Pušeljc trail 100 km in najina poroka

po poroki v reviji Zvezde

poročni šopek, PUŠELJC,  izdelava: Helena Čampa

PRVI ULTRA PUŠELJC TRAIL 100 KM:

Prijava na prvi Ultra Pušeljc trail v Podbrdu je bila izvedena v prvih dneh odprtih prijav. Dogovor, da se bova po teku s Tonijem poročila, pa zgolj slab mesec pred samim dogodkom. Po ogledni turi iz Železnikov do Petrovega Brda - zadnja tretjina teka, sva se dobila z Joškotom in Toni ga je kljub vsem mogočim dvomom, ki so se nama porajali, vprašal: "Joško, imaš že cel dan čisto natrpan, verjetno ne bi bilo časa še za kakšno poroko vmes?" Z njegovim odgovorom "Toni, za poroko imamo pa vedno čas!" smo bili praktično dogovorjeni, sledile so samo še malenkosti. :) Kaj takšnega se ne bi domislila, če ne bi Joško bil pooblaščenec, matičar. Kaj lepšega, kot da naju poroči direktor prireditve letos že 14.-ega Gorskega Maratona Štirih Občin v prelepi Baški grapi, po teku, ki je pravzaprav najin način življenja?! V prvi izvedbi je pa letos bil organiziran Pušeljc trail - 106 km dolg tek, z vzponi in spusti na štiri vrhove - Črno Prst, Porezen, Blegoš, Ratitovec, ki je bolj v najinem stilu. 6800 pozitivnih višinskih metrov bom morala premagati, preden bom izrekla usodni da! :) 

Vsi so bili presenečeni, sploh domači, predvsem begala jih je razdalja 100km. Punce sem takoj obvestila, da si 13.6. rezervirajo vikend, saj imamo dekliščino na Velki planini. Do te točke je šlo vse gladko, na višku evforije in sreče. Po dekliščini pa je bilo treba izpeljat še finalno dejanje, ki pa priznam, je bilo majčken stresno. Dan pred poroko sem bila prosta, a bil je eden izmed hujših v mojem življenju. Namesto, da bi se lišpala, hodila po hiši z masko na obrazu in se kakorkoli že posvetila sebi, sem se zjutraj soočila z neprijetno resnico, da bom morala par ur porabiti za flaširanje piva, ker je dozorel in enostavno nimava drugega časa za polnjenje - v ponedeljek zgodaj zjutraj po Pušeljcu naju je v Peroju blizu Pule že čakala jadrnica, ki bo najina cel teden. Popoldan nama je uspelo vse naložit v kombi, da sva se odpeljala v Podbrdo in pravočasno dvignila štartne številke. Par besed smo spregovorili z Joškotom in moja stiska se je samo še večala s tem, ko mi je rekel da moremo najkasneje do enajstih speljati obred. Moji plani, da bo ok tudi če bom v cilju 15 minut pred polnočjo (mogel je pa biti datum 20.6.!), so se izjalovili.. že itak je plan teka bil prehiter zame, sedaj pa morem biti še za eno uro hitrejša.. Polotila se me je huda tesnoba. "Ni problem" preteči 100 km, problem pa je, ko ti nad glavo visi  določen limit, in zame je to bil max. 17 ur. Pika na i je bilo dejstvo, da ne bo očeta, ki bi me oddal bodočemu možu. Želela sem si, da bi nekako lahko pobegnila iz te situacija, v katero sem se sama podala. Čisto vsaka stvar je bila pod vprašajem, nič ni bilo dorečenega, le to, da mora iti vse po planu, da ne sme iti nič narobe. Ves pritisk je bil zgolj na meni. Toni je v zadnjih dveh mesecih izredno povečal količino treningov, jaz pa sem se od decembra vlekla iz poškodbe v poškodbo. Čas za počitek je spet splaval po vodi, bilo je že pozno, ko sem se ulegla, budilka bo zvonila čez 5 ur. Bila je zelo hladna noč. Pokrita sem bila v kovter in dodatno odejo in nisem si želela, da se ta noč kadarkoli konča.

Zjutraj se na hitro oblečem, skuham kavico in na štart prideva zadnje minute. Sem bistveno bolje razpoložena - kar bo pa bo, hvala bogu, da se je tekma začela! Veselila sem se vseh hribov, katere bomo ta dan obiskali in celotne poti, ki je nedvomno ena najlepših v Sloveniji! Oblečena sem bila v prav posebno tekaško opravo, ki mi jo je skreirala Francoska firma Raidlight, seveda je bila ideja in želja Tonijeva. Moja edina zahteva je bila, da imam belo krilce čez tekaške hlače in da sem vsa v belem. Pri Raidlightu so zagrabili za stvar, prav navdušeni nad idejo in se lotili dizajna. Večina na poti jih je vedela za zgodbo in so me nazivali z "nevesta" in mi želeli srečno pot. Imela sem krasne navijače vsepovsod, ki so navijali zame, na okrepčevalnici pred Železniki so me celo zasuli s cvetjem. Večkrat sta me prestregli Uršula in Drejka. Zelo sem ju bila vesela! Zame je ta tekma bila zelo enostavna, čeprav izjemno zahtevna po profilu in višincih, verjetno je evforija naredila svoje. Veliko je bilo solz sreče, tako žalosti na sami poti. Spominjala sem se svojega življenja v otroštvu in hlipala sredi gozda, ker mi ni bilo dano, da bi imela enotno družino. Danes se bom poročila s človekom, ki me zmeraj znova preseneča in osrečuje, ki ga enostavno obožujem... morda bo pa nama usojeno ustvariti normalno družino. Potem so bile tukaj solze nepopisnega veselja, saj sem vedela, da me v cilju pričakuje moja mama, Uroš, prijateljice, Tonijevi starši, njegovi prijatelji... Čeprav je marsikomu od njih predstavljal problem priti zvečer v oddaljen Podbrdo, naju pričakat v cilju ter čakati na poroko, ki bo malo pred polnočjo... so na koncu vseeno prav vsi prišli!

Na 47 km, na prvi tranziciji, sem zagledala Žano, ki je do tega trenutka vodila. Toni mi je po telefonu rekel, da sta pol ure tekla skupaj, sedaj pa sem jo dohitela. Ustvarjala sem si zgodbice v glavi, da ji verjetno pojenjujejo moči in da je to moja priložnost. V Kopačnici je bil res krasen sprejem vsakega tekača posebej. Na okrepčevalnicah se ne ustavljam za dolgo časa, zato sem Žani z lahkoto ubežala. Dohitel me je Kristi, a nisva bila v razpoloženju razvit kakšnega globjega pogovora. Tako neznansko mi je pasala samota. Morda se kdo čudi zakaj s Tonijem nisva tekla skupaj.. a nobeden od naju ni pomislil na to, saj sva oba želela iti svojo tekmo in oba sva vajena teči sama. Bo v cilju toliko slajše! ;) Sploh me pa mine volja do pogovora, ko naenkrat tik za seboj zagledam premočeno Žano ... vzpon na Blegoš je blaten in skoz pada, zebe nas in premoči do kosti. V klanec je šla tako suvereno, pravzaprav oba s Kristijem, jaz pa sem se komaj vlekla za njima. Razmišljala sem, da je to moj konec, da bo šlo samo še navzdol, saj sem imela vse težje noge in vse bolj sem zaostajala za njima. Še vedno sta mi bila sicer na dosegu očesa. Ampak vsak vzpon se enkrat obrne navzdol in takrat se jaz prerodim. Tako mi je pasalo teči navzdol in kmalu sem oba dohitela. Do Železnikov je bilo kakšnih 10 km tekaških, veliko spusta in pridobila sem 7 minut prednosti pred Žano. V Železnike sem pritekla z rahlo utrujenimi nogami in mislijo, kako se bom spopadla z Ratitovcem, ki sem ga že spoznala na ogledni turi. Na drugi tranziciji, v Železnikih, me pričaka sosed Sreč ter največje presenečenje dneva - Simon, Leon in Ana! Vsi trije so se predhodno opravičili, da jih ne bo na poroko. Nisem si vzela dovolj časa za njih, saj se mi je mudilo naprej, a prav zaradi njih sem v cilj pritekla v željenem času! Takšna evforija me je vlekla na vrh Ratitovca, da sem se komaj zavedala, že sem bila pri koči. Razmišljala sem, kako neznansko srečna sem, da imam takšne krasne ljudi ob sebi! Hvala vam, zelo veliko mi je to pomenilo! Sreč me je ponovno čakal na Soriški planini in me updejtal, da je Žana za menoj pol ure. Tukaj sem preprosto vedela, da bom zagledala cilj in vedela sem, da bom prva v ženski kategoriji, Toni mi je pa ta čas že javil, da je drugi absolutno, za Ivijem Hrastovcem je zaostal 20 minut. Tudi on je bil zadovoljen. Obema je bilo glavno, da prideva v cilj živa in zdrava ter pri močeh, da se poročiva! :) Spust mi je šel fantastično, noge so delovale čisto spočite. Sem imela pa nonstop telefonske klice, saj so mi javljali, da je matičarka že hotela domov in naj hitro pridem v cilj, da mi bodo vseeno dali 20 minut časa, da se uredim in ob 22:40 bo zadnja ura za začetek obreda. Omg! Pot sem pretekla nad svojimi pričakovanji, s časom 16 ur 10minut, vse je šlo po planu, nič ni šlo narobe, sedaj me pa priganjajo. :) Tisti trenutek sem bila jezna. A ne za dolgo! V cilju me je čakal fantastičen sprejem! Kar padla sem v objem ljudi, ki jih imam najrajši na svetu ... mojega moža, mamo, brata, prijateljice, ki so prišle tako daleč tako za mojo dekliščino, kot na poroko... Objemali in lupčkali smo se, dokler niso napovedali, da se pa res zelo mudi, da se uredim...da slečem prepoteno tekaško poročno obleko in skočim v prelepo poročno obleko, ki mi jo je posodila Jasmina Kozina Praprotnik, žena Urbana Praprotnika. Moje družice so me z avtom zapeljale v 300m oddaljeno šolo, skočila sem pod tuš - v moško garderobo, ker ženski je bil zaseden, medtem so mi pripravile obleko, me nališpale, napudrale, obule v All Starke in me odpeljale nazaj na prizorišče. V prireditvem šotoru, slabe pol ure po mojem prihodu v cilj, sva s Tonijem in pričami ob sebi sedela pred množico. Gospa Jolanda in Joško sta vodila obred s čudoviti mislimi in željami za najino prihodnost. Postala sva mož in žena! Občutki so bili nepopisni. Pravzaprav še danes, po skoraj treh tednih, ne dojemam najbolje, da sva se zares poročila. Sledilo je rajanje pozno v noč. Plesala sem in prav nič nisem čutila utrujenosti. Pravzaprav me je Toni komaj prepričal, da sva ob svitu novega dne šla "spat". Res dolg, polno doživet in prekrasen dan je bil za menoj!

Hvala občini Tolmin in matičnemu uradu, da so sprejeli in odobrili najino prošnjo za poroko! Hvala Joškotu za vso pomoč in matičarki ga. Jolandi in ga. Zlodej za razumevanje in podporo!

Tekaška obleka: francoska firma Raidlight je po Tonijevih naročilih in merah, posebej zame v njihovem laboratoriju naredila bel model tekaških oblačil z oblekico čez hlače in čipkami. Hvala!

Poročna obleka: zahvala gre Jasmini Kozini Praprotnik, ki mi je posodila čudovito obleko.

Poročni šopek: izdelala ga je Helena Čampa iz papirja, podarila sem ga PD Podbrdo. Rezervni šopek, ki sem ga metala drug dan na razglasitvah sta na polju nabrale Uršula in Drejka v največjem nalivu na Blegošu. Hvala!!

Hvala mojim družicam - Tjaši, Jani, Martini, Sabini, ki so me v petnajstih minutah po prihodu v cilj preobrazile v pravo nevesto!

Hvala za vse slike, pobrala sem jih iz mailov, ki ste mi jih poslali. Hvala za vsa prekrasna darila, ki sva jih prejela!

Hvala vsem, ki ste bili prisotni. Hvala staršem, sorodnikom in prijateljem, ki so naju tako lepo presenetili! Hvala za vse čestitke, poljube, objeme! Preživela sva nepozaben dan!

s Kristijem tik pred štartom

start

na Poreznu

okrepčevalnica na Poreznu

Petrovo Brdo, še 5 km do cilja

prvi trije, vsi so odstopili na Vipavski stotki :)

cilj

v cilju nepopisno vzdušje

POROKA:

obleka Jasmine Kozine Praprotnik <3

z Grmškom sva se večkrat srečala na teku

prireditveni prostor

midva s pričama

just married <3

priči Sabina in Iztok ter matičarja Joško in ga. Jolanda

poročna torta

NASLEDNJI DAN, RAZGLASITEV REZULTATOV:

najini prijatelji, mama in Uroš, pa še ena torta by Pero

opazi kdo najine Salomon Speedcross na kozarcu? :) izdelala: Bojana Perko

žal z nami ni bilo tretjeuvršene

zmagovalci

midva z možem <3

najboljše prijateljice in družice

čudovit pušeljc od Drejka team

darilo od Joškota: vikend paket v Beljaku. Hvala!

Gorski maraton Treh dolin

Šele ta teden sem opazila na facebooku, da bo v soboto maraton treh dolin, ki ga organizirata Franci Teraž in njegova žena Anica, s štartom pri Rosu, torej pred njihovim domom. Mojstrana je moj omiljen kraj, pa tudi lepe spomine imam na hišo pri Rosu, kjer sva s Tonijem že dvakrat prespala. Prvič, ko sva šla s kolesi iz Ljubljane v Švico ter nazaj, drugič pa četrti dan moje lanskoletne neuspešne transverzale. Sicer sem mislila, da bi šla na Soča outdoor festival, ampak Toni je takoj poklical Francija, če še ni prepozno, da se prijaviva k njemu na tek treh dolin - Vrata, Krma, Kot. Ker dogodek ni mišljen kot tekma, ampak kot ogledna tura za tekmo, ki bo prihodnje leto, sva se lahko pridružila ostalim osemnajstim tekačem. Toni me je v petek po službi pobral v Ljubljani in odpeljala sva se v Mojstrano, da se še malo spočijeva in naspiva. Tam so že bili Marjan Zupančič, prišel je še Dejan Grm in Toni je začel z degustacijo najinih domačih proizvodov, od Višinca do Medičke Stezičke in seveda piva Stezičar. Skuhala sem testenine in dolgo v noč smo se pogovarjali z Marjanom, Francijem in Anico. Dejan je kmalu šel spat, saj je imel najeto sobo. Meni pa zgleda ni usojeno zgodaj počivat, ura je odbila enajsto zvečer, ko sem se ulegla, budilka bo pa pozvonila ob 3:45. :( Nisem se sekirala, saj bova s Tonijem tekla skupaj in uživala, ne pa tekmovala. Zjutraj je vladala pri nama ena manjša panika, saj sem zgubila kontrolni kartonček in bon za malico, Toni pa je iskal od nogavic, do superg in vseh stvari, ker je pozabil, da si je že zvečer vse pripravil in je vse imel zloženo na sprednjem sedežu v avtu. Slab začetek, dober konec, pravijo in to bo držalo. ;) Oblekli smo majice, ki nam jih je priskrbel Franci in naredili skupinsko sliko vseh tekačev, ki se nas je podajalo na 50 km dolgo pot z 3300 višinci. Najprej smo tekli kakšnih 10 km po dolini Vrata in se povzeli čez Prag na Kredarico. Prva kontrolna točka je bila pri Aljaževem domu, druga na Kredarici. Obetal se je izjemno vroč dan, a zjutraj je bilo še prijetno teči, čeprav se je že čutila soparnost. Prag ima nekaj delov z jeklenicami in zajlami, kjer je treba malo tudi poplezati. Meni je celotna pot bila fenomenalna, a vsekakor ni za neizkušene in nespretne, saj je izjemno tehnično zahtevna. Iz Kredarice smo se spustili do doline Krme, pretekli par kilometrov in zavili v dolino Kot. Ta dolina mi je bila edina nepoznana in bala sem se kako bo, saj je ura bila okrog desetih in sonce je začelo neusmiljeno kazat svojo moč. Ta dan so napovedovali 35 stopinj! Mi smo bili v hribih, do višine 2500 m in je bilo lažje, a vseeno resnično vroče. V Kotu nas je pričakala okrepčevalnica z izjemno ekipo, z Anico na čelu. Navijali so in nas oskrbeli s hrano in pijačo. Tam sva izvedela, da jih je samo šest pred nama. In šli smo proti Domu Valentina Staniča, 1400 višinskih metrov višje. Začetek poti je bil prekrasen, po čudoviti gozdni poti, nato pa se je začel kolenogriz po skalah. Ujela sva Miro Saviča, ki je sicer ves čas tekel nekaj minut pred nama. Pri vsakem izvirčku vode smo se ustavljali, se močili z vodo in dolili bidone. Pot se je izjemno vlekla, Toni je edini zgledal spočit. Jaz fizično nisem imela težav, malo težke noge, a nič posebnega, me je pa vročina ubijala. Začuda sem lahko držala skoz isti tempo in pulz. Vsakih par minut sem gledala na uro, koliko višincev še manjka do 2300m. :) Tako sva dohitela še Kuharja, ki ga je, kot je rekel, vročina čisto pobirala. Čeprav to ni bilo tekmovanje, si pa nisem mogla kaj, da ne bi pomislila na uvrstitev, sedaj so pred nama bili le še štirje - Marjan, Dejan, Mirko Janjatovič in Franci Teraž. Nekako sem se privlekla do Staniča, potem pa vratolomen spust čez Prag do cilja - Aljaževega doma v Vratih. Planinci so nas začudeno gledali, da tečemo po teh skalah. Res moreš biti kar spreten, hitro ti lahko zdrsne in padeš. Ampak jaz obožujem takšne terene, žal imam pa premalo izkušenj, saj nama je visokogorje tako oddaljeno iz Dolenjske in premalo hodiva v hribe. V cilju sva takoj odprla mrzlo pivo. Čestitala sem Marjanu, ki je šel res izjemno, dobro uro in pol pred nama je bil v cilju, Dejan Grm pa zgolj 11 minut za njim! Mirko Janjatovič je prišel v cilj s časom 8ur 4 min., Franci Teraž 8 ur 8 min, midva pa 8 ur 20 min. Sem bila zelo zadovoljna, to je resnično najlepši in najtežji gorski maraton! Sem bolj "polomljena" kot po Pušeljcu.:) Pri avtu sva par minutk odspala, dokler ni začel igrat ansambel Zgornjesavci. Čeprav je to bil le poskusni maraton, le ogledna tura, sta organizatorja poskrbela  za pravo vzdušje, najela ansambel ter pripravila pravo pogostitev. Spoznala sem veliko novih srčnih in izjemnih ljudi, tekačev! Ta družba je res enkratna! Zvečer so sledile razglasitve rezultatov in podelitve nagrad. Prav vsak izmed udeležencev je dobil praktično nagrado in medaljo. Čestitke Anici in Franciju Teražu za izvrstno organizacijo! Čestitke vsem tekačem, kljub izredno težkim razmeram ni bilo odstopov, vseh dvajset nas je prišlo uspešno do cilja! Preživela sem nepozaben dan. Hvala vam!!

jutranja kava in zajtrk pred štartom

20 tekačev se nas je podalo na noro dogodivščino

start ob 4:45 zjutraj pri Rosu

po dolini Vrata

2. kontrola:  Kredarica

mož in žena ;)

načrt trase s časi in podpisi vseh tekačev

ansambel pri Aljaževem domu

prvi trije, Zupančič, Grm, Janjatovič

same legende!

<3

punce in zmagovalec

v cilju!