nedelja, 05. julij 2015

Gorski maraton Treh dolin

Šele ta teden sem opazila na facebooku, da bo v soboto maraton treh dolin, ki ga organizirata Franci Teraž in njegova žena Anica, s štartom pri Rosu, torej pred njihovim domom. Mojstrana je moj omiljen kraj, pa tudi lepe spomine imam na hišo pri Rosu, kjer sva s Tonijem že dvakrat prespala. Prvič, ko sva šla s kolesi iz Ljubljane v Švico ter nazaj, drugič pa četrti dan moje lanskoletne neuspešne transverzale. Sicer sem mislila, da bi šla na Soča outdoor festival, ampak Toni je takoj poklical Francija, če še ni prepozno, da se prijaviva k njemu na tek treh dolin - Vrata, Krma, Kot. Ker dogodek ni mišljen kot tekma, ampak kot ogledna tura za tekmo, ki bo prihodnje leto, sva se lahko pridružila ostalim osemnajstim tekačem. Toni me je v petek po službi pobral v Ljubljani in odpeljala sva se v Mojstrano, da se še malo spočijeva in naspiva. Tam so že bili Marjan Zupančič, prišel je še Dejan Grm in Toni je začel z degustacijo najinih domačih proizvodov, od Višinca do Medičke Stezičke in seveda piva Stezičar. Skuhala sem testenine in dolgo v noč smo se pogovarjali z Marjanom, Francijem in Anico. Dejan je kmalu šel spat, saj je imel najeto sobo. Meni pa zgleda ni usojeno zgodaj počivat, ura je odbila enajsto zvečer, ko sem se ulegla, budilka bo pa pozvonila ob 3:45. :( Nisem se sekirala, saj bova s Tonijem tekla skupaj in uživala, ne pa tekmovala. Zjutraj je vladala pri nama ena manjša panika, saj sem zgubila kontrolni kartonček in bon za malico, Toni pa je iskal od nogavic, do superg in vseh stvari, ker je pozabil, da si je že zvečer vse pripravil in je vse imel zloženo na sprednjem sedežu v avtu. Slab začetek, dober konec, pravijo in to bo držalo. ;) Oblekli smo majice, ki nam jih je priskrbel Franci in naredili skupinsko sliko vseh tekačev, ki se nas je podajalo na 50 km dolgo pot z 3300 višinci. Najprej smo tekli kakšnih 10 km po dolini Vrata in se povzeli čez Prag na Kredarico. Prva kontrolna točka je bila pri Aljaževem domu, druga na Kredarici. Obetal se je izjemno vroč dan, a zjutraj je bilo še prijetno teči, čeprav se je že čutila soparnost. Prag ima nekaj delov z jeklenicami in zajlami, kjer je treba malo tudi poplezati. Meni je celotna pot bila fenomenalna, a vsekakor ni za neizkušene in nespretne, saj je izjemno tehnično zahtevna. Iz Kredarice smo se spustili do doline Krme, pretekli par kilometrov in zavili v dolino Kot. Ta dolina mi je bila edina nepoznana in bala sem se kako bo, saj je ura bila okrog desetih in sonce je začelo neusmiljeno kazat svojo moč. Ta dan so napovedovali 35 stopinj! Mi smo bili v hribih, do višine 2500 m in je bilo lažje, a vseeno resnično vroče. V Kotu nas je pričakala okrepčevalnica z izjemno ekipo, z Anico na čelu. Navijali so in nas oskrbeli s hrano in pijačo. Tam sva izvedela, da jih je samo šest pred nama. In šli smo proti Domu Valentina Staniča, 1400 višinskih metrov višje. Začetek poti je bil prekrasen, po čudoviti gozdni poti, nato pa se je začel kolenogriz po skalah. Ujela sva Miro Saviča, ki je sicer ves čas tekel nekaj minut pred nama. Pri vsakem izvirčku vode smo se ustavljali, se močili z vodo in dolili bidone. Pot se je izjemno vlekla, Toni je edini zgledal spočit. Jaz fizično nisem imela težav, malo težke noge, a nič posebnega, me je pa vročina ubijala. Začuda sem lahko držala skoz isti tempo in pulz. Vsakih par minut sem gledala na uro, koliko višincev še manjka do 2300m. :) Tako sva dohitela še Kuharja, ki ga je, kot je rekel, vročina čisto pobirala. Čeprav to ni bilo tekmovanje, si pa nisem mogla kaj, da ne bi pomislila na uvrstitev, sedaj so pred nama bili le še štirje - Marjan, Dejan, Mirko Janjatovič in Franci Teraž. Nekako sem se privlekla do Staniča, potem pa vratolomen spust čez Prag do cilja - Aljaževega doma v Vratih. Planinci so nas začudeno gledali, da tečemo po teh skalah. Res moreš biti kar spreten, hitro ti lahko zdrsne in padeš. Ampak jaz obožujem takšne terene, žal imam pa premalo izkušenj, saj nama je visokogorje tako oddaljeno iz Dolenjske in premalo hodiva v hribe. V cilju sva takoj odprla mrzlo pivo. Čestitala sem Marjanu, ki je šel res izjemno, dobro uro in pol pred nama je bil v cilju, Dejan Grm pa zgolj 11 minut za njim! Mirko Janjatovič je prišel v cilj s časom 8ur 4 min., Franci Teraž 8 ur 8 min, midva pa 8 ur 20 min. Sem bila zelo zadovoljna, to je resnično najlepši in najtežji gorski maraton! Sem bolj "polomljena" kot po Pušeljcu.:) Pri avtu sva par minutk odspala, dokler ni začel igrat ansambel Zgornjesavci. Čeprav je to bil le poskusni maraton, le ogledna tura, sta organizatorja poskrbela  za pravo vzdušje, najela ansambel ter pripravila pravo pogostitev. Spoznala sem veliko novih srčnih in izjemnih ljudi, tekačev! Ta družba je res enkratna! Zvečer so sledile razglasitve rezultatov in podelitve nagrad. Prav vsak izmed udeležencev je dobil praktično nagrado in medaljo. Čestitke Anici in Franciju Teražu za izvrstno organizacijo! Čestitke vsem tekačem, kljub izredno težkim razmeram ni bilo odstopov, vseh dvajset nas je prišlo uspešno do cilja! Preživela sem nepozaben dan. Hvala vam!!

jutranja kava in zajtrk pred štartom
20 tekačev se nas je podalo na noro dogodivščino
start ob 4:45 zjutraj pri Rosu
po dolini Vrata
2. kontrola:  Kredarica
mož in žena ;)
načrt trase s časi in podpisi vseh tekačev
ansambel pri Aljaževem domu
prvi trije, Zupančič, Grm, Janjatovič
same legende!
<3
punce in zmagovalec

v cilju!




Ni komentarjev:

Objavite komentar