam v razgledih na številne pobeljene hribe in najvišji vrh Marmolado ter malicam pršut in kruh. Tukaj se pa čas čisto zares ustavi, nikamor se mi ne mudi. Iz Rifugio Forc Pordoi (2849m) nazaj do prelaza, kjer počivajo najina kolesa, je treba po melišču, ki ga še pokriva mehki vdirajoč sneg in zahteva kar malo spretnosti pri hoji. Opazujem ljudi, imajo kar težave na takem terenu. Tukaj z užitkom tečem dol in ubiram svojo lastno pot po neshojeni podlagi. Tonija udarec s kolenom v skalo za par dni oropa treningov. Izkoristiva jih pa za večjo kilometrino na kolesu, prej ko se zamisliva, že napadava Stelvio- asfaltno kačo, ki se v 48- ih serpentinah vije do višine 2757 nad morjem. Ta dan me precej boli hrbet, sem pa zadovoljna, da nimam nobenega muskelfibra ali težkih nog. Zjutraj me tudi malo trema daje, saj se utrujenost iz dneva v dan počasi kopiči, noč je bila prekratka, premalo počitka, ta dan bo pa treba premagati več kot 2000 višinskih metrov, grrrr... Čutim spoštovanje do tega dneva, a bom zmogla? Ampak seveda, da je šlo. Počasi in vztrajno. Passo d'Stelvio je drugi najvišji prelaz v Alpah, najvišji je v Franciji - za zgolj 13 metrov višji Col de I'Iseran (2770m). Iz Ponte di Stelvio, kjer je izhodišče za prelaz, se cesta ovinkasto vije nadaljnih 24,3 km do vrha, premagati je potrebno 1808 višinskih metrov. Povprečni naklon ceste je 7,4 %. Čudovito doživetje! Prelepa narava. Odspodaj sem opazovala zasnežene gore nekje visoko nad nama, čez par ur pa sva jim bila čisto blizu. Noro! Sploh potem spust v Švico je bil prekrasen..jaz sem bila čisto raznežena in happy... svizci, kravice, neskončni pašniki, reke, gozdovi, neokrnjena narava. Takšna tišina in mir! Prvo mesto v Švici je bilo Santa Maria - komaj kakšnega človeka sva srečala, kot da sva prišla na drug planet. Vse trgovine ob 18:35 že zaprte. En gospod je samo za naju še odprl trgovino, oz.naju spustil iz skladišča noter, sem prepričana, da je mislil da potrebujeva kruh, hrano. Midva pa najprej po muslije za zajtrk, da ne bi čudno izpadla, pol pa že iskala hladilnik z mrzlo pijačo.:) Italijanske trgovine skoraj ne poznajo takih hladilnikov, zato sva na vse žive načine morala hladiti pire. Eden izmed načinov je bil sneg, ki ga je Toni na visokih prelazih nagrabil in stlačil v hladilno torbo. In takole sva bila na poti do St. Moritza, ki me je čisto fasciniral. Mesto, polno atletov na višinskih pripravah, športnikov, kolesarjev, turistov... Švica je majčken izropala denarnico, a itak sva zapravljala minimalno. Za dva dni sva ostala v kampu. Prost dan sem izkoristila za hojo/tek na Piz Nair (3057m.). Na vrh vozi tudi gondola. Nisem podlegla udobju lažje poti. ;) Pot na Piz Nair je bila božansko lepa, srečala sem zelo malo pohodnikov, vsepovsod voda, pritoki reke. Meni se je kar trgalo od lepot te narave! Obdajajo me sami hribi, aleluja, i'm in heaven! :) Naslednje jutro sva imela dolg "krizni sestanek", kam naprej? Francija, da ali ne? Malo bi bila na tesno s časom za nazaj in ujet kakšen vlak, nisva bila prepričana a vsi vlaki vozijo kolo, nisva pa imela dobre internetne povezave. Do Gardskega jezera in Benetk me nekako ni vleklo, preveč turistov, pa še občutek, da so ceste preveč prometne, zato sva se odločila, da napadeva še kak prelaz in po najkrajši in najlažji poti čimprej do morja. Od St. Moritza do meje z Italijo so bili štirje manjši prelazi, a pokrajina sapo jemajoča, zato niti enkrat nisem pomislila, da je odločitev bila napačna. Sploh, ker se nama je tako ponudila še priložnost premagat 136 metrov manjšega in mlajšega "Stelvijevega bratca" - Passo Gavia (2621m). Šla sva iz smeri Bormio, 25,6 km do vrha, 1404 višinskih metrov z povprečnim naklonom ceste 5,5 %. Cesta ni tako slikovita kot Stelvio, ampak sam vrh je pa prekrasen. Sploh nekaj zadnjih kilometrov, ki so celo ravninski, nisem mogla verjeti. Tik pred prelazom je čudovito jezero Lago Bianco, pri spustu po izredno ozki cesti v Ponte di Legno pa Lago Negro, ki pa so nama ga žal zakrili temni oblaki, megla, prvič naju je konkretno napralo, spust je bil adrenalinski, saj sva pred seboj videla zgolj par metrov ceste. Premraženost do kosti je izbila iz glave kampiranje na prostem in sva iskala najbližji kamp, ki je sicer šel par kilometrov izven najine smeri. A vroč tuš je vse kar je bilo v tem trenutku pomembno.

Potovanje je trajalo 16 dni.  Prekolesarila sva 1218 km: Ljubljana- Mojstrana- Tolmezzo (ITA)- Cortina d'Ampezzo- Arabba- Canezei- Bolzano- Merano- Laas- Ponte di Stelvio- Santa Maria (CH)- St.Moritz- Livigno- Bormio- Ponte di Legno- Bolzano- Brixen- Bruneck- Lienz (AUT)- Spittal an der Drau- Villach- Kranjska Gora- Jesenice. Ura je seštela 16.324 pozitivnih višinskih metrov in par tisoč metrov peš/tek. Prevozila sva 14 prelazov: Passo d'Mauria- 1298m, Passo Falzarego-2105m, Passo Pordoi- 2239m, Passo Costalunga- 1745m, Passo d'Stelvio- 2758m, Pass dal Fuorn- 2149m, Passo del Bernina- 2330m, Passo della Forcola- 2315m, Passo Eira- 2208m, Passo Foscagno- 2291m, Passo Gavia- 2652m, Passo del Tonale- 1884m, Passo Mendola- 1363m, Wurzenpass/Korensko sedlo- 1073m. Na koncu sva kar malo hitela po večinoma ravninski cesti do Slovenije, želela sva čimprej na morje, počivat, lovit ribice, kartat remi. V četrtek, zadnji dan kolesarjenjenja sva tako prevozila 170 km iz Lienza do Jesenic, pa še čez Korensko sedlo, ki me je čisto presenetilo - noben prelaz ni bil hujši od tega, 18% naklon ceste. Prvič sem peš rinla kolo v hrib, pa še to je bilo mučno. :) V celem dnevu se je spet nabralo več kot 1200 pozitivnih višinskih metrov. V Jesenicah sva šla na vlak in ob osmi uri zvečer že bila v LJ. Blazno dolg dan je bil to. Sledilo je še razpakiranje, pakiranje, priprava kombija, zjutraj pa že via Istra. Toni je v največji vročini tekel na Učko, jaz pa sem končno prišla do svoje knjigice in "ležanja na plaži, z možgani na off". :) Dva dni izležavanja in igranja raznih iger v umaknjenem zalivu blizu Koromačna. V ponedeljek sem v službo prišla čisto spočita. Zame je to bilo izjemno lepo potovanje, saj obožujem hribe, seveda pa ni bilo najenostavnejše, ceste v večini ne poznajo ravnine. V šestnajsih dneh nisva niti en dan počivala. Vsak dan akcija! :) V St.Moritzu se je Toni odločil, da se vseeno udeleži svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, 3.8.2013. Utrujenost zaradi številnih kilometrov in vzponov je bila iz dneva v dan večja, zato so tekaški treningi bili manj intenzivni, največkrat je tudi zmanjkalo energije za tek. Na včerajšni tekmi na Poljskem je kljub vsem razmeram dosegel 28. mesto. Čestitke! Čestitke tudi svetovnemu prvaku Mitji Kosovelju za 1.mesto in celih 6 minut prednosti pred drugouvrščenim! Bravo!

Še najino potovanje skozi slike:

prva noč na dvorišču Francija Teraža v dolini Vrata <3 Hvala!
kolesarska pot Jureta Robiča po nekdanji železniški progi
postojanka v Kranjski Gori pri Matjažu v DSO
čudovita pot, ki vodi v Italijo 
ovire na cesti:)
                       

"i see the light"..
s ceste zavila v tale raj...druga noč na "divjem" :)
kolesa in prtljago je treba dol čez reko prenest
                     

prvo je treba poskrbet za hlajenje pijače...
...nato zakurit ogenj in pogret vodo za topel tuš.
prvi prelaz: Passo d' Mauria (1298 m.)
po 123 km in 1913 + višincev, sva se utaborila ob gozdni poti
naslednje jutro po 8-ih km prispela v kamp v Cortino d'Ampezzo
opoldanski sprehod, moja smer: 451
Cortina d' Ampezzo iz Belvedere (Pocol)
pivo za 4 eur, prvi večji strošek na potovanju :)
                       

Rifugio Dibona (2083 m.)
                       

na poti na Pocol, spodaj Cortina
drugi prelaz: Passo Falzarego (2105 m.)
Arabba (1602m.)
iščeva prenočišče...levo v gozd najdeva idealnega
samo da je vodica...bistra, čista, krasna <3
                   

danes na meniju: popečene hrenovke, pire krompir, fižolova solata s čebulo
naslednje jutro zagrizeva na tretji prelaz, prekrasen
              

Passo Pordoi, 2239m.
mapa, gremo na Piz Boe
Toni izkoristi popoldan za tek

Passo Pordoi iz poti na Piz Boe, levo Marmolada (3343 m.)
levo moj cilj, vrh Piz Boe
               

dobim zanesljive podatke, da pot ni težka, par zajl, nič posebnega
               

sneg poleti...priceless <3
Marmolada in Arabba v dolini
freedom
četrti prelaz: Passo Costalunga (1745 m.)
kolesarska pot iz Bolzana v Merano
kamp v Laas-u, po današnjih 113 km
iz kampa do izhodišča: Ponte di Stelvio
piše, da je Passo dello Stelvio OPEN, ohjoj, ni nama pomoči ;)
              

ta je prvi, še 47 zavojev, pa sva na cilju ;)
postojanja za kavo, juho, pojedino...vrh je že viden
                     

                     

z dušo in telesom tekač :)
asfaltna kača, delo arhitekta Carla Donegani
najin peti prelaz
Passo dello Stelvio (2758 m.), drugi najvišji prelaz v Alpah

                 

Picolo Tibet, hotel na Stelviu
                           

                           

spust iz Stelvia v Švico
Santa Maria, Švica
camping ob zagrajenem čebelnjaku...hm..območje medvedov??
sneg iz Stelvia za hladilno torbo...sprobala vse možne načine hlajenja:)
                  

šesti prelaz: Passo dal Fuorn, Ofenpass (2149m.)
                   

nasproten veter naju upočasni, a kmalu prispeva do St.Moritza
kamp Suvretta (1800m.), day off kolesa, čas za tekaški trening..
jaz pa peš na Piz Nair
prekrasna pot...
tisti špiček je moj cilj, upam, da ga dosežem pred nevihto
Lej Suvretta, Toni še skočil na Piz Julier (3380m.)
St.Moritz v dolini
                  

prekrasno... prekrasno <3
                    

                    

                    

together again <3
od prijaznih sosedov dobiva stolčke, da imava dostojen zajtrk ;)
Lej da san Murezzan, St. Moritz
via Passo Bernina, back to Italy
Piz Bernina v ozadju (4049m.)
                   

sedmi prelaz: Passo del Bernina (2330 m.)
osmi prelaz: Passo della Forcola (2315m.)
kamp za 5eur/osebo pred mestom Livigno
športno območje, downhillerji vsepovsod :)
deveti prelaz: Passo d'Eira (2208m.)
                   

deseti prelaz: Passo Foscagno (2291m.)
                   

                   

                    

Passo Gavia, Lago Bianco
                  

enajsti prelaz: Passo Gavia (2652 m.)
                    

                    

dež, megla, mraz iz spusta po zelo ozkih cestah Gavie do Ponte di Legno (1258m.)
                     


dvanajsti prelaz: Passo del Tonale (1884 m.)
                      


trinajsti prelaz: Passo Mendola (1363m.)
Bolzano iz spusta z Mendelpassa
iz pobeljenih vrhov prispela med neskončne nasade jabolk
Bolzano, Fiume Adige, po nevihti
                     

prespiva par km pred Lienz-om
tukaj je še bil smešen napis 18 % :)
če še nisi, prešaltaj v prvo prestavo! :)
štirinajsti, zadnji, najnižji, najtežji prelaz: Korensko sedlo (1073m.)
back home
po današnjih 170-ih km iz Lienz-a do Jesenic, utrujena na vlaku za LJ
zaslužila sva si vikend izležavanje v Koromačnu <3

Ni komentarjev:

Objavite komentar