los dos Rozinas: 100 Ultra Trail VIPAVA valley

V petek sva se takoj po moji službi odpeljala proti Vipavi, kjer se bo prvič odvil Ultra Trail Vipava 25, 50 in 100 km. Sama sem se prijavila na najdaljšo kategorijo. Med potjo me je poklicala mama in me vprašala na kakšno razdaljo grem in me je kar malo okregala, zakaj se ne morem kdaj prijaviti na krajšo, ampak da me bo spremljala in mi drži pesti. :) Okregala me je pa zato, ker sem bila čisto preveč živčna kako bo šlo, saj imam od decembra naprej same težave, bolečine in posledično absolutno premalo pretečenih kilometrov. Ob šestih smo poslušali Žiga X Gombača in Boštjana Videmška na predstavitvi njihove knjige Ultrablues, na sončku, ki je pripekal kar preveč in niti pomisliti si nisem upala, da bo prihodnji dan tudi tako vroče. Namesto, da bi si po prevzemu štartnih številk hitro skuhala večerjo in šla počivat, smo se kar precej zadržali na ciljnem prostoru, saj je bilo ogromno poznanih ljudi .. odprli smo pa tudi kar nekaj Stezičarjev! ;) Zvečer sem bila kar malo nejevoljna, saj je ura odbila deset zvečer, preden sva pojedla večerjo in začela pakirati za štart. Budilka bo prvič pozvonila ob 4: 15. :( Teden je odšel s svetlobno hitrostjo in vse po napornem prvomajskem dopustu ter dežurstvu v službi, nikakor nisem prišla k sebi. Spanec je bil nemiren in seveda kmalu je pozvonila ura. Skuhala sem kavo, se oblekla in že so nas z avtobusom odpeljali na štartni prostor v Ajdovščino, kjer je ob šestih bil štart na 100 km in štafet na 100 km. Veliko poznanih in nasmejanih obrazov, prava energija je bila, kljub parim kaplicam dežja. Toniju sem zaželela srečno pot in štartali smo novi dogodivščini naproti. Peter M me je vprašal kakšne imam plane, in sem odgovorila, da nobenih, samo da pridem do cilja. Toni mi je "napisal plan"- časovni razmik okrepčevalnic, da vem, kdaj približno je naslednja okrepčevalnica in koliko vode potrebujem do naslednje. Ta plan se je zaključil s časom 15 ur 45 minut, ampak temu nisem verjela (v bistvu tudi on ni verjel vanj, kot mi je rekel kasneje). Prepričana sem bila, da bom tekla bistveno dalj časa, glede na vse težave, ki so me pestile zadnje obdobje. V začetku smo tekli skupaj s Kristijem, Mihatom, Primožem in Uršo Trobec, a so mi v prvi dolg strm klanec na Podrto Goro ušli. Res so imeli hud tempo in mu nisem želela slediti. Naprej sem spustila še par drugih. Že na prvi kontrolni točki, kjer so imeli meritve čipov, Otlica (13-i km), sem pred seboj videla Uršo in ostale, zaostajala sem 2 minuti za njimi, kar mi je dalo novega zagona. Pred nami je bila še izjemno dolga pot, nič še ni dorečenega. Vzdušje na tej okrepčevalnici je bilo fenomenalno, po mikrofonu so pozdravili vsakega tekmovalca posebej. Natočila sem vode in šibala naprej. Okrepčevalnic z vodo je bilo res ogromno. Vsepovsod na okrepčevalnicah pa tako prijazni, krasni ljudje! Po okrepčevalnici sem dohitela Tonija Lekšeta in par kilometrov smo tekli skupaj. Kaj kmalu sem prehitela Uršo. Nekaj časa sva skupaj tekla z Mihatom, po izjemno lepi poti na Golake in prijetno kramljala. Na 35-em km sem zagledala Kristija, kar me je izredno presenetilo - prepričana sem bila, da je že daleč pred menoj. Neznansko sem uživala v pogledu na Vipavsko dolino - imeli smo prekrasen, razgleden dan vse do morja! Nisem izgubljala časa na okrepčevalnici, sem pa izvedela, da je ena punca pred menoj za kakšno uro. Tudi ta novica me je razveselila, saj sem šla lepo počasi v svojem ritmu, edina želja mi je bila, da obstanem na mestu kjer sem in da ne popuščam. Če bi mi rekli, da je samo 5 minut pred menoj, bi bila bolj obremenjena, tako sem pa vedela, da mi je nedosegljiva. Ajda je tekla res izjemno dobro, brez konkurence, na koncu je bila samo pol ure za Marjanom, za zmagovalcem.
Kristi me je vabil, naj spijem pivo z njim, a mene je pivo čakalo šele za ciljno črto! Rekla sem mu, da grem počasi naprej, saj me bosta kmalu dohitela. To se začuda ni zgodilo. Vse do cilja sem ostala bolj ali manj sama. Na tranziciji sem naredila eno neumno napako, da sem preobula štunfe. Vlečt kompresijske nogavice na prepoteno nogo je res nekaj boljšega. ;) Na 70-em km me je pričakal moj Toni, krči v mišicah so ga naenkrat pobrali. To mi je povedal že prej po telefonu. Sem bila zelo žalostna, da se mu ni izšlo. Kakšne tri kilometre je še tekel z menoj, a je kmalu videl, da ne bo zmogel in je na tej točki odstopil. Zapeljali so ga v Vipavo, od koder me je vsake toliko poklical, me updejtal z informacijami in me bodril do cilja. Po tem, ko sva se ločila, sem začela narahlo čutiti bolečo mišico tibialis anterior, ki sem jo šele dobro sanirala 2 tedna prej. Bolečina se je začela naglo povečevati, do cilja pa je bilo še 30 km. Namazala sem se s konjsko kremo in razmišljala kako bo šlo naprej. Še vzpon, nato spust do Podnanosa, nato 2 urni vzpon (1000 višincev) na Nanos, nato pa še vsaj 2 urni spust do cilja... Počutila sem se odlično, psihično in fizično, razen bolečina v mišici je bila skoraj prehuda. Vedela sem, da če se bo še stopnjevala, da ne bom mogla zaključit tekme. Počutje je bilo pa tako fenomenalno, da bi bilo res škoda, če bi morala odstopiti. Dobila sem sporočilo od Drejka team-a, da ko se mi bo zdelo težko, naj si predstavljam da sta ob progi in z mehiškim valom navijata zame. Ujele sta me ravno v trenutku slabosti, v klancu na Sv. Socerb in v hipu se mi je vrnila vsa pozitivna energija. Poznati tako krasne in nesebične ljudi, to je največ, kar lahko dobiš in imaš v življenju! Pritekla sem do postojanke v Podnanosu, kjer me je toplo sprejela množica navijačev. Čudovito vzdušje, kar poneslo me je na Nanos! :) Vzpon mi ni delal težav, najbolj sem se bala kaj se bo dogajalo iz vrha proti cilju (zadnjih 13 km bolj ali manj spusta). Na Nanos sem uživala, da sploh ne morem opisati... prižgala sem mp3 (drugače skoraj nikoli ne poslušam glasbe med tekom), da sem odmislila bolečino v nogi in neznansko uživala v setlisti komadov izpred petih, šestih let, ko sem začela tečt. Bloc Party, Caribou, Franz Ferdinand, ... kar smejalo se mi je in proti vrhu, medtem ko me je močna burja "premetavala", sem plesala in pela v dežju ... ter bila hvaležna celotnemu stvarstvu, da se po skoraj stotih kilometrih za seboj počutim tako odlično. Upam, da me ni kdo od kje daleč opazoval, saj verjetno nisem zgledala ravno prisebno! :) Oblekla sem jakno - polivalo se mi je iz bidona in sem kratko majico imela čisto premočeno, pihalo je za znoret in me je začelo zebst. Pri spustu se je začela kalvarija z zaspanostjo, a uživala sem ob glasbi ter stiskala zobe, da mi noga zdrži... če ne bi bilo te bolečine v tibialis anterior, bi poletela v dolino, saj ostale mišice niso bile skoraj nič utrujene. Tako sem pa v dolino šla kot po jajcih. Ko sem najbolj trpela, sem dobila sporočilo še od mame. Da mi gre super in da me spremlja in da je zelo vesela. Oči so se mi zarosile in dala mi je nov zagon, da zdržim do konca. Od Abrama naprej je bilo še kakšnih 6 km spusta, od tega kakšen kilometer in pol ravnine ... tam sem kar zahodila, težko sem se pripravila v tek, saj je bolečina bila, ne bom rekla neznosna, ampak zelo huda. Tekla sem lahko izrazito na peto, nisem mogla stopiti na prste. Na dveh točkah so imeli zakurjen ogenj in navijali za nas. Prehitel me je Marjan Vilhar, tako da sem na cilj pritekla kot osma absolutno in na drugem mestu v ženski kategoriji. Štartalo nas je 74 tekmovalcev, 19 jih je odstopilo. Ko sem nekje od daleč slišala glasbo iz kampa Tura, kjer je bil ciljni prostor, sem bila res nepopisno vesela. Komaj sem čakala, da objamem Tonija. Vedela sem, da me pričakujejo prijatelji, a tako toplega sprejema v cilj pa nisem pričakovala! Hvala Brane in Mateja, da sta me pričakala! In Matjaž, Helena & co. super ste bili!! Pa Darinka in Igor... hvala za navijanje! Nisem pričakovala takšnega časa, niti takšne uvrstitve. Vem pa, da če ne bi imela tako stresne službe in bi več energije in časa vložila v tek, bi mi lahko šlo veliko bolje.

Vse pohvale gredo organizatorjem in kot je Alen Paliska rekel na zaključku letošnje 100 milj Istre, da je bila to tekma volunterjev, se z njim popolnoma strinjam - označiti tako dolgo pot in pokrbeti, da vse štima na celotni poti, zahteva izjemno dobro ekipo in organizacijo! Menda je bilo na poti več kot 300 prostovoljcev. Sama niti enkrat nisem pomislila ali sem na pravi poti ali ne, niti track-a na uri nisem rabila aktivirat. Označeno je bilo vrhunsko! Hvala vsem ljudem na poti, ki so me močili z vodo, saj drugače bi čisto pregorela. Vročina od tranzicijske točke naprej (53km), pa do Podnanosa (80,5km) je vsaj meni, bila neznosna. Kljub temu, da sem si polivala glavo, zlivala vodo za vrat...je svežina trajala zgolj za kakšno minutko, naprej pa spet vroče.

Iz Ljubljane sta se pripeljala Joli in Simon, da sta navijala za nas. Kako sem ju bila vesela!! Pričakali smo Mihata, nekaj pojedli in popili ter se za par urc ulegli, to je bilo enkrat sredi noči. Toliko je bilo emocij čez dan, da nikakor nisem mogla zaspati. Proti jutru sem slišala da so napovedali prihod v cilj Kristija, Perota, Robija in Mihata. Tudi ostali so bili na prizorišču in smo skupaj pričakali naše heroje. Bravo! Kristi je vse od 30- ega km trpel zaradi krčev, a ugledal ciljno črto! To pa je vztrajnost. Čestitke tudi Nataliji in Markotu za borbenost. Odlična sta! Hvala vam vsem za nepozaben vikend! Verjamem, da se bomo vsi z veseljem vračali v Vipavsko dolino!

SLIKE: so privzete od ŠKTD Sinj Vrh, Matjaž Čampa, Vanja Gleščič, Joli Poli...

STATISTIKA: 105 km, 6034 m +, 5886 m -

REZULTATI:

1. Marjan Zupančič: 13:34:53

2. Peter Žnidarič: 13:43:36

3. Dejan Grm: 13:48:28

1. Ajda Radinja: 14:09:05

2. Katja Kegl: 15:52:50

3. Meta Dagarin: 16:47:32