sobota, 04. maj 2013

Encian Krk Trek, Baška


V soboto, 27.4. sva se udeležila trail-a po hribih okrog Baške. Jogging in planinska kategorija sta potekali v duhu trekinga, torej orientacije in iskanja kontrolnih točk, naša ultra kategorija (50 km, 2000 višincev) pa je bila popolnoma označena. V Baško sva šla že v petek takoj po službi in prespala v kombiju. Zvečer dvigneva štartne številke, spijeva pir, dva in zaspim kot ubita. Spim dolgo in zelo dobro, zjutraj pa akcija, živčki delajo, ne vem kaj naj pričakujem, ampak glede na izkušnjo v Istri, vem, da sama pot ne bo dosti lažja. Obujem Brooks Cascadia, precej z lahkoto tečem v njih po kamnih, na Istri naredim napako z Salomon Mission - totalno napačna izbira obutve. Zjutraj se nama pri kavi za hip pridružita Bojan Ambrožič in Marjan Zupančič. Pakiramo, taktiziramo, en kup detajlov, koliko hrane, pijače.. kaj vzeti s seboj, kaj na KT na 27-em km, kjer lahko dvigneš svoje stvari... napovedan je dež. Toniju zaželim srečo, videla se bova šele na cilju. On bo najbrž že pri tretjem piru, ko se bom jaz prikazala. :) Na startu še spregovorim par besed z Marijo, tokrat gre na krajšo razdaljo, na kateri tudi zmaga. Bravo Marija!! Začetni kilometri so tekaški, ob zalivu Baške, čutim malo težke noge, ampak zelo uživam ob razgledih, adrenalin šopa...pot je še dolga. Do KT2 tečem za Tadejo in enim gospodom v zeleni majci, paše mi njun tempo. Z lahkoto jima sledim v hrib, kot tudi pri spustu. Se pa nenehno opozarjam, da pazim na korake, ki so prenizki, zato se parkrat butasto spotaknem. Od KT2 (7,5 km) pospešim naprej, saj se počutim odlično, noge so sedaj taprave, začetna utrujenost je izzvenela. Kmalu dohitim eno Italijanko, sedaj sem druga, ena druga Italijanka je 19 min. pred menoj. Na 27-em km je že 30 min. pred menoj, kar me pomiri - nimam šans, da ji pridem blizu, vse kar lahko naredim je, da obdržim drugo mesto. Po 20-em km začutim bolečine v desnem kolenu, najbrž zaradi padca v Iškem Vintgarju. Bolečina se povečuje, povečuje, začne me skrbeti. Od 27-ega km se prične pot strmo dvigovati, vzpenjamo se na Obzovo (568 m), kakšnih 6 km. Čez nekaj časa se spomnim, da sem se pozabila štemplat na KT. Skrbi me, da mi ne bodo priznali teka in se obtožujem, kako sem lahko pozabila na to. Hočem preveriti na karti katera KT je to bila in kdaj je naslednja, pa ugotovim, da sem v svoji vrečki pozabila zemljevid. Kako sem lahko zemljevid pospravila v vrečko?!? Kar naenkrat polno skrbi. :) Sedaj pa res ne vem pri čem sem. Šele kasneje izvem, da sploh ni bilo vseh kontrolnih točk in da nič nisem naredila narobe. V klance hitro hodim, kar mi zelo paše za koleno. Skupaj smo z dvema Italijanoma, komaj kaj se sporazumevamo, a skoz smo bolj ali manj skupaj, enkrat eden "vodi" in v neskončnem morju kamnov išče rdeče zastavice (oznaka naše poti), drugič drug. Zaradi hoje kmalu dobim občutek, da sem mogoče prepočasna. Na zadnji KT z vodo (39 km) iz sosednjega hriba zagledam žensko postavo v rdeči majci, ki se mi približuje. O fak, Tadeja!! :) Ampak od kje se je vzela, mi smo prišli iz spodnje strani. Sumim, da so nekateri ubrali bližnjico, čeprav je bilo zapovedano, da se moramo držati markirane poti. Na KT tako nimam časa niti popit in natočit vode, kot raketo me izstreli naprej. :) Poženem se v tek in kalkuliram kakšne so moje možnosti. Najbrž slabe, saj je Tadeja večkratna zmagovalka treking lige. Tečem koliko hitro lahko, a se istočasno trudim paziti na korake - tečemo po zahtevnih in nevarnih škrapljah. Tudi oba Italijana zapustim za seboj. Zdaj pa gre zares, konec zajebancije! ;) Skoz gledam nazaj, pričakujem, da bo vsak čas Tadeja švignila mimo mene, a bolj ko gledam nazaj, bolj oddaljena se mi zdi. Kmalu doživim drugo presenečenje. V daljavi pred seboj zagledam Tonija. Vprašam ga kako mu je šlo. "Eh, pa tak, slabo" reče in se smeji. Dirjam naprej, povem mu, da je Tadeja kmalu za menoj. Razloži mi, da je v bistvu zmagal. Toliko imam dela s seboj, da sploh ne vem kaj se dogaja, kaj naj mu sedaj verjamem. :) Na hitro mi opiše pot, kako super mu je šlo in da je Marjan imel težave s slabostjo in je odstopil, sam pa s precejšnjimi rezervami prišel prvi v cilj. Full sem vesela, najraje bi ga stisnila, a ni časa za ustavljat se. :) Pred seboj imam še samo spust po melišču in približno dva bolj ali manj ravninska kilometra ter cilj. Toni slika, snema, jaz pa tečem hitro kot lahko in tečnarim, zakaj se morem na koncu zmeraj tako j.... :) Še dobro, da me ne jemlje resno. Pot skrajšajo za par km, ker bi spust v Staro Baško lahko bil prenevaren zaradi dežja. Tako jih pretečemo okrog 45 km, cca. 1600 višincev. Jaz pridem v cilj še po suhem, kasneje pa res začne deževati. V teh zadnjih štirih, petih kilometrih pridobim pet minut prednosti pred Tadejo. Full sem vesela in zadovoljna. Uspe mi ohranit drugo mesto. Toni v cilj pride s časom 4 ure 27 minut, jaz pa  5 ur 44 minut. Sledi podelitev rezultatov. Organizator nama zaupa kartico njegove hotelske sobe, da jo izkoristiva za tuš. Res da živiva v kombiju s petimi zvezdicami, a tuša pa ne premore. :) Vreme se pokvari, močno začne pihat in deževat. Zabubiva se pod kovter za nadaljnih 12 ur. 

Photos: Simon Cimerman











finalni kilometer :)

zmagovalci ULTRA
zmagovalke ULTRA
Dobro se spočijeva, kajti pred nama je kolesarska tura. Nimava še jasnega cilja, veva pa, da greva za pet dni s kolesom naokrog. V nedeljo dopoldan napakirava kolesa in se odpeljeva do Malinske, kjer pustiva kombi. Tehtava kolesa. Tonijev pokaže 50 kg in takoj za tem ERROR, moj pa okrog 48 kg. Peljeva se proti Valbiski, tam se odločava ali greva na Cres ali na Rab. Naposled se odločiva za Rab, odpreva pir in čakava dve uri na trajekt. Ta čas ekspresno hitro mine, Toni ima s seboj tri ribiške palice in že izkoristi priložnost za lovljenje najine večerje. Ulovi dva kneza, čisto nazadnje pa še hobotnico. Okrog naju se nabere ljudi, vsi začudeni in presenečeni nad ulovom. Toni jo neprodušno zapre v vrečko in vzameva jo s seboj na trajekt. :) Na Rabu najdeva idilično mesto nad morjem, osamljen zalivček, zgolj 500 metrov vstran od trajekta, kjer postaviva šotor in prespiva. Drug dan že dopoldan prikolesariva v mesto Rab, kjer tuhtava kako priti najceneje na Pag. Taksisti nama ponujajo vožnjo do Luna za 250 HRK. Ni slaba varjanta, a sigurno obstaja še boljša. In tako se prikažejo še štirje kolesarji s torbami, s katerimi se v sekundi dvajset zmenimo za skupni transport, ponudijo nam 60 HRK/osebo. Doma so iz bližine Maribora in prvič na takšni poti s kolesi in šotori. Čisto so navdušeni in prepričana sem, da to ni bilo njihovo zadnje kolesarsko popotovanje. Začetni del strme poti iz Luna proti Novalji se držimo skupaj, nato se razidemo. Iz Novalje se pa začne prava kalvarija, saj piha jugo, direktno v prsa in tudi po ravnem ne morem voziti hitreje kot 13 km/h. Toni je skoz naprej, jaz ga komaj dohajam, veter me spravlja ob pamet, da bi najraje kolo vrgla čez Paški most. Po 96-em km zavijeva za kamp v Ražanacu. Ker je Toni prehiter zame, mu naslednje jutro dam šotor, da se razbremenim teže. Še naslednji dan mu dam posodo in vse kar imam težjega, da se mu vsaj približno lahko približam v hitrosti. Iz Ražanaca voziva slabih 40 km do Paklenice, kjer že opoldne postaviva šotor v kampu. Preleviva se v tekača, plan je tek/hoja na Vaganski vrh (1757 m) čez "plezalski raj" v Paklenici. S pomočjo treking izkušenj se izogneva plačilu v nacionalni park. :) Ravno pri prečkanju gozda vidim, da je moje koleno preveč boleče in preveč nestabilno za tek, praktično sploh ne morem teči. Zelo sem slabe volje in v skrbeh. Ampak se odločiva, da pač ne bova šla na Vaganski vrh, da je že sam sprehod čez Paklenico dobro izkoriščen dan. Škoda, full sem se veselila zavit v hribe. Na poti nazaj opazujeva plezalce. Že od nekdaj sem si želela plezat. Toni pleza po steni, ki jo ima v klubu in si tudi želi enkrat v steno. In v tem razmišljanju zagledam Mojco, ki je z Janezom in Katarino na vsakoletnem nekajdnevnem prvomajskem plezanju v Paklenici. Takoj mi ponudi, da probam plezat, kar sve se dogovarjale že precej časa nazaj, pa ni bilo prave priložnosti. Nadenem si pas in preplezam eno trojko, čisto tako za občutek. Seveda sem takoj navdušena. Janez si izbere eno šestko, zelo težko smer. Nato gremo še na smer 5a, katero tudi sama preplezam, a le zaradi spodbujanja ekipe. Na enem mestu za precej časa obtičim v steni in ne pridem nikamor. Skoraj obupam, a me vzpodbujajo in res mi rata naprej in do vrha. Za prvič sem več kot zadovoljna. Hvala vam za to nepozabno izkušnjo! Naslednji dan prekolesariva 134 km od Paklenice do Klenovice. Ponoči nama Toni nalovi 12 rib. Zjutraj se odpeljem do trgovine po česen in spečeva ribice za zajtrk/kosilo. Zadnji dan kolesariva od Klenovice do Krka - Malinske še zadnjih 55 km. Na Krškem mostu še enkrat tehtava kolesa, moj Stevens jih ima okrog 32, Tonijev pa še kar 48 kg. :) Pozno popoldan se s kombijem zapeljeva v Klimno, na obisk k Mojci, pred tem pa v Kamp Slamni se pozanimat glede cen in možnosti spanja v hišicah ali v šotorih, saj nas še samo slab mesec loči do teka iz Ivančne Gorice na Krk, 31.5.-2.6. (130 - 150 km). Več podrobnosti o dogodku sledi kmalu. Večina jih bo šla s kolesi, ultra tekači pa se nama lahko pridružite pri teku na Krk. 



pivo iz Maroka, na zdravje! :)
vaba za ribice

trajekt iz Krka na Rab

po stopnicah do super kamping placa
jutro na Rabu




Pag
Maslenički most




PAKLENICA










nočni ulov za zajtrk :)

1 komentar:

  1. Še enkrat čestitke obema za odličen rezultat na trekingu! Preden smo šli na naš trip s kolesi smo brali tvoj blog, ko smo prišli domov, smo bli pa že kr gor :) Imeli smo se fenomenalno, hvala za navdih :) In lepo vaju je blo spoznat-na ladjici!

    OdgovoriIzbriši