100 Ultra Trail VIPAVA valley

V petek sva se takoj po moji službi odpeljala proti Vipavi, kjer se bo prvič odvil Ultra Trail Vipava 25, 50 in 100 km. Sama sem se prijavila na najdaljšo kategorijo. Med potjo me je poklicala mama in me vprašala na kakšno razdaljo grem in me je kar malo okregala, zakaj se ne morem kdaj prijaviti na krajšo, ampak da me bo spremljala in mi drži pesti. :) Okregala me je pa zato, ker sem bila čisto preveč živčna kako bo šlo, saj imam od decembra naprej same težave, bolečine in posledično absolutno premalo pretečenih kilometrov. Ob šestih smo poslušali Žiga X Gombača in Boštjana Videmška na predstavitvi njihove knjige Ultrablues, na sončku, ki je pripekal kar preveč in niti pomisliti si nisem upala, da bo prihodnji dan tudi tako vroče. Namesto, da bi si po prevzemu štartnih številk hitro skuhala večerjo in šla počivat, smo se kar precej zadržali na ciljnem prostoru, saj je bilo ogromno poznanih ljudi .. odprli smo pa tudi kar nekaj Stezičarjev! ;) Zvečer sem bila kar malo nejevoljna, saj je ura odbila deset zvečer, preden sva pojedla večerjo in začela pakirati za štart. Budilka bo prvič pozvonila ob 4: 15. :( Teden je odšel s svetlobno hitrostjo in vse po napornem prvomajskem dopustu ter dežurstvu v službi, nikakor nisem prišla k sebi. Spanec je bil nemiren in seveda kmalu je pozvonila ura. Skuhala sem kavo, se oblekla in že so nas z avtobusom odpeljali na štartni prostor v Ajdovščino, kjer je ob šestih bil štart na 100 km in štafet na 100 km. Veliko poznanih in nasmejanih obrazov, prava energija je bila, kljub parim kaplicam dežja. Toniju sem zaželela srečno pot in štartali smo novi dogodivščini naproti. Peter M me je vprašal kakšne imam plane, in sem odgovorila, da nobenih, samo da pridem do cilja. Toni mi je "napisal plan"- časovni razmik okrepčevalnic, da vem, kdaj približno je naslednja okrepčevalnica in koliko vode potrebujem do naslednje. Ta plan se je zaključil s časom 15 ur 45 minut, ampak temu nisem verjela (v bistvu tudi on ni verjel vanj, kot mi je rekel kasneje). Prepričana sem bila, da bom tekla bistveno dalj časa, glede na vse težave, ki so me pestile zadnje obdobje. V začetku smo tekli skupaj s Kristijem, Mihatom, Primožem in Uršo Trobec, a so mi v prvi dolg strm klanec na Podrto Goro ušli. Res so imeli hud tempo in mu nisem želela slediti. Naprej sem spustila še par drugih. Že na prvi kontrolni točki, kjer so imeli meritve čipov, Otlica (13-i km), sem pred seboj videla Uršo in ostale, zaostajala sem 2 minuti za njimi, kar mi je dalo novega zagona. Pred nami je bila še izjemno dolga pot, nič še ni dorečenega. Vzdušje na tej okrepčevalnici je bilo fenomenalno, po mikrofonu so pozdravili vsakega tekmovalca posebej. Natočila sem vode in šibala naprej. Okrepčevalnic z vodo je bilo res ogromno. Vsepovsod na okrepčevalnicah pa tako prijazni, krasni ljudje! Po okrepčevalnici sem dohitela Tonija Lekšeta in par kilometrov smo tekli skupaj. Kaj kmalu sem prehitela Uršo. Nekaj časa sva skupaj tekla z Mihatom, po izjemno lepi poti na Golake in prijetno kramljala. Na 35-em km sem zagledala Kristija, kar me je izredno presenetilo - prepričana sem bila, da je že daleč pred menoj. Neznansko sem uživala v pogledu na Vipavsko dolino - imeli smo prekrasen, razgleden dan vse do morja! Nisem izgubljala časa na okrepčevalnici, sem pa izvedela, da je ena punca pred menoj za kakšno uro. Tudi ta novica me je razveselila, saj sem šla lepo počasi v svojem ritmu, edina želja mi je bila, da obstanem na mestu kjer sem in da ne popuščam. Če bi mi rekli, da je samo 5 minut pred menoj, bi bila bolj obremenjena, tako sem pa vedela, da mi je nedosegljiva. Ajda je tekla res izjemno dobro, brez konkurence, na koncu je bila samo pol ure za Marjanom, za zmagovalcem.
Kristi me je vabil, naj spijem pivo z njim, a mene je pivo čakalo šele za ciljno črto! Rekla sem mu, da grem počasi naprej, saj me bosta kmalu dohitela. To se začuda ni zgodilo. Vse do cilja sem ostala bolj ali manj sama. Na tranziciji sem naredila eno neumno napako, da sem preobula štunfe. Vlečt kompresijske nogavice na prepoteno nogo je res nekaj boljšega. ;) Na 70-em km me je pričakal moj Toni, krči v mišicah so ga naenkrat pobrali. To mi je povedal že prej po telefonu. Sem bila zelo žalostna, da se mu ni izšlo. Kakšne tri kilometre je še tekel z menoj, a je kmalu videl, da ne bo zmogel in je na tej točki odstopil. Zapeljali so ga v Vipavo, od koder me je vsake toliko poklical, me updejtal z informacijami in me bodril do cilja. Po tem, ko sva se ločila, sem začela narahlo čutiti bolečo mišico tibialis anterior, ki sem jo šele dobro sanirala 2 tedna prej. Bolečina se je začela naglo povečevati, do cilja pa je bilo še 30 km. Namazala sem se s konjsko kremo in razmišljala kako bo šlo naprej. Še vzpon, nato spust do Podnanosa, nato 2 urni vzpon (1000 višincev) na Nanos, nato pa še vsaj 2 urni spust do cilja... Počutila sem se odlično, psihično in fizično, razen bolečina v mišici je bila skoraj prehuda. Vedela sem, da če se bo še stopnjevala, da ne bom mogla zaključit tekme. Počutje je bilo pa tako fenomenalno, da bi bilo res škoda, če bi morala odstopiti. Dobila sem sporočilo od Drejka team-a, da ko se mi bo zdelo težko, naj si predstavljam da sta ob progi in z mehiškim valom navijata zame. Ujele sta me ravno v trenutku slabosti, v klancu na Sv. Socerb in v hipu se mi je vrnila vsa pozitivna energija. Poznati tako krasne in nesebične ljudi, to je največ, kar lahko dobiš in imaš v življenju! Pritekla sem do postojanke v Podnanosu, kjer me je toplo sprejela množica navijačev. Čudovito vzdušje, kar poneslo me je na Nanos! :) Vzpon mi ni delal težav, najbolj sem se bala kaj se bo dogajalo iz vrha proti cilju (zadnjih 13 km bolj ali manj spusta). Na Nanos sem uživala, da sploh ne morem opisati... prižgala sem mp3 (drugače skoraj nikoli ne poslušam glasbe med tekom), da sem odmislila bolečino v nogi in neznansko uživala v setlisti komadov izpred petih, šestih let, ko sem začela tečt. Bloc Party, Caribou, Franz Ferdinand, ... kar smejalo se mi je in proti vrhu, medtem ko me je močna burja "premetavala", sem plesala in pela v dežju ... ter bila hvaležna celotnemu stvarstvu, da se po skoraj stotih kilometrih za seboj počutim tako odlično. Upam, da me ni kdo od kje daleč opazoval, saj verjetno nisem zgledala ravno prisebno! :) Oblekla sem jakno - polivalo se mi je iz bidona in sem kratko majico imela čisto premočeno, pihalo je za znoret in me je začelo zebst. Pri spustu se je začela kalvarija z zaspanostjo, a uživala sem ob glasbi ter stiskala zobe, da mi noga zdrži... če ne bi bilo te bolečine v tibialis anterior, bi poletela v dolino, saj ostale mišice niso bile skoraj nič utrujene. Tako sem pa v dolino šla kot po jajcih. Ko sem najbolj trpela, sem dobila sporočilo še od mame. Da mi gre super in da me spremlja in da je zelo vesela. Oči so se mi zarosile in dala mi je nov zagon, da zdržim do konca. Od Abrama naprej je bilo še kakšnih 6 km spusta, od tega kakšen kilometer in pol ravnine ... tam sem kar zahodila, težko sem se pripravila v tek, saj je bolečina bila, ne bom rekla neznosna, ampak zelo huda. Tekla sem lahko izrazito na peto, nisem mogla stopiti na prste. Na dveh točkah so imeli zakurjen ogenj in navijali za nas. Prehitel me je Marjan Vilhar, tako da sem na cilj pritekla kot osma absolutno in na drugem mestu v ženski kategoriji. Štartalo nas je 74 tekmovalcev, 19 jih je odstopilo. Ko sem nekje od daleč slišala glasbo iz kampa Tura, kjer je bil ciljni prostor, sem bila res nepopisno vesela. Komaj sem čakala, da objamem Tonija. Vedela sem, da me pričakujejo prijatelji, a tako toplega sprejema v cilj pa nisem pričakovala! Hvala Brane in Mateja, da sta me pričakala! In Matjaž, Helena & co. super ste bili!! Pa Darinka in Igor... hvala za navijanje! Nisem pričakovala takšnega časa, niti takšne uvrstitve. Vem pa, da če ne bi imela tako stresne službe in bi več energije in časa vložila v tek, bi mi lahko šlo veliko bolje.  

Vse pohvale gredo organizatorjem in kot je Alen Paliska rekel na zaključku letošnje 100 milj Istre, da je bila to tekma volunterjev, se z njim popolnoma strinjam - označiti tako dolgo pot in pokrbeti, da vse štima na celotni poti, zahteva izjemno dobro ekipo in organizacijo! Menda je bilo na poti več kot 300 prostovoljcev. Sama niti enkrat nisem pomislila ali sem na pravi poti ali ne, niti track-a na uri nisem rabila aktivirat. Označeno je bilo vrhunsko! Hvala vsem ljudem na poti, ki so me močili z vodo, saj drugače bi čisto pregorela. Vročina od tranzicijske točke naprej (53km), pa do Podnanosa (80,5km) je vsaj meni, bila neznosna. Kljub temu, da sem si polivala glavo, zlivala vodo za vrat...je svežina trajala zgolj za kakšno minutko, naprej pa spet vroče.

Iz Ljubljane sta se pripeljala Joli in Simon, da sta navijala za nas. Kako sem ju bila vesela!! Pričakali smo Mihata, nekaj pojedli in popili ter se za par urc ulegli, to je bilo enkrat sredi noči. Toliko je bilo emocij čez dan, da nikakor nisem mogla zaspati. Proti jutru sem slišala da so napovedali prihod v cilj Kristija, Perota, Robija in Mihata. Tudi ostali so bili na prizorišču in smo skupaj pričakali naše heroje. Bravo! Kristi je vse od 30- ega km trpel zaradi krčev, a ugledal ciljno črto! To pa je vztrajnost. Čestitke tudi Nataliji in Markotu za borbenost. Odlična sta! Hvala vam vsem za nepozaben vikend! Verjamem, da se bomo vsi z veseljem vračali v Vipavsko dolino!

SLIKE: so privzete od ŠKTD Sinj Vrh, Matjaž Čampa, Vanja Gleščič, Joli Poli...

STATISTIKA: 105 km, 6034 m +, 5886 m -

REZULTATI:

1. Marjan Zupančič: 13:34:53

2. Peter Žnidarič: 13:43:36

3. Dejan Grm: 13:48:28

1. Ajda Radinja: 14:09:05

2. Katja Kegl: 15:52:50

3. Meta Dagarin: 16:47:32

petkovo Ultrabluzenje ;)

štart v Ajdovščini

fantastično počutje na 13.em kilometru

CILJ!!

<3

Meta v cilju

Vanja bravoo!!

legende, Korošci!

sunny day after <3

Vse poti vodijo v RIM

SAN MARINO

Prva destinacija prvomajskega potovanja je bilo mestece San Marino - tretja najmanjša država v Evropi, za Monacom in Vatikanom. Odločila sva se za podoben način potovanja kot lansko leto po najvišjih vrhovih ex Jugoslavije. Toni ni ravno ljubitelj potovalnega kolesarjenja, pa še vremenska napoved ni bila najbolj obetavna, da bi potovala bodisi peš bodisi s kolesom. V kombiju imava vso udobje, kuhinjo, tuš ter udobno spanje na peni. Prvi dan sva sparkirala v kraju Veruccio, da nisva šla po glavni cesti iz Riminija do San Marina, saj sem predvidevala da je le-ta zelo prometna. Toni je tekel, jaz sem šla s kolesom. In ga komaj dohajala! :) 7 km je bilo do mesta, neprestano navkreber po asfaltni cesti, na Mount Titano (749 m), kjer stoji to živahno mesto, polno ozkih tlakovanih uličic, trgovinc, turistov. Po mestu so razstavljeni roboti, ki so jih naredili iz odpadkov od motornih koles. Sprehodila sva se do dveh trdnjav okrog obzidja, tretja ni dostopna. Presenetile so me sprejemljive cene, kljub res velikemu številu turistov. Prijetno mesto za ogled v enem dnevu oz. kar v par urah!

vstop v državo San Marino, ni treba osebne pokazat! ;)

pogled na razgibano pokrajino

MONTE SIBILI

Zapeljala sva se naprej po regionalnih cestah in pristala v kraju Amandola. Napovedani so bili deževni dnevi, midva sva pa bila sredi hribov...v Parco Nazionale dei Monte Sibilli. Nikamor se nama ni mudilo, zato sva si privoščila res dolg spanec. Zjutraj nisva vedela kaj bi. Če bi bilo sončno ali vsaj bolj stabilno vreme, bi bila zgodba popolnoma drugačna. Je pa tukaj še moja poškodba, ki me bo zgleda oropala kakšnih pametnih treningov za celo leto. Pred seboj sem gledala en hrib, na višini 1706 m. Mimo naju je šlo kar nekaj kolesarjev. Kljub temu sem se odločila, da bom poskušala prvič po dveh tednih tečt, ni mi bilo do kolesarjenja... (zimski pohod na Begunjščico z derezami me je stal vnetja mišice tibialis anterior). S seboj sem imela kolo za primer, da še vedno ne bi mogla tečt. Nisem imela nobenega upanja, da bom prilezla na to dokaj nizko goro, a začuda je šlo čisto brez bolečin. Nisem želela pretiravati, zato sem šla samo gor in počasi dol, Toni pa je naredil dodaten 18 km krog, na Pizzo Tre Vescovi. Presenetil naju je sneg, na višini 1700 ga je bilo še čisto preveč. Čas, ko sem bila sama v dolini, sem izkoristila za branje knjige Športni gen na travi in žgočem soncu...a ta užitek je bil kratkotrajen, kmalu me je pregnala ploha.
Naslednji dan sva tekla na Monte Sibilli, čisto naključen hrib spet.. (v planu sem sicer imela Monte Vettore, ki je najvišji hrib Sibilinskega hribovja, visok 2476m). Vreme je bilo res obupno. Mont Sibilla je bil krasen trening, kljub vse slabšim rameram sva vseeno prišla do vrha, je bil lahko dostopen, nič nevaren. Megla je bila pa taka, da brez GPS-a ne bi vedela, kdaj in kje je sploh vrh gore. :) Oba imava dobro opremo za dež, zato ni bilo nobenega problema. Nazaj grede sva šla po krožni poti in presenetil naju je plaz, ki je odnesel cesto. Zgledal je še čisto živ, so se kotalili kamenčki iz njega. Uspešno sva ga prečkala in po 22 km, 1270 višinci pritekla do avta. Sva se pa morala spet tuširat na mrzlem, saj je zapihalo, sončka pa itak ta dan praktično nisva videla. Prespala sva na idiličnem mestu sredi njiv.

Monte AMANDOLA

Rifugio Cita di Amandola

vrh

in je šel naprej...jaz pa nazaj do avta, ležat v travo in brat knjigico 

Monte Amandola = desni hrib

na poti do Monte Sibilli

plaz

hribi Gran Sasso

premikajoča se hiška :)

RIM

Zjutraj sem imela upanje, da bi tekla na hrib Monte Sabini, ki je po karti zgledal najbližji in najvišji v okolici Rima. Vidljivosti nobene, še en deževen dan. Nisva se obremenjevala. Ustavila sva se južno od Rima, blizu kraja Rocca di Papa, kjer sta dva jezera. Tekla sva okrog manjšega - Lago di Nemi in nadaljevala po poti Via Francigena ob drugem, večjem jezeru - Lago Albano, kjer ima Papež poletno rezidenco (v kraju Castel Gandolfo). Tekla sva dobri dve uri in postajalo je vse huje... kot da sva v  deževnem pragozdu, megla nama je vzela kakršnokoli vidljivost. Dobro da sva imela res dobro navigacijo (Orux map), drugače bi imela velike probleme se znajt po hribih. Četudi so markirane poti, so pa slabo shojene.
Zjutraj sva se zapeljala na Monte Cavo, a sem bila kar malo razočarana, saj spet ni bilo razgleda na Rim, zaradi nizke oblačnosti. Pa tudi vrh ni nič kaj panoramski, videla sva lahko le neko vojaško stavbo v ograjah ter oddajnike. Se je pa delal topel, sončen dan. Padla sva v kaotični promet blizu mestnega jedra. Kmalu sva našla zastojn parking. Oblekla sva se v tekaške cunje, se opremila z zemljevidi in opisom mesta ter domačim Stezičarjem ter stekla novi mestni avanturi nasproti. :) 7 km pa sva se znašla pred največjo znamenitostjo Rima - Kolosejem. Tek je bil izredno prijeten, saj sva večinoma šla čez park in po širokih cestah. Gneča za obisk Koloseja je že kljub zgodnji jutranji uri bila strašansko dolga, sva se hitro zadovoljila samo z zunanjim ogledom amfiteatra, kjer so uprizarjali gladiatorske igre. Naprej se je začel bolj sprehod čez mesto, saj se je vsepovsod trlo turistov. Rimljani so največje dosežke dosegli v arhitekturi. Izjemen pogled je bil na Forum - rimski trg, ki se je začel razvijati v času Julija Cezaja in je bil središče gospodarstva in politike. Nadaljevala sva proti Palazzo dei Conservatori, Piazzi Venezii, do najznamenitejše Fontane di Trevi, ki jo sicer ta hip prenavljajo. Legenda pravi, da more vsak obiskovalec Rima v fontano vreči kovanec, le tako se bo ponovno vrnil v Rim. Nisem vrgla kovanca v vodo, se bom pa kljub temu z veseljem vračala v Rim! :) Sprehodila sva se do Španskih stopnic. Počivala sva na stopnicah, pila domače pivo in pomalicala. Tukaj se pa čas resnično ustavi, kljub veliki množici turistov. Uživala sem ob pogledu na ljudi, večina si jih je prineslo kaj za prigriznit in za popit in so se usedli na stopnice ter se družili. Pot naju je vodila proti Vatikanu. Nekaj časa sva tekla ob reki Tiberi. Kupila sva vstopnico za muzej, saj se nama ni ljubilo čakati v nepregledni koloni za vstop v Vatikan. Ena vstopnica je bila 16 eurov, sva pa se sprehodila čez Vatikanski muzej in Sikstinsko kapelo, ter doplačala 5 eurov za kupolo, od koder je fantastičen razgled na mesto. Na vrhu srečam našo administratorko, kar me čisto presuni - svet je res majhen!
Po Rimu sva pretekla 27 km, pa tudi avto je ostal cel, oropali naju pa tudi niso. ;)

megla pritiska, dež prihaja, Lago di Nemi

večji del poti je bil takšen, še slikat se ni dalo :)

jutro in zajtrk na Monte Cavu, pogled na obe jezeri, žal sva pa spet ostala brez razgleda na Rim - nizka oblačnost :(

Kolosej ali Flavijski amfiteater

Forum Romanum

krasna stojnica svežega sadja

Palazzo dei Conservatori

v tem rondoju pa ne bi rada vozila ... čisti kaos...:)

Španske stopnice, Piazza di Spagna

ob reki Tiberi do Vatikana

SIKSTINSKA KAPELA v Apostolski palači, najzahtevnejše Michaelangelovo delo - stropna poslikava

pogled na Trg Sv. Petra in mestno okolico

Vatikanski muzej

Vatikanski park in Radio Vatikan

na kupuli srečala sodelavko...svet je res majhen:)

Bazilika Sv. Petra, gradili so jo 120 let

Palatin in zadnjih 5 km teka proti avtu

POMPEJI  in VEZUV

Čeprav je bil dan sončen in tudi za naprej je bila boljša napoved, pa vseeno ni bilo za v hribe. Sicer sem se s težavo sprijaznila, da ne bova hodila po Nacionalnem parku Gran Sasso z najvišjim vrhom Corno Grande 2912m. Res ni bilo vidljivosti, snega je pa še tudi preveč.
Zjutraj sva se znašla pred Pompeji. Leta 79 našega štetja je Vezuv izbruhnil in uničil nekatera mesta ob Neapeljskem zalivu, med njimi tudi Pompeje, danes eno najbolj znanih arheoloških središč na svetu. Pod večmetrskimi nanosi lave in vulkanskega pepela se je mesto dobro ohranilo in šele leta 1748 so ga naključno odkrili, ko je nek kmet zadel v bronast predmet. Odlično doživetje je bil obisk tega mesta, res da spet ogromno turistov, ampak ni bilo moteče...uživala sva po svoje in se na easy sprehajala.
Naslednje jutro sva opravila trening na vulkan Vezuv, ki je nazadnje izbruhnil v času 2.svetovne vojne, leta 1944. Dan prej sva šla na ogled izhodišča, saj so nama pred vhodom v Pompeje nalagali, kako nikakor ne moreva peš na Vezuv, da je treba z avtobusom, ki preko njihove agencije stane samo 20 eurov, na vrhu pa plačaš še ogled kraterja 10 eurov. Šla sva čez kraj Boscotrecase in naletela na zagrajeno območje, ravnokar so zaklepali park. Zelo prijazen fant nama je realno razložil situacijo. Da bi bilo možno iti peš, če te noben ne vidi, ampak zaradi varnosti, je park zagrajen in uradno se ni možno prosto  sprehajati, potrebuješ dovoljenje. Res greš lahko samo z avtobusom, ob devetih zjutraj pa odklenejo vrata. Zahvalila sva se za informacije, odprla Orux map in izdelala nov načrt. Zapeljala sva se v Terzino in čeprav mi ni bila lokacija najbolj všeč - ena široka ulica, na koncu stadion in ogromno ljudi se je vozilo gor in dol, nekateri so prišli hodit ali tečt ali balinat, večina pa jih je samo obrnila. Skuhala sva odlične testenine z šparglji v smetanovi omaki, ter se zaklenila v avto. Celo noč so se vozili v to dolgo slepo ulico in obračalil in še zdaj mi je neznanka kaj so tukaj iskali. Zjutraj sva mislila prestavit avto, a ker sva preživela noč, sva bila že čisto domača in zdelo se nama je varno. Stekla sva v jutro, pred šesto uro zjutraj. 7 km je vodilo do vrha, na višino 1279m (dobrih 1000 višincev). Kmalu se je začel hud kolenogriz, 300 višinskih metrov je bilo treba osvojiti na način: en korak naprej, tričetrt koraka nazaj...vulkanski pesek, skoraj huje kot v puščavi. 20 min hoje pred vrhom sva prišla do hiške in praznega avtobusa, kjer prodajajo karte, a seveda je bilo vse zaprto in nikjer žive duše. Stekla sva proti vrhu in pot ob vulkanskem kraterju sva prehodila sama ter se naužila razgleda na Neapelj, otok Capri, Pompeje. Zelo gosto poseljeno območje in če bo vulkan spet kdaj izbruhnil, bo to velika svetovna katastrofa. Si niti ne predstavljam! Uživala sem neskončno! Imeti vulkan samo zase, pa četudi zgolj za par minutk, to pa je nekaj! :) Avantura in vzpon na Vezuv je maksimalno uspel, v dveh urah in pol sva bila gor in dol, preden so sploh odprli rampe. Preostali dan sva prevozila obalo do Amalfija, bil je 1.maj in gneča, da ni za opisovat! V eni uri sva se premaknila za dober kilometer. Žal nama je zmanjkalo časa za otok Capri, imava pa en kup čudovitih vtisov, in nove ideje za naslednji obisk!

večerja ob morju <3

dobro jutro!

Sonček po par dnevih in sušenje premočenih superg pred Pompeji :)

Amfiteater v Pompejih

uličice s pločniki

v ozadju Vezuv

Garden of the Fugitives - izkopana trupla v različnih položajih

Temple of Jupiter, desno Forum

Vespasijanov tempelj

Basilica, jo prenavljajo

Teatro Grande

VEZUV

testeninka party z šparglji, za jutrišnji napad Vezuva ;)

pod nama Neapelj

krater

žalostno..nič markirano..nič turizma...le prazne table

v dolino sva pa letela po luftu!! :)

obilen zajtrk

in en kup vulkanskega peska v supergih...

panoramska cesta do AMALFIja

smeti ob cesti niso nič čudnega

gosto naseljeno območje okrog Vezuva

območje Limončela 

TOSKANA

Na pol poti med Rimom in Firencami sva našla še en koščen raja na zemlji. Opoldne sva se preoblekla v tekaško opremo in opravila trening do vrha Mount Amiata, ki sem ga naključno izbrala na zemljevidu. Je nekako najvišji hrib na tem območju, čeprav visok zgolj 1732 m. Šele kasneje sem prebrala, da je gorovje v bistvu vulkan, drugi najvišji v Italiji, za Etno, ter, da so v okolici številna termalna središča z vročo termalno vodo. Bagno San Filippo, na jugu Toskane je bilo najino izhodišče. Želela sem iz kraja Abbadia San Salvatore, a naju je obvoz ceste peljal daleč naokrog tega mesta. Iskala sem alternativo in čeprav malo jezna, da se nama skoz kaj pripeti, sem si rekla, da bova pa pač šla iz naslednje možne lokacije - Bagni San Filippo. Vsaka stvar je v življenju za nekaj dobra, kar se je vnovič izkazalo. Okrog je bilo ogromno kamperjev in avtov, tako da sva komaj sparkirala. Verjetno kakšna prvomajska fešta. Midva sva šla po svoje. Na štiriurni trail, na Mount Amiato. Da ne omenjam spet, da bi brez navigacije bila pečena. Naredila sva dober trening, 31 km, Toni je mislil tečt še nekaj km naprej, preden bi ga jaz dohitela z avtom. Sama sem šla na ogled mesta pofirbcat zakaj je toliko avtomobilov in zakaj ljudje hodijo okrog v kopalkah in kopalnih plaščih. Niso ravno zgledali kot da grejo v urejene terme, vse je zgledalo bolj divje. Dobim klic od Tonija, da ne gre več tečt, da se greva kopat! :) Naletela sva namreč na naravne terme - iz belih skal, ki sva jih videla že prej, je tekla vroča voda. Fosso Bianco je ena ožja soteska, ob desni strani je sprehajalna pot, vsepovsod so pa majhni bazenčki (ni za plavanje, bolj za namakanje). Noro dobro! Ogledala sva si vso sceno ter se namestila v majhnem bazenčku, dala uro pod vodo, ki je namerila 42 stopinj!! Savna...komaj sva zdržala. Je pa voda nižje v soteski bila vse hladnejša. Če bo kdo šel mimo, vsekakor priporočam obisk teh krasnih naravnih term! 

Od Siene sva bila oddaljena dobro uro vožje. Tam sva tudi prespala ... parkirala sva ob obzidju v mesto, se sprehodila po centru do znamenitega trga Campo del Duomo. Čudovito vzdušje... Siena by night in končno za naju tudi malo nočnega življenja. Vsepovsod je bila živa glasba. Res sem uživala, čeprav malo žalostna, ker se iztekajo najini brezskrbni dnevi. Kar malo preveč sem pogledala v kozarec, zato jutranje tekaško raziskovanje Firenc ni bilo ravno plodovito. Dobro da je bil Toni v podobnem stanju. ;) V Firencah sva bila zelo zgodaj, a kljub temu sem naletela na kilometrske kolone za muzej in katedralo. :( Sem pa Tonija peljala na Ponte Vecchio (Stari most), ki je edini ohranjen most čez reko Arno in edini tudi preživel 2. svetovno vojno. Na njem so prekrasne draguljarne. Tekla in hodila sva čez glavne znamenitosti mesta in se počasi odpeljala proti domu...
To popotovanje ni bilo ravno razgledno, vreme ni bilo najboljše, a uživala sem neizmerno! Italija ponuja še ogromno kotičkov za raziskovanje in preživljanje dopusta.

STATISTIKA:
kolesarjenje = 20 km
tek = 136 km
prevoženi kilometri z avtom = 2485 km
stroški cestnin = 65 eur
stroški bivanja = 0 eur
stroški za vstopnine = 64 eur (Vatikan in Pompeji)

piknik placi pri vsakem Refugiu

42 stopinj - savna :)

iz skal teče vroča voda

Siena by night :)

koncert na Piazzi del Duomo, Siena

Zajtrk pri kraju v obzidju -  Monteriggioni

Palazzo Vecchio, kopija DAVIDa (Michelangelo) - Firence

Ponte Vecchio, najstarejši ohranjen kamniti most v Evropi

številne draguljarne na mostu