Kolesarsko popotovanje čez alpske prelaze

Težko sem začela pisat ta blog post, saj se je toliko vsega zgodilo, toliko čudovitih razgledov, trenutkov, spominov. Bi pa rada predstavila, da se da potovat s kolesom tudi drugam, kot samo na morje in po ravnih cestah. Preživela sva prečudovit dopust v hribih s kolesom, čeprav se marsikdo čudi zakaj sva šla ravno tja, poletje je, vroče je, čas za morje. Ampak v hribih ni bilo prevroče, ravno prav, ponoči je kdaj pa kdaj tudi zazeblo. Gledala sem slikce iz Dolomitov, ki so me čisto prevzeli in navdušili, našla sem par kolesarskih tur, nobene sicer z na polno naloženim kolesom in šotorom. Toni je želel nekaj dolgih tekaški treningov, zaradi priprav za 168 km dolg Ultra-trail du Mont Blanc konec meseca avgusta, tako da odločitev ni bila težka, čeprav še dva dni pred začetkom dopusta nisva točno vedela kam in kako greva. Ampak seveda, jasno - greva v hribe! Ne moreva pa drugače kot s kolesom, zaradi moje poškodbe, žal še zmeraj ne morem tečt, kot bi želela. En vikend pred dopustom smo s kolesom šli iz Ivančne Gorice na Krk, kar mi je bil test, kako bo poškodba vplivala na kolesarjenje, a ni bilo nobenih težav. V sredo dopoldan, po mojem dežurstvu, sva napakirala torbe in šla na pot. Kako dobro! Že za prvi dan nisva vedela točno kam naju bo pot zanesla, kaj šele za prihodnjih 18 dni, ki jih imava na razpolago. Ni me motil občutek nejasnega cilja, kvečjemu sem občutila totalno svobodo. Prvi postanek je bil v Radovljici pri Iztoku, z Majo sta nama prijazno ponudila prenočišče v čisto novem, še nedotaknjenem apartmaju, ki ga oddajata - opremljen z izdelki iz taljenega stekla Maje Zaplotnik (prekrasno!). A pot naju je nesla naprej, v moj omiljen kraj, v Mojstrano. Naslednji dan sva se ustavila v Kranjski Gori pri Matjažu in Heleni v DSO, nato pa se je začela samo najina odisejada po alpskih prelazih. Prvi cilj je nekako bil Passo dello Stelvio, naprej bova še videla, skrita želja pa ostaja, da prideva do Francije, do Chamonix-a. Tretji dan potovanja sva šla čez prvi prelaz: Passo d'Mauria (1298m.). Skrb, kako bom kondicijsko in predvsem v klance sledila Toniju je bila odveč, saj sem zamenjala cross gume za čisto ozke in sem z lahkoto dvignila povprečje, povrhu sem pa imela full lažjo prtljago. Še zmeraj je to pomenilo 19 kg, po nabavi v trgovini pa kakšno kilo več. Nisem mogla verjeti kakšna razlika je to v vožnji! Tonijevo kolo je bilo težko čez 50 kg. Ta podatek bi sicer najraje zamolčala. :) V klance sem zmeraj precej zaostala, a vedno sem brez problema prišla do vrha. Četrti dan potovanja sva prvič zavila v kamp, v Cortini d'Ampezzo sva imela dan na off, a v bistvu ni bil čisto na off, jaz sem ga izkoristila za dolg sprehod do Rifugio Dibona (2083m). Hvala bogu za waschmachine, oprala sem celo žehto in posušila na sončku. Po tem sva spet pripravljena za preživetje "v divjini". ;) Iz Cortine se nisva odločila za Passo Giau in Passo Fedaia, temveč za Passo Falzarego in Passo PORDOI - vesela sem za to odločitev, saj mi je Pordoi bil eden izmed najlepših prelazov ter čudovito izhodišče za hribe, že dopoldan sva premagala prelaz in šla peš na Piz Boe (3152m), ki sem ga opazovala že iz Arabbe. Lahko dostopen, krasen vrh, kjer tudi poteka tekaška tekma Dolomites Sky Race. Na vrhu je precej turistov, večina jih pride iz Pordoi-a z gondolo na Sas Pordoi (2950m). Neskončno uživam v razgledih na številne pobeljene hribe in najvišji vrh Marmolado ter malicam pršut in kruh. Tukaj se pa čas čisto zares ustavi, nikamor se mi ne mudi. Iz Rifugio Forc Pordoi (2849m) nazaj do prelaza, kjer počivajo najina kolesa, je treba po melišču, ki ga še pokriva mehki vdirajoč sneg in zahteva kar malo spretnosti pri hoji. Opazujem ljudi, imajo kar težave na takem terenu. Tukaj z užitkom tečem dol in ubiram svojo lastno pot po neshojeni podlagi. Tonija udarec s kolenom v skalo za par dni oropa treningov. Izkoristiva jih pa za večjo kilometrino na kolesu, prej ko se zamisliva, že napadava Stelvio- asfaltno kačo, ki se v 48- ih serpentinah vije do višine 2757 nad morjem. Ta dan me precej boli hrbet, sem pa zadovoljna, da nimam nobenega muskelfibra ali težkih nog. Zjutraj me tudi malo trema daje, saj se utrujenost iz dneva v dan počasi kopiči, noč je bila prekratka, premalo počitka, ta dan bo pa treba premagati več kot 2000 višinskih metrov, grrrr... Čutim spoštovanje do tega dneva, a bom zmogla? Ampak seveda, da je šlo. Počasi in vztrajno. Passo d'Stelvio je drugi najvišji prelaz v Alpah, najvišji je v Franciji - za zgolj 13 metrov višji Col de I'Iseran (2770m). Iz Ponte di Stelvio, kjer je izhodišče za prelaz, se cesta ovinkasto vije nadaljnih 24,3 km do vrha, premagati je potrebno 1808 višinskih metrov. Povprečni naklon ceste je 7,4 %. Čudovito doživetje! Prelepa narava. Odspodaj sem opazovala zasnežene gore nekje visoko nad nama, čez par ur pa sva jim bila čisto blizu. Noro! Sploh potem spust v Švico je bil prekrasen..jaz sem bila čisto raznežena in happy... svizci, kravice, neskončni pašniki, reke, gozdovi, neokrnjena narava. Takšna tišina in mir! Prvo mesto v Švici je bilo Santa Maria - komaj kakšnega človeka sva srečala, kot da sva prišla na drug planet. Vse trgovine ob 18:35 že zaprte. En gospod je samo za naju še odprl trgovino, oz.naju spustil iz skladišča noter, sem prepričana, da je mislil da potrebujeva kruh, hrano. Midva pa najprej po muslije za zajtrk, da ne bi čudno izpadla, pol pa že iskala hladilnik z mrzlo pijačo.:) Italijanske trgovine skoraj ne poznajo takih hladilnikov, zato sva na vse žive načine morala hladiti pire. Eden izmed načinov je bil sneg, ki ga je Toni na visokih prelazih nagrabil in stlačil v hladilno torbo. In takole sva bila na poti do St. Moritza, ki me je čisto fasciniral. Mesto, polno atletov na višinskih pripravah, športnikov, kolesarjev, turistov... Švica je majčken izropala denarnico, a itak sva zapravljala minimalno. Za dva dni sva ostala v kampu. Prost dan sem izkoristila za hojo/tek na Piz Nair (3057m.). Na vrh vozi tudi gondola. Nisem podlegla udobju lažje poti. ;) Pot na Piz Nair je bila božansko lepa, srečala sem zelo malo pohodnikov, vsepovsod voda, pritoki reke. Meni se je kar trgalo od lepot te narave! Obdajajo me sami hribi, aleluja, i'm in heaven! :) Naslednje jutro sva imela dolg "krizni sestanek", kam naprej? Francija, da ali ne? Malo bi bila na tesno s časom za nazaj in ujet kakšen vlak, nisva bila prepričana a vsi vlaki vozijo kolo, nisva pa imela dobre internetne povezave. Do Gardskega jezera in Benetk me nekako ni vleklo, preveč turistov, pa še občutek, da so ceste preveč prometne, zato sva se odločila, da napadeva še kak prelaz in po najkrajši in najlažji poti čimprej do morja. Od St. Moritza do meje z Italijo so bili štirje manjši prelazi, a pokrajina sapo jemajoča, zato niti enkrat nisem pomislila, da je odločitev bila napačna. Sploh, ker se nama je tako ponudila še priložnost premagat 136 metrov manjšega in mlajšega "Stelvijevega bratca" - Passo Gavia (2621m). Šla sva iz smeri Bormio, 25,6 km do vrha, 1404 višinskih metrov z povprečnim naklonom ceste 5,5 %. Cesta ni tako slikovita kot Stelvio, ampak sam vrh je pa prekrasen. Sploh nekaj zadnjih kilometrov, ki so celo ravninski, nisem mogla verjeti. Tik pred prelazom je čudovito jezero Lago Bianco, pri spustu po izredno ozki cesti v Ponte di Legno pa Lago Negro, ki pa so nama ga žal zakrili temni oblaki, megla, prvič naju je konkretno napralo, spust je bil adrenalinski, saj sva pred seboj videla zgolj par metrov ceste. Premraženost do kosti je izbila iz glave kampiranje na prostem in sva iskala najbližji kamp, ki je sicer šel par kilometrov izven najine smeri. A vroč tuš je vse kar je bilo v tem trenutku pomembno.

Potovanje je trajalo 16 dni.  Prekolesarila sva 1218 km: Ljubljana- Mojstrana- Tolmezzo (ITA)- Cortina d'Ampezzo- Arabba- Canezei- Bolzano- Merano- Laas- Ponte di Stelvio- Santa Maria (CH)- St.Moritz- Livigno- Bormio- Ponte di Legno- Bolzano- Brixen- Bruneck- Lienz (AUT)- Spittal an der Drau- Villach- Kranjska Gora- Jesenice. Ura je seštela 16.324 pozitivnih višinskih metrov in par tisoč metrov peš/tek. Prevozila sva 14 prelazov: Passo d'Mauria- 1298m, Passo Falzarego-2105m, Passo Pordoi- 2239m, Passo Costalunga- 1745m, Passo d'Stelvio- 2758m, Pass dal Fuorn- 2149m, Passo del Bernina- 2330m, Passo della Forcola- 2315m, Passo Eira- 2208m, Passo Foscagno- 2291m, Passo Gavia- 2652m, Passo del Tonale- 1884m, Passo Mendola- 1363m, Wurzenpass/Korensko sedlo- 1073m. Na koncu sva kar malo hitela po večinoma ravninski cesti do Slovenije, želela sva čimprej na morje, počivat, lovit ribice, kartat remi. V četrtek, zadnji dan kolesarjenjenja sva tako prevozila 170 km iz Lienza do Jesenic, pa še čez Korensko sedlo, ki me je čisto presenetilo - noben prelaz ni bil hujši od tega, 18% naklon ceste. Prvič sem peš rinla kolo v hrib, pa še to je bilo mučno. :) V celem dnevu se je spet nabralo več kot 1200 pozitivnih višinskih metrov. V Jesenicah sva šla na vlak in ob osmi uri zvečer že bila v LJ. Blazno dolg dan je bil to. Sledilo je še razpakiranje, pakiranje, priprava kombija, zjutraj pa že via Istra. Toni je v največji vročini tekel na Učko, jaz pa sem končno prišla do svoje knjigice in "ležanja na plaži, z možgani na off". :) Dva dni izležavanja in igranja raznih iger v umaknjenem zalivu blizu Koromačna. V ponedeljek sem v službo prišla čisto spočita. Zame je to bilo izjemno lepo potovanje, saj obožujem hribe, seveda pa ni bilo najenostavnejše, ceste v večini ne poznajo ravnine. V šestnajsih dneh nisva niti en dan počivala. Vsak dan akcija! :) V St.Moritzu se je Toni odločil, da se vseeno udeleži svetovnega prvenstva v gorskem maratonu, 3.8.2013. Utrujenost zaradi številnih kilometrov in vzponov je bila iz dneva v dan večja, zato so tekaški treningi bili manj intenzivni, največkrat je tudi zmanjkalo energije za tek. Na včerajšni tekmi na Poljskem je kljub vsem razmeram dosegel 28. mesto. Čestitke! Čestitke tudi svetovnemu prvaku Mitji Kosovelju za 1.mesto in celih 6 minut prednosti pred drugouvrščenim! Bravo!

Še najino potovanje skozi slike:

prva noč na dvorišču Francija Teraža v dolini Vrata <3 Hvala!

kolesarska pot Jureta Robiča po nekdanji železniški progi

postojanka v Kranjski Gori pri Matjažu v DSO

čudovita pot, ki vodi v Italijo 

ovire na cesti:)

                       

"i see the light"..

s ceste zavila v tale raj...druga noč na "divjem" :)

kolesa in prtljago je treba dol čez reko prenest

                     

prvo je treba poskrbet za hlajenje pijače...

...nato zakurit ogenj in pogret vodo za topel tuš.

prvi prelaz: Passo d' Mauria (1298 m.)

po 123 km in 1913 + višincev, sva se utaborila ob gozdni poti

naslednje jutro po 8-ih km prispela v kamp v Cortino d'Ampezzo

opoldanski sprehod, moja smer: 451

Cortina d' Ampezzo iz Belvedere (Pocol)

pivo za 4 eur, prvi večji strošek na potovanju :)

                       

Rifugio Dibona (2083 m.)

                       

na poti na Pocol, spodaj Cortina

drugi prelaz: Passo Falzarego (2105 m.)

Arabba (1602m.)

iščeva prenočišče...levo v gozd najdeva idealnega

samo da je vodica...bistra, čista, krasna <3

                   

danes na meniju: popečene hrenovke, pire krompir, fižolova solata s čebulo

naslednje jutro zagrizeva na tretji prelaz, prekrasen

              

Passo Pordoi, 2239m.

mapa, gremo na Piz Boe

Toni izkoristi popoldan za tek

Passo Pordoi iz poti na Piz Boe, levo Marmolada (3343 m.)

levo moj cilj, vrh Piz Boe

               

dobim zanesljive podatke, da pot ni težka, par zajl, nič posebnega

               

sneg poleti...priceless <3

Marmolada in Arabba v dolini

freedom

četrti prelaz: Passo Costalunga (1745 m.)

kolesarska pot iz Bolzana v Merano

kamp v Laas-u, po današnjih 113 km

iz kampa do izhodišča: Ponte di Stelvio

piše, da je Passo dello Stelvio OPEN, ohjoj, ni nama pomoči ;)

              

ta je prvi, še 47 zavojev, pa sva na cilju ;)

postojanja za kavo, juho, pojedino...vrh je že viden

                     

                     

z dušo in telesom tekač :)

asfaltna kača, delo arhitekta Carla Donegani

najin peti prelaz

Passo dello Stelvio (2758 m.), drugi najvišji prelaz v Alpah

                 

Picolo Tibet, hotel na Stelviu

                           

                           

spust iz Stelvia v Švico

Santa Maria, Švica

camping ob zagrajenem čebelnjaku...hm..območje medvedov??

sneg iz Stelvia za hladilno torbo...sprobala vse možne načine hlajenja:)

                  

šesti prelaz: Passo dal Fuorn, Ofenpass (2149m.)

                   

nasproten veter naju upočasni, a kmalu prispeva do St.Moritza

kamp Suvretta (1800m.), day off kolesa, čas za tekaški trening..

jaz pa peš na Piz Nair

prekrasna pot...

tisti špiček je moj cilj, upam, da ga dosežem pred nevihto

Lej Suvretta, Toni še skočil na Piz Julier (3380m.)

St.Moritz v dolini

                  

prekrasno... prekrasno <3

                    

                    

                    

together again <3

od prijaznih sosedov dobiva stolčke, da imava dostojen zajtrk ;)

Lej da san Murezzan, St. Moritz

via Passo Bernina, back to Italy

Piz Bernina v ozadju (4049m.)

                   

sedmi prelaz: Passo del Bernina (2330 m.)

osmi prelaz: Passo della Forcola (2315m.)

kamp za 5eur/osebo pred mestom Livigno

športno območje, downhillerji vsepovsod :)

deveti prelaz: Passo d'Eira (2208m.)

                   

deseti prelaz: Passo Foscagno (2291m.)

                   

                   

                    

Passo Gavia, Lago Bianco

                  

enajsti prelaz: Passo Gavia (2652 m.)

                    

                    

dež, megla, mraz iz spusta po zelo ozkih cestah Gavie do Ponte di Legno (1258m.)

                     

dvanajsti prelaz: Passo del Tonale (1884 m.)

                      

trinajsti prelaz: Passo Mendola (1363m.)

Bolzano iz spusta z Mendelpassa

iz pobeljenih vrhov prispela med neskončne nasade jabolk

Bolzano, Fiume Adige, po nevihti

                     

prespiva par km pred Lienz-om

tukaj je še bil smešen napis 18 % :)

če še nisi, prešaltaj v prvo prestavo! :)

štirinajsti, zadnji, najnižji, najtežji prelaz: Korensko sedlo (1073m.)

back home

po današnjih 170-ih km iz Lienz-a do Jesenic, utrujena na vlaku za LJ

zaslužila sva si vikend izležavanje v Koromačnu <3

S kolesom na Krk - TekTonik zaključek 2013

V soboto - 6.7. ob petih zjutraj smo se dobili pred klubom TekTonik v Ivančni Gorici. Zaradi ponočevanja v Flirt-u večer prej, smo štartali malo kasneje. Po manj kot štirih urah spanca, sem se komaj sestavila. A sveže jutro, veter v laseh ter pričakovanje dneva, so me hitro spravili v pogon. Štart je bil precej hiter, nisem rada  prva, zato sem Niko prosila, da gre naprej in nam diktira tempo. :) Punca je nalogo vzela zelo resno, do Žužemberga smo imeli povprečje 27km/h, kar je zame precej, običajno kolesarim bolj turistično. Do Kočevja, kjer nas je prvič pričakal Toni s kombijem, smo imeli za seboj 55 km s povprečjem 24 km/h. Škoda, da ni mogel Toni z nami s kolesi, a nekdo se je mogel žrtvovati za vožnjo kombija, na katerega smo naslednji dan naložili kolesa in se odpeljali domov. V Kočevju se namažem s sončno kremo, saj je bilo že prijetno toplo, ampak se je po tem precej pooblačilo. Iz Kočevja je sledilo nekaj klanca, nato lep spust do Broda na Kupi. Malo pred mejo smo srečali Simona & family, so šli na rafting na Kolpo, za Aničin rojstni dan. Kakšno naključje, kje se srečamo! :) Sem jih bila zelo vesela. Naslednja postaja, kjer smo bili zmenjeni za postojanko, so bile Delnice. Svoje tevice (papuče, kot pravi Dejan :)), sem mogla zamenjati za zaprte superge. Medtem je Toni parkiral na Delnicah, se preoblekel v tekaško opravo in nam šel nasproti,  potem je tekel nazaj v klanec do Delnic. Seveda je bil hitrejši od nas. :) Tukaj je imel Tonijev oče malo težav s krči, a se je parkrat s koprivo udaril po nogi, saj nismo imeli kakšnih masažnih ali hladilnih gelov, pa je bilo potem vredu :) Na Delnicah smo imeli krajšo postojanko, nato pa osvajat vzpon na Gornje Jelenje (880 m.n.m). Sama pot je bila lepa, vzpon ravno pravšnji, ne pretežak, tempo smo pa  tudi kar držali. Trije so bili s specijalkami, ostali pa s treking kolesi. Celo pot smo ostali skupaj, razen na Krku sem jaz upočasnila. Spust iz Gornjega Jelenja je bil vrhunski, na parkirišču takoj od Krčkega mostu naprej smo imeli četrto postojanko, tokrat malo daljšo, saj smo praktično bili na cilju. Toni nam je tukaj že ponujal zelene bidone. Aja, nekateri so imeli tudi rdeče. (Laško - Union) ;) Ob dveh popoldan smo že bili na Krku. Pivo in hrana sta mi stopila v noge, zato sem upočasnila po blazno prometnih parih kilometrih do odcepa za  Čižiče in Klimno. Pot naprej pa je bila fantastična, uživala sem v počasni, hedonistični vožnji, sama s seboj. Razmišljam, da bi šla na pivo v Solinah, mogoče na sladoled in v lokalu ob cesti zagledam Mateja. Juhej! On je imel iste misli in tako sva skupaj spila par rund, razpoloženje fantastično, komaj sva ujela otvoritev piknika ob 16ih. :) Medtem so naši zasedli mizo v kampu in pekli na žaru. Preživeli smo krasen popoldan in večer, Sašo in Nika sta ves čas igrala na kitaro in pela - Live Jukebox. :) Kamp Slamni nas je presenetil, super mini kamp, nič nam ni manjkalo. Vreme se je tudi totalno izboljšalo, sonček, vroče, krasna družba...vse perfect. Ob polnoči je za nekatere sledil skok v morje, za nekatere žur v Omišalju, nekateri smo pa hitro šli spančkat, poznali so se mi neprespani dnevi. Nedelje pa boljše, da ne opisujem preveč, saj je bil čisti odklop. :) Mislili smo zgodaj proti domu, zgodba se pa je odvila tako, da smo do poznega popoldneva hengali v barčku na plaži, na poti domov imeli še vmesne postanke ter pojedino domačih dobrot pri Mateju. K Toniju sva prišla čez polnoč. Tonijev zaključek klubske sezone je s tem dogodkom uspešno zaključen. Naslednji skupni cilj imamo že postavljen - s kolesi na Rt Kamenjak (Pula). Danes pa s Tonijem štartava s potovalno kolesarsko odisejado po Alpskih prelazih za dobra dva tedna. Obeta se precej težavna pot s številnimi vzponi. Bova še videla, kam vse naju bo pot zanesla. S kolesom na Krk smo potrebovali 160 km, dobrih 7 ur same vožnje in prevozili 2000 višincev. Hvala vam družba za nepozaben vikend in upam, da se čimprej spet srečamo! ;)

start

sem se namazala s kremo, pa se je vreme sfižilo :)

Matjaž na naši najvišji točki, potem pa spuuuuust..

do Delnic je z nami tekel Toni

postojanka na Delnicah

Soline, čez pa že naš zadnji cilj - Klimno

z Matjažem komaj ujela začetek piknika ob 16ih :)

Sašo Balant in Nikica poskrbela za žur ;)

vsi v majčkah KRK 2013

treba bo domov... :(

...s kombijem

Potikanje po Istrskih poteh

V soboto zjutraj Toni pride pome s polno naloženim kombijem, pripravljen na vse. Naložim še svoje stvari, predvsem športne cunje, torbe, kolo in šotor. Na dvorišču pred hišo se vprašava kam sploh greva. Želela sva na Koroški treking, a je žal zaradi moje poškodbe za naju odpadel. Odpreva karto Slovenije in Hrvaške. Prvi plan je s kolesom okrog Julijskih Alp, ampak napoved ni ravno blesteča,  zato zavijeva proti morju. Toni želi nardit dober tekaški trening, jaz zaradi poškodbe ne morem tečt, mogoče bom pa lahko kolesarila, zato se odločiva, da greva danes na Učko (1396 m). Toni peš, jaz s kolesom, pa bo kar bo. V četrtek sem šla tečt z mojim bratom in me je že po dveh km nekaj zaskelelo v medenici in ni več popustilo. Zvečer je bilo samo še huje, komaj sem vstala s postelje. Zjutraj nič bolje, v službi nič bolje... spet slabo razpoloženje zaradi teh nepredvidenih poškodb. Najbrž je kriv prehiter spust iz Črne prsti prejšnjo nedeljo. Letelo je na vse, dolina mi pa vseeno ni tako domača, morala bi bolj previdno tečt. Nad Učko se zbirajo temni oblaki, a midva sva neustrašna. Najdeva mirno parkirišče, zamenjava mojo zračnico in gasa. Po štirih km se srečam s Tonijem v ovinku ceste, on seka bližnice po markirani pešpoti, jaz pa delam ovinke s kolesom po cesti. Uživam v vožnji, bolečin ne čutim, zato se odločim iti na vrh. Del ceste imam čisto zase, saj je zaprta zaradi kolesarske dirke. Proti Poklonu me dohitijo kolesarji, full začne deževat. Upam, da je samo ploha, a kar ne neha padat, skoraj do vrha. Večkrat razmišljam, da bi se obrnila, saj sem čisto premočena, v brezrokavni majici, nazebe me do kosti. Ampak še kar vztrajam in vztrajam, mrzel spust po dežju me prav nič ne mika. Dobim Tonijevo sporočilo, da je na vrhu, ko sem jaz na šele okrog 900 m. :) Na Poklonu zagledam naše poti, ki smo jih prešli na Istra 100 milj in občutim slabo voljo, da sem s kolesom. Najraje bi ga prislonila kam in naprej tekla. Poškodba me skrbi. Naposled tudi jaz zagledam belo kupolo, ki oznanja moj cilj. In dobim največje darilo: sonceee!! :) Sezujem mokre nogavice, jih ožamem in sušim na soncu, preoblečem totalno premočeno majico. Grejem se na soncu in občudujem panoramo, zelo lepe spomine imam na ta kraj, ki smo ga na Istrski stotki skupaj doživeli jaz, Boris, Matjaž in Roman. Šele sms: "Darling, i'm home!" me vrže nazaj v sedanjost, tudi jaz morem počasi "domov", čaka me pa 24 km dolg mrzel spust do Ike, kjer imava avto in kjer me čaka še en sonček. <3 Brrrr... Ampak sem en, dva, tri nazaj ob morju. Čeprav je toplo, za kratke rokave, se jaz kar ne morem pogret in navlečem nase vse kar imam z dolgimi rokavi. Zanimivo, mrzel pir pa še kar paše. :) Skuhava si pozno kosilo/večerjo in ne ljubi se nama več nikamor premaknit, niti lovit rib, čeprav sva tik ob morju. Na tem parkirišču ostaneva zasidrana in zaspiva. Okviren plan, da naslednji dan napakirava torbe na kolo in zvečer spiva na Rtu Kamenjaku, se zjutraj izjalovi, saj se jaz komaj privlečem iz kombija. Bolečine so spet enako hude kot v začetku. Zapeljeva se v Rabac in na easy raziskujeva mesto in okolico - peš pot proti Labinu, kjer smo ponoči bluzili na Istrski stotki. Podnevi je vse drugače in tako smiselno. :) Takrat pa sva z Borisom ravno tukaj zalutala. V kampu prideva do tuša, zvečer Toni lovi ribe, jaz pa kinkam na stolu, dokler naju ne prežene nevihta. Dobro se spočijem, saj lahko potem do jutranjih ur igrava Carcassonne. :) Zjutraj spečeva ulovljene ribice in se počasi seliva naprej proti Koromačnu. Izbereva najbolj oddaljene poti, zato pot traja celo večnost, a sva odlično razpoložena. Občutek, kot da sva obtičala v trenutku, čas pa neusmiljeno brzi naprej. Ura se prehitro premika. Zdi se, da se voziva samo malo, čas pa kaže, da se voziva že eno uro. Sam Koromačno je nezanimiv, v okolici pa najdeva top osamljen zalivček in super mesto za ribolov. Spiva v gozdu, mesto je čisto osamljeno. Ujameva šest fratarjev (jaz samo enega). Pa imava jutri spet odlično kosilo. :) Zadnji dan se vrneva v Medvejo, kjer je dobro izhodišče za na Učko. Toni teče na vrh, jaz se pa kar ne morem prepričat, da bi šla izležavat na bližnjo plažo in počivat, raje grem peš do Lovranske Drage, 1 ura hoje. Hoja mi ne dela težav, a skoz po malem čutim tisto zoprno bolečino v levi nogi, ki mi danes dokončno da vedeti, da letos zame Gorski maraton štirih občin odpade. Upam samo, da se v dobrem tednu pozdravim in da na ARS-u ne bo težav. Na Lovranski Dragi naberem domačih češenj za sladico in grem nazaj do morja. Misel, da bi šla na hitro zaplavat v morje, odvržem, saj mi Toni piše, da se že spušča z vrha, 45 min. in je pri avtu. Ta čas moram hitro spakirat/pospravit svoje stvari in spečt ribice. Toni se vrne čisto navdušen, itak, pot je res krasna. Moreš pa odmislit kuščarje, kače in ostale majhne žuželke, pa baje tudi medvede. :) Pojeva slastno kosilo in že se nama mudi domov, obveznosti čakajo, lepi spomini pa ostajajo...

nostalgija na Poklonu, tokrat cilj kolesarske dirke in deeežžž

za dežjem vedno posije sonce <3

najvišji vrh Učke - Vojak (1396 m)

nočni ulovi za kosilo

razkošje potovanja s kombijem

po cesti na Skitačo

v ozadju Koromačno, cilj Istra 100 km/milj

tudi prazna piksna pira lahko pride prav :)

krasne poti, ki vodijo na Učko

pot na Lovrensko Drago iz Medveje