torek, 08. oktober 2013

Bohinjski treking 2013

Se mi zdi, da je že precej časa minilo od Bohinjskega trekinga (28.9.), a enostavno nisem našla časa in prave volje, da bi opisala, kako smo ga preživeli. Začelo se je novo šolsko leto in zadnje v mojem življenju, na posteljo pa me je priklenila včerajšnja operacija ušesa, zato se ne morem več izgovarjati s pomanjkanjem časa. Bolečine popuščajo, traja pa še proces sprijaznjenja na partedenski počitek. Bolnišnično okolje lahko hitro razrahlja sicer pozitivne misli. Hvala Mihatu, Urši in Nini, Urošu ter Mateju, da so mi danes skrajšali dan in ostalim, ki ste z menoj preko klicev ali sms-ov. To mi veliko pomeni. Pa seveda Nini za pošiljko slastnih muffinov in Mateju za prve letošnje mandarine. :) Pa se vrnimo k trekingu: S Tonijem sva podzavestno verjetno oba računala na precej boljšo uvrstitev, kot se je na koncu izkazalo, a nikakor nisem razočarana zaradi tega. Treking je bil orientacijsko precej zahteven, izgubljali so se tudi najboljši. Ko sva doma analizirala pot in gledala čase, sva dobila točen podatek, da sva po sedmi kontrolni točki zgrešila odcep in šla naravnost po poti, se zaplezala v zajle in se znašla skoraj na brezpotju, ki naju je pripeljalo v gosto poraščene borovce, prečkala le-te ter zaradi tega zgrešenega odcepa izgubila 1 uro in 37 minut. Pri bluzenju po krošnjah borovcev sem pomislila, da se bom mogla soočit še z enim DNF - teden pred Bohinjskim trekingom sem namreč zašla na Cres trail-u, na sicer označeni poti. Po spletu okoliščin smo odstopile - z mano še dve punci s Hrvaške, saj nam je do takrat šlo precej dobro, kar sem šele v cilju in po dolgem razmisleku ter premlevanju okoliščin ugotovila, da je bila napaka. Tudi če bi šli po poti nazaj, vse bi bile sposobne dodatnih 300 višinskim metrov, bi izgubile mogoče eno uro, mogoče celo manj in še zmeraj v nekem doslednem času prišle v cilj. Ta DNF me je precej šokiral in potrl in evo, teden kasneje sem v mislih spet pri njemu. :) Štartala sva zelo počasi, a do četrte KT že bila peta absolutno. To nama je vsakemu posebej najbrž malo nabilo ego, a naju tudi zelo kmalu postavilo na trdna tla. Takoj iz Koče pri Savici se je zgodil prvi kiks, cesta je bila 100 m nižje vrisana, in sva se zaplezala v skale, za katere sem se spomnila, da je bilo zjutraj rečeno, naj ne izberemo te možnosti rešitve. Res se je zdelo malo nevarno in sva iskala pot naprej. Hud kolenogriz po razmočenem gozdu, meni so drsele superge - po zgolj dveh mesecih uporabe so Salomon XT Wings zgleda, da še samo za po ravnem hodit. :/  Pot je bila in ni bila, še zdaj ne razumem kako nama je uspelo vsakič mimo poti usekat. :) Na sedmi KT smo se srečali z Vedrano in Andražem, naj bi bila tam živa kontrola, ampak je ni bilo, kasneje smo izvedeli, da se je tudi ta izgubil, zato smo zaman iskali možica za "poštemplat". Malo bi počakala z njima in bi verjetno še en čas nadaljevali skupaj, Andraž bi naju "peljal" po pravi poti, a midva sva jo mahnila hitro naprej. Zabredla sva v zajle, a nama nič ni bilo sumljivo, dokler se spet pot ni tako zožala, da je še komaj bila vidna. Kmalu sva jo popolnoma izgubila. Parkrat greva gor, dol, ja nič..in naprej. Bo kar bo! Zabredeva v borovce, nekaj časa naju vodi pot med borovci, nato še ta izgine. "Katka, a si vredu? Kaj je narobe?" po dolgih minutah tišine vpraša Toni. Šele ta vprašanja me streznijo in mi dajo mislit, zakaj sem pa res slabe volje? Pa kaj, četudi sva zadnja, važno je, da sva skupaj. Nazadnje sva skupaj tekla 21.4. na IškaAdventure. In situacija se je obrnila, v poti sem začela uživat, zganjala norčije in razigrano "surfala" po krošnjah borovcev. Skoz sva se hecala na račun situacije. Po uri in 37-ih minutah tavanja sva le prišla na pravo, markirano pot in od tukaj do zgornje postaje žičnice Vogel je končno spet steklo. Vreme nam je malo zagodlo, zaradi megle smo bili oropani razgledov, a sama pot zato ni bila nič manj lepa in zanimiva. No, sončka nam tudi ni manjkalo! Imeli smo vsega po malem. :)  Pri Gostišču Viharnik na zgornji postaji žičnice Vogel je bila deseta KT in cilj, a pred tem smo morali še dobro uro tečt in zbrat dodatnih pet kontrolnih točk po Voglu, najprej na Orlove glave - 1582 m, kjer me je skoraj odpihnilo, nato hiter spust po smučišču in še malo po gozdnih poteh do cilja. Dvakrat sva na poti srečala Perota in Darinko, sta isto imela velike težave z orientacijo, smo se hitro zmenili, da se kmalu dobimu na zasluženem piru. :) V cilj sva prišla ravno ob koncu podelitev. Čestitala sem Marjanu Zupančiču za ponovno zmago, tokrat se je menda mogel pošteno namatrat, da jo je dosegel. Čestitke Marjan še enkrat! V cilj je prišel s časom 5 ur 20 min. V ženski kategoriji je zmagala Vedrana, s časom 6 ur 15 min. Midva sva potrebovala 7 ur in 34 minut. Kilometrov je bilo precej manj od obljubljenih, zgolj 31 km, višincev pa nekaj čez 2600 m. V cilju sem bila zelo zadovoljna, raje uro in pol kasnej od pričakovanega, kot pa DNF. :) Splačalo se je, nabrala sva novih izkušenj in prav luštno se imela. V cilju smo poklepetali z Boltezom in Majo - Maja je zmagala v pohodniški kategoriji. Srečala sva tudi Blažko in Igorja, s katerima smo se spoznali pred tednom na Cres treku - bila sta najin prevoz iz trajektne luke do mesta Cres pa nazaj. V Hostlu ob Bohinjskem jezeru smo poklepetali in se zadržali v pozen večer z Darinko in Perojem, za spremembo ob kavi. :) Misel na spanje v kombiju in "tuš" na hladnem je premamila misel na toplo posteljo in vroč tuš. Odpeljala sva se domov, obetala se je ležerna nedelja, pižama party in movie night...takih dni je na sporedu precej malo, ampak ko so, so toliko lepši. <3

Zaradi okrevanja po operaciji se ne bom mogla udeležiti zadnjega letošnjega trekinga - Kozjaški treking, niti trail-a na Mljetu in zaključka hrvaške treking lige na Rabu. Se pa veselim novih tekaških dogodivšin v prihodnjem letu!


prva kontrolna točka

4. KT: slap Savica














Večina slikc je snetih na FotoBohinj: https://www.facebook.com/media/set/?set=a.583032818421990.1073741922.147996025259007&type=

Ni komentarjev:

Objavite komentar