Popolni Mi

Nazadnje sem pisala o tem, kakšen kup nesreče sem. Ampak me je realna situacija spet spravila na realna tla in mi dala vedeti, kako dobro nam gre in kako srečni smo lahko, za vsak dan posebej! Zadnjič je umrla ena gospa, pričakovali oz. "čakali" smo na ta izzid, ker ni bilo rešitve. In malo pred iztekom turnusa gledam na monitor, kako vitalne funkcije počasi upadajo do asistolije - ravne črte. Spet druga, mlada gospa pa je ležala možgansko mrtva in se je čakalo, da se vse zorganizira za darovanje organov - to je vse kar lahko v svojem življenju še naredi dobrega. Vse v istem dnevu, pa še več. Najhuje od vsega pa mi je gledat poslavljanje svojcev. Kako stojijo ob postelji in jočejo. In ko pridem domov, imam to v mislih in razmišljam, kako nekateri ljudje trpijo ta trenutek. Kakšno izgubo so utrpeli, koga so izgubili. Zato jemljem nazaj besede, ki sem jih zapisala zadnjič! Premalo se zavedamo, kaj imamo. Vedno znova pozabljamo. Ukvarjamo se s tako nepomembnimi stvarmi. Vsakodnevno poslušam zgodbice iz družinskih življenj, kako si drug drugemu gredo na živce, ker en ne pospravi stvari tako kot bi drug želel in drug gre ven s prijatelji in to drugemu gre na živce, ker on pa ne hodi ven, ker ima doma tolko za delat in nima časa ipd.. Skratka, posegamo v življenja drugih (ampak na slab način), jih želimo spreminjati po svoje in stresamo svojo slabo energijo naokrog. Komaj sem si izborila en teden dopusta za prvomajske praznike in komaj, res komaj čakam, da spet sedeva na kolo in greva samo naprej, čeprav samo za par dni. Pogrešam občutek svobode na kolesu. Nasploh pogrešam svobodo. Službe so nas zasužnjile, delamo vedno več, plačani smo vedno manj, odnosi v službah so vse bolj nemogoči. In malo obžalujem, da sem se vpisala na fax, ker mi tudi to jemlje svobodo. Grebemo se za nekimi položaji, skoz se moramo nekomu dokazovat, namesto da bi samo uživali v naravi in živeli v sožitju. Samo to si želim, notranjega miru!

Nova pridobitev

Mizuno Wave Inspire 7

Asics Kayano so predrage in čeprav čez dober mesec pridejo novi modeli superg v prodajalne, me nič ne zanimajo, sem se kar odločila, da sprobam še veleopevane Mizuno. 30 % popust na Mercator Pika kartico je pa sploh pripomogel k odločitvi. :) Tekaške copate že itak tako preplačujemo, tak da jih brez kakšnega popusta niti slučajno več ne kupim. Upam, da me Mizunke ponesejo daleč in brez bolečin. Prijave na Mali kraški maraton (21 km) in Maraton treh src (42 km) so že izvedene. Juhu! Trenutno sem en velik kup nesreče, ker me ta mesec čakajo štirje izpiti in štiri predstavitve seminarskih nalog. Niti enega, niti drugega se še nisem pritaknila. Zraven pa je še statistika, ki je sploh ne zastopim! :( V službi imam pa tak razpored, da vedno delam, ko imam kaj na faxu. Koordinacija službe in zamenjav ter šole me ubija in sploh nimam energije za to. Včeraj sem ostala na dveh zaporednih vadbah joge - 3 ure joge. Kako je bilo dobro! To rabim in to mi pomeni življenje! Če ne bi hodila na jogo, sploh pa če ne bi tekla, bi bila še večji kup nesreče :).  

Zaključek leta 2011

 KONCERTI IN FESTIVALI 2011

08/02 - TOMAŽ PENGOV (Kino Šiška, Ljubljana)

10/02 - THE YOUNG GODS, HEMENDEX (Kino Šiška, Ljubljana)

26/02 - FREE MORAL AGENTS (MIKK, Murska Sobota)

04/03 - SLON IN SADEŽ, ADI SMOLAR, BobenBassPaAnanas (Sejmišče, Gornja Radgona)

17/03 - GORIBOR (Gala Hala, Metelkova)

09/04 - HEMENDEX, KLEEMAR (MIKK, Murska Sobota)

13/04 - ROGER WATERS, THE WALL Live (Arena, Zagreb)

07/05 - KLAXONS, ZIRCUS, GUTTI, Low Frequency Club - Žur z razlogom (Glavni Trg, Maribor) 

21/05 - VLADO KRESLIN z Malimi bogovi (31. Maraton treh src, Radenci)
26/05 - MOBY, TBF, DARKWOOD DUB, ROTOR, ARHIBALD ARHIBALDOVICH - MARS festival (Gospodarsko Raztavišče, Ljubljana)

17/06 - MOVEKNOWLEDGEMENT (Kino Šiška, Ljubljana)

21/06 - ARCADE FIRE, JAMIROQUAI, GENTLEMAN, ELVIS JACKSON, PARTIBREJKERS (Otok Hrvatske Mladeži, InMusic festival, Zagreb)

22/06 - GRINDERMAN, CYPRESS HILL, TV ON THE RADIO, THE STREETS, ELEMENTAL, LUKA BELANI (Otok Hrvatske Mladeži, InMusic festival, Zagreb)

25/06 - URBAN & 4, SHYAM (Festival LENT, Večerov oder, Maribor)

28/06 - THE WALKMEN, ARHIBALD ARHIBALDOVICH (Kino Šiška, Ljubljana)
06/07 - THE NATIONAL (Križanke, Ljubljana)

07/07 - BATTLES, ŠKM BANDA (Kino Šiška, Ljubljana)

09/08 - SUUNS, WOVENHAND, FRANK TURNER, DESTROYER, LA ROUX(Terraneo festival, Šibenik)

10/08 - MOGWAI, HANDSOME FURS, JANELLE MONAE, THE NATIONAL, CRYSTAL CASTLES, ONEIDA, We Can't Sleep At Night, LIARS, The Bambi Molesters (Terraneo festival, Šibenik)

11/08 - THE RAVEONETTES, THE BASEBALL PROJECT, THE THERMALS, NOUVELLE VAGUE, THE FALL, OVERFLOW, EAST RODEO, LOLLOBRIGIDA (Terraneo festival, Šibenik)

12/08 - NIPPLE PEOPLE (Terraneo festival, Šibenik)

13/08 - NEŽNI DALIBOR, HEMENDEX, PETROL, MAJMOON (Terraneo festival, Šibenik)

16/08 - INTERPOL, We Can't Sleep At Night (Križanke, Ljubljana)

19/08 - KLEEMAR, Y, ŠKM BANDA, LUDOVIK MATERIAL (Ambasada, Beltinci)

03/09 - ARCTIC MONKEYS, KASABIAN, WHITE LIES, THE WOMBATS - I DAY festival (Arena Parco Nord, Bologna)

09/09 - N'TOKO, MELODROM, NIET, OTROCI SOCIALIZMA, BULDOGI, KVINTON, DAMIR AVDIČ - NOVI ROCK 3.0 (Križanke, Ljubljana)

10/09 - EDITORS, THE WOMBATS - Itak Džafest (Križanke, Ljubljana)

06/ 10 - MOVEKNOWLEDGEMENT (Cvetličarna Mediapark, Ljubljana)

14/10 - SOAP & SKIN (Kino Šiška, Ljubljana)

01/12 - LAMB, WEREFOX (Kino Šiška, Ljubljana)

03/12 - RES NULLIUS (Orto Bar, Ljubljana)
23/12 - DaBlaBlues (Kavarna Mačkon, Ljubljana)

26/12 - SIDDHARTA (Kongresni Trg, Ljubljana)

(posnetki prenekaterih koncertnih trenutkov se nahajajo tukaj)

Sem mislila, da je bilo letošnje leto koncertno manj pestro, pa se je vseeno kar nekaj nabralo. :) Zanimivo je narediti to tabelo dogodkov konec leta, saj se full stvari sploh ne spomniš, da si bil in potem vse na novo podoživiš. Letos smo se udeležili samo dveh festivalov (InMusic, Zagreb in Terraneo, Šibenik). Vsako leto enega manj :). Koncertnih dni je tako bilo 33 (19 dni manj kot lansko leto), koncertov pa 92. Kakšen band smo seveda videli samo na pol ali še manj kot to, sploh na festivalih.

Poleg koncertnih dogodkov, se je dogajalo tudi na drugih področjih. Aprila sem pretekla 55 km na Formaratonu, pretekla dva uradna maratona (Maraton Treh Src Radenci in Ljubljanski Maraton), štirikrat PST okrog Ljubljane (33 km) pa še kakšno malenkost. Skupno se je tako nabralo 1221 km. Kolesarila sem letos bolj malo, 2200 km. Kvarnerski otoki maja in Sicilija septembra sta nama prinesla kar nekaj kilometrov, tur okrog domačega terena pa letos skoraj ni bilo, kar mi je zelo žal, ampak enostavno ni bilo časa za vse, oziroma energije ni bilo! Prvih par mesecev odkar sem se redno zaposlila, sem bla res čist izmozgana od službe in hodila spat po službi, namesto na kolo ali tečt. In preden ugotoviš, da ti popoldansko spanje samo jemlje energijo, je pol leta naokrog :(. Zdaj sem se že navadila na zasedenost dneva in se trudim, da mi služba in fax ne jemljeta energije za kakšne športne aktivnosti.

Pravijo, da se po prvem dnevu v letu celo leto pozna. 1.1.2011 smo šli na Veliko Planino z Vesno in Iztokom. To je bil moj prvi pohod v hribe in usoden, očaralo me je. Tako da sva letos naredila nekaj tur v hribe, sploh v zadnjih mesecih leta - Krim, Vremščica, Ratitovec, Slemenova Špica, Veliki Kurji vrh, Jerebikovec, Blegoš, Stol, Grintovec, Grmada, Tošč, Debela peč.

Blogerji in ostali, ki berete moje neumnosti :), želim vam vse dobro v prihajajočem letu 2012! Če pa pride kakšen meglen trenutek, ne obupat! Sonček vedno sije, samo najti ga je treba!

Velika Planina, 1.1.2011

Sončen dan na Debeli peči

Danes sva preživela en prečudovit dan na Debeli peči (2014 m). Zadnji prost dan, jutri je spet služba :(. Štartala sva iz "parkirišča" ob cesti v bližini Planine Javornik. Vreme je bilo prekrasno, komot bi hodila v kratki majici, sonce je nažigalo na polno. Na vrhu ugotovim, da ves čas hodim z odprtim ruksakom in da sem brez kape, rokavic in šala - nekje na poti mi je zgleda vse zletelo ven. Simon me napizdi, da ima še eno kapo s sabo, ampak mi je ne da, ker mu vse zgubim :). Mi je bilo kar bad, ker kapa je res bila njegova,  tekaške Nike rokavice pa sem pred nedavnim dobila od prijateljice za rojstni dan. Na vrhu je bilo prekrasno, vidljivost bajna - vrhovi Julijcev, Karavanke, Kamniške, dolina Krme in Pokljuški gozdovi na drugi strani. Spodaj pa spet sama megla. Noro! Sonček, snega polno in panoramski razgledi. Debela peč je kar precej obiskana, ampak danes niti ni bilo prehudo, se pozna da je sredi tedna. Na poti navzdol sva našla moje rokavice, kapo in šal vse lepo zloženo na skali. Hvala Vam, dobri ljudje! :)

Božičkovo darilo

:D

Tekaške smučke, snegec in sonček

Snega nimamo ne v Ljubljani, ne v Radencih, pa sva ga našla drugje, tekaške proge pa tudi :D

KOPE:

Tradicionalni pohod z baklami (bolj čelkami:)) na Gruberjev Vrh iz Šentjanža pri Dravogradu:

postojanka z moštom, čajem in šnopsom

JEZERSKO:

Potepanje po okoliških gozdovih

Ni treba daleč, da se nadihaš svežega zraka in si spočiješ um v naravi, četudi živiš v Ljubljani. V soboto sva šla tečt in standardno pot zamenjala z gozdno, iz Podutiške ceste sva zavila levo v gozd, namesto desno na Toško Čelo. Izhodišče je samo 2 km oddaljeno od najinega doma. Uro in pol teka po čudovitih gozdnih poteh, ki vodijo do Brda, Dobrove ali nazaj do Podutika. Sonček je kukal izpod dreves in bilo je fantastično. Zvečer sva obdarila Martino z višnjevo torto, pogledali smo dokumentarni film Ruth 246,8 (ogledate si ga lahko tukaj) in hengali. Ruth je izjemna oseba. Prvič smo si film ogledali v Radovljici s Kristijem in Blažom. Vse se nas je dotaknil s solznimi očmi na koncu, ko je stekla mimo Rajeta do Filipidesa, do cilja.

V nedeljo sva se po ležernem dopoldnevu in učenju za izpit odpravila na opoldanski sprehod na Tošč. Čez Toško Čelo imava slabih 10 km do izhodišča. Šla sva hodit, čeprav nama je bilo hitro žal, da nisva v tekaški opravi. Sonca je bilo bolj malo, sva pa bila poplačana s super vidljivostjo na spodaj ležečo meglo in okoliške hribe. Najprej sva zavila na Grmado in uživala v prekrasnem razgledu, nato pa nadaljevala do Tošča. Tošč ne ponuja tako lepega razgleda, ker ga zakrivajo visoka drevesa, ponuja pa lepo sprehajalno gozdno pot, po kateri bi lahko tudi tekla (samo je treba malo več trenirat:)). Na vrhu Tošča stoji okrašena smrečica. Tudi midva sva prispevala okrasek - prazno flaško domače viljamovke. :) Malo sva imela slabo vest, da se nisva udeležila teka Istra v vašem srcu, ki je potekal na ta dan iz Savudrije do Novigrada. Na manjšo razdaljo nisva hotela, celotno (54 km) pa trenutno ne bi pretekla. Najbrž so imeli čudovit dan, za spremembo od prejšnjih poledenelih sezon. Mogoče naslednje leto!
Zvečer sva si ogledala še dokumentarec Dean-a Karnazes-a - UltraMaraton Man: 50 Marathons - 50 States -50 Days. Motivacije polno, samo izvedba je še potrebna, da ne zapadem v zimsko spanje. :) 

Opazuj življenjski boj gorske narave, dobil boš do nje popolno spoštovanje.

Krim v ozadju in Ljubljana pod meglo

Sv. Jakob na desni, Kamniško - Savinjske alpe v ozadju

iz Grmade na Tošč

Juhu.. vrh in prijetna utrujenost - spoznavam, da je utrujenost od brezdelja najhujša.

Triglav

okrašena smrečica na Tošču

najin prispevek 

Grmada

Svet gora je zrcalo, ki vsakomur kaže lastno revščino, lastno bogastvo.

SVET, KO HODIŠ

Na svetu si, da gledaš sonce.

    Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sami si sonce

  in da s sveta odganjaš - sence.

(Tone Pavček)

Kar sanjarim in sanjarim. Vidim se na vrhovih hribov in na kolesu, kako vsak dan premagujem razdalje, klance in se navdušujem nad prečudovito naravo, ki jo imaš na kolesu možnost doživeti. Samo tukaj se ne vidim, kjer sem zdaj. Saj vem, treba je biti srečen in zadovoljen v vsakem trenutku, tudi v rutini vsakdana. A si ne morem pomagat, da ta trenutek ne razmišljam tako. Ujeta sem v okolje, ki mi ne odgovarja. Zavedam se, da sem sama krivec, v meni je problem, da se na nekatere stvari težko prilagodim, neznanje je problem. Ampak vedno se potem prilagodim, tudi tokrat se bom in na koncu je vedno vse vredu. Vmes pa sanjarim. In podoživljam čudovite trenutke na kolesarjenjih. Ko sem bila neskončno srečna, da sva na suhem v šotoru, ko je zunaj deževalo in ko sva po dnevih brez vode prišla do vročega tuša. Takoj bi napakirala torbe, se vsedla na kolo in šla naprej, naprej, samo naprej, brez cilja. Ta december je malo depresiven. Mogoče zato, ker sem na kroženju na drugem oddelku in delam v turnusih in imam en kup obveznosti na faxu. Saj drugače nimam nič proti mesecu decembru. Že v začetku meseca je naš blok bil ena sama božična smrekica. Včasih smo jo postavljali na božični večer, obvezno, nič prej. In kar je najhujše, tudi midva sva jo letos postavila že ta teden. Tako smo nestrpni in neučakani. In ker imajo vsi že smrečice in lučke, moramo tudi mi imet. Tak smo kot ene ovce, ki hodimo drug za drugim. :) Nisem še bila v centru na kuhanem vinu. Pa kaj. Itak je vsako leto isto, gneča vsepovsod. Čakam na vikend, da jo popihava iz tega drena nekam v naravo in mir. Da bova tacala po snegecu in dihala svež zrak. Da bova skupaj. 

Ko hodiš, 

pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice.

Jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice, 

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi: vnovič

in zopet

in znova.

(Tone Pavček)

Popolni Ti

Tako sem čudne volje, da moram malo sfilozofirat o "resnicah" naših življenj. Danes sem prebrala odlično kolumno Varje Kališnik v Poletu - Popolni Ti, napisala je točno te stvari, ki jih sama premlevam že dober teden,  odkar sem zvedela,  da je umrl dedek in da je zbolela mama. Sploh slednje me je čisto sesulo. Rozine so ta vikend potovale skupaj z mano domov, potrebovala sem pogum za normalno funkcioniranje.

Prva stvar, ki je tako značilna za nas je ta, da živimo samo, da preživimo in ne da živimo! Imeti svoje stanovanje ali hišo, službo za nedoločen čas, avto in nekaj prišparanega denarja je skoraj vse kar potrebujemo. S tem smo uresničili vse, kar smo hoteli. V resnici pa smo zaradi tega razmišljanja tako nesrečni. Životarimo. Ne zavedamo se kaj zamujamo, kaj vse nam življenje ponuja, samo spregledati moramo in se začeti poslušati. S Simonom se imava precej dobro. A dobivam iz vseh koncev po glavi, kako je meni lepo, da tako uživam in kar je še hujše, sam sebe začneš obtoževati , da pa ne delaš prav, da ker drugi trpijo, bi moral tudi ti trpeti. Skoraj greh se zdi, da se ima nekdo res dobro. Velikokrat iščemo užitke v napačnih, materialnih stvareh, v alkoholu in zabavi, namesto da bi ga iskali v sebi. "Naučili so nas, da se povezujemo s svojo zunanjostjo, da je ta pomembna, zato ubijamo in dušimo notranjost. Ne zavedamo se je in tam notri so zaradi tega zmaji. Ujeta, boleča čustva, ki jih v različnih situacijah nismo mogli predelati. To so danes naši notranji hudiči, ki nas silijo živeti nesrečno, v notranji bedi ujete v tisočere strahove, prežete z jezo in objete z občutkom nemoči, frustracije in pesimizma. Tako smo zgubili stik s svojo močjo, s svojim jedrom, bistvom in naučili smo se trpeti. Zato danes vsak impulz, ki ga naš um, naša podzavest razume kot nevarnega, povzroči v nas občutek strahu oz.željo, da bi pobegnili ali pa sveto jezo, ko se hočemo branit z napadom. Skratka avtomatičen impulz bega ali boja. In prav vsako zgodbo, ki jo začnemo, vsako izkušnjo, v katero se potopimo, vse doživljamo skozi avtomatičen impulz preživetja, ki je beg ali boj. Vse to je tako nasilje v telesu, da imamo občutek, da smo v nenehni nevarnosti. Stisnemo se vase, skrijemo, umaknemo, dihamo plitvo in naš um neprenehoma dobiva sporočila o krizi. Vse to se dogaja v mikrodelčkih sekunde vsak trenutek v življenju in marsikdo tega procesa sploh ne opazi. "

Vsak je zase. Vsak zase osamljen. In zato, ker več ni pravih, globokih razmerij tudi med prijatelji, smo nasploh zelo osamljeni. Nočemo se navezati, ker smo tolikokrat bili prizadeti. Strah nas je sebe in strah nas je drugih. Ne poznamo se in niti se ne potrudimo, da bi se. V službi dam ta članek v branje sodelavki in ga takoj odloži z odgovorom: "To je preveč nekaj duhovno, to jaz ne maram brat".  Ma kaki duhovno, to se resnice, to je osnova razumevanja o tem, kakšni smo ljudje in kaj moramo spremeniti, da bomo srečnejši, zadovoljnejši in manj osamljeni.

Pa kaj bi to razglabljala, tudi zato ne, ker se itak malokomu sploh ljubi brat, raje nanizam par fotkic prečudovite narave, kjer vlada mir, tišina in brezčasje. Pri slikcah ne rabiš razmišljat pa še hitreje preideš skozi (tudi ta odgovor sem pred kratkim slišala) :). Torej: nazadnje sva bila na Grintovcu (2558 n.m.)- zapis Jotaeaterja:

Storžič, Triglav v ozadju

Kočna

Skuta, Ojstrica, Planjava, Brana

vrh Grintovca, 2558 n.m.

Jezersko

Velika Planina