torek, 07. april 2015

Ogledni turi po SPP

3. april : Petrovo Brdo - Porezen - Bolnica Franja - Kladje - Ermanovec - Bevkov Vrh - Sivka - Ledine - Idrija. 47,5 km, 2600 +, 3068 -, 8 ur 30 min.

Dan se je začel zgodaj, ob 6:05 sva že imela avtobus iz Idrije proti Mostu na Soči. Toni sploh ni zatisnil očesa do jutra, zaradi pivovarskih obveznosti. Par minutk po prihodu z avtobusom, sva že imela avtovlak iz Mosta na Soči proti Podbrdu. To logistično popotovanje je bila ena sama avantura...na avtobusu so mulci navsezgodaj imeli cel žur, en je igral na harmoniko, ostali toliko da niso plesali. Na avtovlak sva prišla zadnje sekunde, saj nisva vedela, da je to dejansko najin vlak - z enim majhnim vagonom na repu vlaka. V Podbrdu sva štopala in ustavil nama je prvi avto ter naju zapeljal do Petrovega Brda. Prijazen možak, sva pa poslušala, da tečt 100 km in delat takšne ogromne ture po hribih vsekakor ni zdravo za telo. Na Petrovem Brdu sva slekla povrhnje hlače in vetrovko, udarila z rokami petko in se nasmehnila dnevu... jutro je bilo strašno mrzlo, pod ničlo. Sončni žarki so že prijetno božali prezeblo telo, a ozračje je bilo še zmeraj hladno, ampak ko tečeš, ti je po par minutkah že čisto toplo. To turo sem izbrala, ker je bil napovedan sončen, jasen dan in sem si želela spočiti oči in "nahraniti" svojo dušo s panoramskim razgledom na naše najvišnje vrhove. Porezen je nudil res bajen razgled, pot je bila krasna, sicer še precej snega, a sva kmalu nataknila majhne derezice, s katerimi sva nato čisto suvereno tekla tudi po pomrznjeni podlagi. Pot do Bolnice Franje je minila hitro, čudovita mehka gozdna podlaga, en del pa je bil težje prehoden zaradi podrtih dreves. Načeloma je pot odlično markirana, a bolj za pohodnike kot za tekače. Nemalokrat manjkajo markacije prav na ključnih odcepih, kjer moreš izbirat med večimi smermi in seveda nama običajno uspe, da izbereva ravno napačno. Iz Bolnice Franje sva nadaljevala proti Ermanovcu in Bevkovem vrhu. Tukaj sva si privoščila daljšo pavzo, saj sem se počutila nekam izčrpano. Pomalicala sva, kar mi je kmalu povrnilo moči. Že od daleč sem videla vijolične lise na poljih, a nisem vedela kaj bi to bilo. Ko sva bila okrog Bevkovega vrha, sem videla, da so to ogromna polja spomladanskega žafrana vijolične barve. Obisk Bevkovega vrha je ravno v tem času najlepši, kar sem kasneje prebrala, prav zaradi žafranov. Tako kot pohod na Golico v mesecu maju, zaradi narcis. Najina pot je bila markirana za 17 ur 30 min planinske hoje. Čas sva razpolavljala, s tem, da sva imela vmes tudi pavze, nekajkrat sva iskala pravo pot, saj sva bila brez track-a, orientirala sva se zgolj po markacijah in opisu iz knjige SPP. 
Iz Sivke proti Ledinam je bilo precej asfalta, drugače pa celotna pot izjemno tekaška in lepa, po planinskih poteh. Problem je, da, ko si na SPP, tukaj verjetno ne moreš več tečt, saj je za teboj že izjemno dolga in težka pot. Pred teboj pa, glede na fizično stanje in hojo, je še pravtako izjemno daleč do morja, čeprav se zdi, da si že blizu cilja. 
Ljudi, ki sem jih videla na poti, lahko preštejem na prste ene roke. Iz Ledin sem mislila, da sledi le še spust do Idrije in sva "doma", v kombiju, kjer naju čaka postelja, hladno domače pivo, hrana in počitek. Pa se je pot še kar vila v klanec, zelo strmem. Spust je pa tudi bil kar zahteven, strm. Ampak ratalo nama je, v Idrijo sva prišla z nasmehom. Jaz, lačna kot volk, sem napadla taščino orehovo potico. Zapeljala sva se v Koper, kjer sva zaključila ta prelep dan.

na vlak...Most na Soči
štart, kam? seveda gor v hrib :)
pot na Porezen

Koča na Poreznu









Porezen


pot do Bolnice Franje
Bolnica Franja

skrita opazovalnica v skalah 





čudoviti žafrani
Bevkov Vrh

čemaž
od daleč prihajava :)
pod nama današnji cilj: Idrija


6. april: Senožeče - Vremščica - Škocjanske jame - Podgrad pri Vremah - Artviže - Markovščina - Skadanščina - Slavnik - Prešnica - Petrinje. 49 km, 1830 +, 1980 -, 6ur, 30 min.

Melanholija bi me kmalu zadržala doma, a ker sem vedela, da se po dveh turobnih, deževnih in mrzlih dnevih obeta sončen dan, bi ga bilo greh ne izkoristiti, zato sem se zjutraj po sedmi uri usedla v avto in se zapeljala v Petrinje (Kozina). Na parkirišču me je čakal Mitja, z njegovim avtom sva se zapeljala v Senožeče, kjer sva štartala po primorskem delu SPP. Jutro je bilo precej raztrešeno, tako kot minula noč, in bi kmalu pozabila v Mitjatovi Ibizi ključe od mojega avta, ki naju je čakal na cilju v Petrinjah. Nekako si nisem mogla predstavljati, da bi prišla do cilja in šele nato ugotovila da sem brez ključev, zato sem se zahvalila višjim silam za to opozorilo! :) Z nasmehom in židane volje sva tako stekla na Vremščico. Spet prekrasni razgledi vse naokrog, kar naju je kar poneslo proti Škocjanskim jamam. Navdušena nad potjo, ki je spet zelo tekaška. Ves čas sproščeno kramljava, kilometri pa kar letijo, čas do cilja se zmanjšuje. Cilj seveda ni končni cilj, ampak vsaka etapa. Tokrat ne zbiram žigov, sem le na ogledni turi. Enkrat, upam, da že letos poleti, se bom ponovno podala na to izjemno zahtevno in neskončno lepo pot v celoti.
Najprej do Artviž, nato do Slavnika... vmes pomišljam, da se pot malo vleče, a pravzaprav se nad pričakovanji znajdeva na vrhu Slavnika, kljub vsem pavzam vred. Na Slavniku spet brije burja, zato hitro "pobegneva" v dolino, v koči še prej natočiva usahnjene bidone. Koča je nabito polna ljudi. Čudovita pot vodi iz Slavnika, še bolj čudovito in posebno jo naredi naletavanje snega... najprej sem mislila, da so to kaki beli cvetovi, a se je izkazalo, da je res sneg... Zna se zgoditi, da bo poleti tukaj izjemno vroče in bom še kako mislila na te blagodejne snežinke! :) Sledilo je par kilometrčkov iz Prešnice do najinega cilja, a resnično je celotna pot minila izjemno hitro, dobrih 6 ur. Planinske hoje je za 14 ur. Padel je predlog, da se okrepčava v gostilni Mahnič, kjer menda varijo domači pir... ni me dvakrat treba prepričevat, za domač pir sem pa vedno! ;) Odmislila sem, da zgledava skrajno čudno med ljudmi, lepo oblečenimi za praznično kosilo. Dejansko sem se počutila mnogo bogatejše od ljudi v prostoru, v večini s premnogimi odvečnimi kilogrami, čeprav sem imela s seboj le par evrov v plastični vrečkici od robčkov, z umazanimi supergami in ne ravno najlepših dišav. :) Ampak za seboj nešteto lepih razgledov in novo izkušnjo, kar človeka res obogati. Postregli so nama vrhunsko hrano, imajo ogromne porcije za nizko ceno ter seveda odličen domač pir. Par steklenic sem ga vzela za domov, za Tonija, ki se ta dan žal ni pridružil skupnemu teku. Hvala Mitja za družbo in spremstvo na turi! 


Start v Senožečah
pogled na Nanos v ozadju


Vremščica
imam eno samcato željo... zvon je pozvonil...upam, da se mi le-ta izpolni



proti Slavniku...



vetroven vrh na Slavniku
v ozadju Snežnik, osamelc z belo kapico :)
v ozadju morje in cilj SPP, v Ankaranu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar